nedelja, 05. junij 2011

Zgled prave molitve

Evangelist Luka nam kar dvakrat pove, kaj so njegovi učenci naredili, ko je šel Jezus v nebo, enkrat v Apostolskih delih, kar smo danes slišali v prvem berilu, ko pravi, da so se z Oljske gore – tam je bil Jezus vzet v nebo – odpravili nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje. Da so se vrnili v Jeruzalem, pa pravi tudi ob koncu svojega evangelija ("Oni pa so se mu poklonili in se v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. 53 Bili so ves čas v templju in so slavili Boga" - Lk 24,52-53) – avtor Apd in Lk je namreč isti. Kar združuje oba odlomka in evangeljski odlomek iz Janezovega evangelija, ki smo ga slišali pa ni samo Jeruzalem, ampak predvsem neko dejanje, ki je s tem mestom neločljivo povezano: molitev.

V evangeliju Jezus učencem nič ne teoretizira, kako morajo moliti, jim ne daje nekih pravil, ki bi se jih morali bolj ali manj strogo držati, temveč jim da zgled s tem, ko sam moli. Ker pa za nas veljajo tiste besede, ki jih je Jezus apostolom zapustil na dan vnebohoda: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence« (Mt 28,19), smo v dvorani zadnje večerje tudi mi in Gospod uči moliti tudi nas.

Vse prepogosto postanejo naše molitve in naše maše eno samo drdranje. Na vsa usta sicer oznanjamo, kako so to svete besede, marsikdaj gre celo za Božjo besedo – recimo, kadar molimo očenaš ali zdravamarijo, ali pri sveti maši – pa ostanemo, žal, res samo pri besedah, nismo pa 'noter' niti z mislimi, niti z dejanji. Zaradi tega je Jezusovo opozorilo v znamenitem govoru na gori za nas vedno aktualno: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili« (Mt 6,7). Naša molitev ni v količini, temveč v kakovosti, važno je torej, kako molimo.

Zato pa nas Jezus v evangeliju, v t.i. velikoduhovniški molitvi, ne uči novih in novih molitvenih obrazcev ali manter, ki bi jih neprestano ponavljali, ampak nas uči, v čem je molitev. Kot vidimo, gre predvsem za življenjsko držo. Kristjanova življenjska drža je upodobljena po Kristusovi – njegovo življenje je daritev. Takšno mora biti tudi naše življenje. »Daritev bodi ti življenje celo: oltar najlepši je - srca oltar,« pravi S. Gregorčič. Na duhovni ravni se mora dogajati isto, kar se mora dogajati tudi na ravni dejanj – darovanje, žrtev.

Ko Jezus govori o poveličanju, govori o svoji daritvi na križu in to niso samo besede, ampak se na križu le še izvrši dejansko, kar se je že izvršilo pri zadnji večerji v Jezusovem srcu. Zato nobena maša ni samo v besedah, ampak jo vsak od nas daruje in vsak od nas se daruje. Pri vsaki maši moramo dati same sebe, z vsem, kar nosimo, na oltar, da se v Jezusovi daritvi vse izpopolni in poveliča.

Pri tem nam Jezus pomaga s svojim in Očetovim Duhom, za katerega moramo vedno vztrajno prositi, da bi nam dal svoje darove – s tem Bogu odpiramo svoje srce, če pa je že odprto zanj, ostane odprto tudi za bližnjega. Sveti Duh pa je hkrati tudi na skrivnosten način vedno prisoten v naši molitvi, če mu le to dovolimo, če torej res molimo s preprostim in ponižnim srcem. Saj pravi apostol Pavel: »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti« (Rim 8,26 sl.).