sobota, 28. avgust 2010

V dvorani življenja

Dvorana – metafora življenja. V njej se križajo pogledi, ki vsi opazujejo, kaj se bo zgodilo – farizeji opazujejo, kaj bo spet napravil Jezus, ta pa opazuje razvoj dogodkov s svojim pogledom, ki je tako drugačen od pogleda gostov in od našega pogleda. Gostje so se spustili v tekmo za mesta, za biti ali ne biti – pač glede na mesto, ki ga bodo zasedli.

Ta gostija nam je blizu, še bliže nam je najbrž ta tekmovalnost, ki se vrši na njej, čeprav sami po navadi iz strahu ali iz bontona (pri nas bi rekli 's krjance') ne napravimo kot ti nespametni junaki prilike. Jezus gleda v srca, tudi v naša srca danes, in vidi, kako se tudi mi rinemo, da bi zasedli prva mesta…

A saj ne gre za to, da bi dobili najudobnejši sedež ali da bi se usedli v prvo vrsto – enega izmed glavnih sedežev lahko izberemo tudi tako, da se usedemo v zadnjo vrsto ali na zadnji sedež. Izbira sedeža se namreč dogaja predvsem v našem srcu, znotraj nas. Izbirati glavne sedeže namreč pomeni samega sebe postaviti pred vse. Pomeni vse podvreči dosegi svojega lastnega ugodja, svojih lastnih ciljev. Želimo, da nam vsi drugi strežejo, namesto da bi mi stregli. Želimo, da nam vsi pojejo slavospeve, da nas hvalijo, ko bi, nasprotno, morali biti drugim na voljo, jih poslušati, jih sprejeti. Želimo biti ljubljeni, ne pa da bi mi ljubili. Bolj kot za sedeže, gre tu za način življenja.

In takšen način življenja nam nikakor ne koristi, temveč nam škodi, saj med seboj postajamo tekmeci in sovražniki. Obsojeni smo na življenje, ki je sestavljeno iz poizvedovanj, komolčarstva, nevoščljivosti, izkoriščanja, prepotentnosti…

Jezus gre preko vseh teh stvari – želi nam pokazati, kakšno mnenje ima vsakdo o sebi, na katero mesto misli, da spada. In napačno je misliti, da smo pravični, brez velike krivde, boljši od drugih, tako da si zaslužimo prva mesta – kdor namreč tako misli, bo moral mesto prepustiti drugemu in se osramočen umakniti v ozadje, v anonimnost. Pred Bogom pa je treba biti iskren in se sramovati svojega napuha, egoizma, nevoščljivosti in popustljivosti do samega sebe – vsega, kar vsak od nas ima, še preden se sploh usede. Pred Bogom se moramo sramovati svojega greha, saj je on edini dober.

Prav k temu nas spodbuja bogoslužje, saj se pri maši kesamo vsega slabega in trikrat kličemo h Gospodu, naj se nas usmili – in če to storimo z iskrenim srcem, nas Gospod povabi, rekoč: »Prijatelj, pomakni se bliže! Poslušaj mojo besedo in okusi moj kruh ter pij iz mojega keliha!« Kdor se poniža in skesano skloni glavo pred Gospodom, ta bo povišan. Zato nas spodbuja Sirah: »Otrok, izvršuj svoja dela v ponižnosti, potem boš priljubljen pri ljudeh, ki so Bogu po volji. Čim večji si, tem bolj bodi ponižen, potem boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17-18). 

Ponižnost je v tem, da priznamo, da je samo Bog velik, samo on je dober in samo on je usmiljen. Nihče od nas ni takšen po naravi – prej nasprotno: polni smo egoizma. Kdor je ponižen, je razumevajoč, zna ljubiti, zna biti brat in sestra, zna prositi, zna biti človeški in uspe premagati vsako oviro na poti ter drugim pomagati, da jo premagajo.

Biti duhovnik ni lahko 2

Kdo je za mano? Zadaj so ljudje, pred nami pa je Gospod, ki nas vodi, ki seje, kjer hoče in ki ima v svojih rokah človekovo usodo. Imel sem naravne učitelje, ki me niso učili izza katedra, ampak so me učili v življenju in z življenjem. Od tistih, ki so sedeli za katedrom, sem se naučil bolj malo. Nisem imel velikih profesorjev, velikih učiteljev, ampak bolj prepotentneže ali intelektualce, ki so bili bodisi preveč vzvišeni bodisi brez srca, ledeni. Velike učitelje sem našel v ljudeh, ki sem jih srečal v življenju. Moja univerza so bile gorske župnije, saj je šlo za ljudsko univerzo: šola ljudi, ki izhaja iz življenja in ga nikdar ne zanemarja. 

Ko sem prišel v gore, sem imel 27 let. Prišel sem v samotno in mrzlo župnišče, v Italiji pa so bili študentski protesti na vrhuncu. Stvari bi se lahko slabo končale, za to so bili vsi nastavki. Imel pa sem srečo in milost, da sem razumel, da sem prišel med ljudi, ki so me potrebovali, jaz pa njih. Takoj sem razumel, da nisem šel tja gor kolonizirat ali misijonarit, temveč zato, da bi živel in rasel z ljudmi, ki so imeli neko svojo vero in nek svoj način verovanja. Moral sem le z njimi prehoditi del poti, ne pa graditi svojo kariero. Moja mati me je naučila, da je duhovnikova največja kariera ta, da je z ubogimi ljudmi, da ima čisto dušo in mirno vest. Čutim sem potrebo po ponovnem rojstvu, kakor piše v Janezovem evangeliju (Jn 4,3).

Znebil sem se knjig, teologij, gotovosti, pastoralnih načrtov in sem si rekel, da je treba začeti znova, ne izhajati iz teorije, temveč iz življenja iz kulturnih temeljev ljudi. Izhajati je bilo treba iz človeka, saj se mi je zdelo škoda zavreči takšno kulturno in versko bogastvo, še posebej zato, ker se je tako globoko zasidralo in zraslo v ljudeh in med njimi. Prepričan sem bil, da bi vera brez kulture postala odtujenost, kultura brez vere pa bi ne mogla rešiti nikogar. Skliceval sem se na kulturo, ki ni v knjigah, ampak je obogatena z običaji in vsem, kar ljudem pomaga rasti. Skliceval sem se na vero, ki je prepletena z resničnostjo, življenjem, udejanjena v vsakdanjem življenju.

Ljudem sem seveda pridigal, da nam "evangelij priporoča, da smo ubogi, ne želi pa, da smo neumni". Kajti biti ubog (ne siromašen ali beden) je vrlina, biti neumen pa je katastrofa. Spodbujal sem jih, da bi imeli dostojanstvo, da se ne sprijaznijo z usodo, da ne prosijo milosti, da si pred nikomer ne odkrivajo glave in ne upogibajo kolena, od politika do duhovnika, ampak samo pred Gospodom. →