Betlehem je pravi naslov

Že dolga stoletja praznujemo na božično vigilijo god svetih Adama in Eve, prvih naših staršev, zaradi greha katerih je bil napovedan Odrešenik človeškega rodu. Posledice tistega greha, ki ga imenujemo tudi izvirni, sta namreč prenesla na ves človeški rod, sam pa si ta rod tega madeža ni mogel izbrisati, sam se greha ni mogel odrešiti. Bog Sin se je pa učlovečil, da bi nas s svojo smrtjo na križu odrešil in večno zveličal, zato les jasli že kaže na les križa. Prva človeka sta se spokorila za svoj greh in sta potem v radostnem upanju in pričakovanju čakala, da jima je ta isti Odrešenik, ki se je ljudem rodil v Davidovem mestu, prišel na še eno vigilijo, na tisto vstajenjsko, prišel oznanit - kakor še drugim očakom in pravičnim Stare zaveze - veselo oznanilo odrešenja v "limb očakov", potem pa so vse njihove odrešene duše šle štirideset dni kasneje v nebesa, kjer se jim bodo ob koncu časov pridružila še poveličana telesa, kar bo dokončna zmaga. 

Še ena odločilna stvar se je zgodila na božično vigilijo, že dolgo nazaj. Leta 496, le dvajset let po padcu rimskega imperija, je iz groba greha bil, podobno kakor Adam in Eva, potegnjen frankonvski kralj Klodvik, kar je pomenilo začetek nove dobe ne samo za Evropo, temveč tudi za ves svet, ki je krščansko vero prejel pač iz "Stare celine". Podobni vzroki, ki so pripeljali do propada rimsko cesarstvo, vodijo sedaj v propad celotno Evropo in Zahod, propada še en imperij. Kakor v rimskih časih, tudi današnji človek išče, sploh na t. i. Zahodu, a tudi drugod, rešitev na napačnem naslovu ali na napačnih naslovih. Svojo dušo želi nahraniti in napojiti s takšno hrano, ki pač tega ne more storiti. Luč življenja želi dobiti tam, kjer ni prave luči, samo umetne luči, ki pa le navidez in le na zunaj svetijo. Mir si želi zagotoviti po človeški poti, a pri ljudeh miru ni - je le začasno premirje, ki nekaj časa, navadno kratkega, vlada med krvavimi medčloveškimi spopadi in vojnami, takšne in drugačne narave. 

Prava hrana pa prihaja samo iz Betlehema, iz "Hiše kruha", kar v prevodu pomeni. To je hrana in pijača za človekovo dušo, ki torej človeka v polnosti nahrani in napoji. Luč in mir prihajata iz nebes človeku, ki je ubog, skesan in ponižen v svojem srcu, kakor pastirji. Ker niso iskali svoje slave in je torej niso imeli, jih je obsijala Gospodova slava in Božji mir je prišel iz nebes v njihova srca. Postali so torej tisti, ki ustvarjajo mir, ker so najprej sprejeli in prejeli ta mir iz nebes. Če hočemo vse to doseči tudi mi, moramo narediti svoje dolžnosti - očistiti svoja srca, da lahko gledamo Boga in ga prepoznamo, potem pa moramo pred njim tudi pasti na kolena in mu dati tisto slavo in čast, ki mu gresta kot edinemu pravemu Kralju. Sredi splošnega propada je Klodvik spoznal, kdo je rešitev zanj, za njegovo kraljestvo in za človeštvo, danes smo mi poklicani, da pridemo do podobnega spoznanja. "Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. Zbúdil si silno radost, narédil si veliko veselje," nam pravi Izaija. Tako je - v Betlehemu nam je zasijala ta luč, zato pojdimo tudi mi temu viru vsega potrebnega za naše življenje. "Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!"

Blagoslovljen Božič!

Družina... sveta družina

Na 4. adventno nedeljo spremljamo pri evangelistu Mateju čas pred Jezusovim rojstvom po Jožefu. Zdi se pomembno nekoliko ozreti na samo besedilo in njegovo tradicionalno razlago, da ne bi imeli kakšnih čudnih »sodobnih« razlag, kakršnim smo bili priča pri recimo sv. Janezu Krstniku. Po teh sodobnih razlagah, demitizacijah, minimalizmih in še čem, so namreč vsi protagonisti morali biti v dvomih, vključno z Nebeško Materjo, vendar so to seveda stranpota sodobnih razlagalnih metod, ki s katoliškim nimajo nič. Na kratko se bomo na stvari ozrli tudi glede na katoliški moralni nauk. 

Poznati moramo najprej tedanje judovske navade, po katerih je nevesta vselej živela pri svojih, dokler ni bila slovesno, z vsem pompom, sprejeta na ženinov dom (prilika o pametnih in nespametnih devicah...), ženin pa je lahko svobodno hodil k njej in sta lahko normalno imela zakonske odnose. Zato se ob Marijini nosečnosti ni čudil prav nihče, razen Jožef. Pri slednjem pa je izjemnega pomena podatek, da je bil »pravičen«, saj to pomeni, da je natančno izpolnjeval Postavo (jud. Torah), torej Mojzesove zakone. Zatorej ne bi mogel vzeti za ženo Marije v njenem položaju, ker je pač vedel, da on ni detetov oče, ker pa po drugi strani niti najmanj ni dvomil o njeni zvestobi, spet ni mogel Marije javno odsloviti, ker bi bila sicer kamenjana, dete pa bi umrlo z njo, temveč jo je sklenil skrivaj odsloviti, da bi jo obvaroval takšne smrti.   

Cerkveni očetje to razlagajo, da se Jožef ni imel za vrednega biti mož tako čudoviti nevesti, ker se je zavedal, da ni mogla zanositi drugače, kakor le po Božjem posegu, ker pa je zaupal v Boga, je bil prepričan, da bi že Bog poskrbel, da se Mariji in detetu ne bi nič zgodilo. Je pa to bilo za Boga, ki je vse zakone postavil v naravo, premalo. Evangelij nam namreč sporoča nekaj izjemno pomembnih reči, ki jih dandanes že praktično povsem preziramo.

Sporoča nam namreč, da je treba skleniti zakon v čistosti, da bi obdržali vse potrebne milosti, že tako je namreč to težak boj. To pomeni, da je potrebno biti do tedaj zdržni in lepo živeti vsak na svojem domu, ne pa vse to, kar imamo danes splošno razširjeno, da fantje in punce najprej začnejo živeti skupaj, potem pa se morda poročijo, a navadno niti ne več. Že res, da otroci lahko pridejo vseeno, vendar pa to ni človeški način, temveč živalski. Tu se ne upošteva dvojnih pravic – Božjih in otrokovih. Pravično do Boga je, da fant in dekle skleneta zakonsko zvezo pred njim, če je vsaj eden od njiju krščen, tudi zaradi tega, da je njuna zveza prava in resnična družina, ker sicer to seveda ni, pa tudi zato, da je zveza moža in žene še duhovno rodovitna, ne le biološko.  

Kaj pa otrokove pravice? Tudi to nam sporoča evangelij, da ima otrok pravico do tega, da se rodi v pravi družini, da ima lepo zakonitega očeta in mater. Bog je hotel, da ima tudi Božji otrok svojega zemeljskega zakonitega očeta, ne samo nebeškega. V zakonskem smislu je bil Jezusov oče Jožef, zato so kasneje tudi mnogi težko razumeli drugače.

Tako šele imamo polnost zakona. Tako imamo torej najprej izpolnjene vse združitvene vidike zakona med moškim in žensko, ko se torej moški in ženska, ki sta pred Bogom in v njem združena, v zakonskem dejanju (kar je spolnost v okviru zakona) ljubita, ker je sicer vse le erotizem. Takšna spolnost je zares človeška, sicer je pač, kot smo dejali, podobna živalski in ni proti naravi samo zato, ker se biološko pravilno združita moško in žensko bitje, pa nič več od tega. Imamo tudi pravni vidik zakona, ko mož dobi pravico do telesa žene, žena pa do telesa moža – da se ne združita, kadar eden od njiju to želi (seveda najbolje, če oba), morajo biti resnično težki razlogi, ki jih je dokončno določil papež Pij XII. v govoru katoliškim babicam. 

Toliko o tem, kako katoliška Cerkev ovira – vidimo, da v okviru svetega zakona zakonske odnose močno spodbuja. Je pa vse skupaj seveda usmerjeno v prvi cilj zakona, ki pa je roditev in vzgoja otrok, kjer se ponovno da razumeti, kako je roditev podrejena vzgoji, o čemer smo že imeli priložnost spregovoriti. Če oče in mati nista najprej cerkveno poročena, potem prave vzgoje niti ne more biti. Potem pa je seveda zelo odvisno, kako svojo vero prakticirata. Tokratni evangelij daje zgled tega, kako mora svojo vero živeti oče. Kot rečeno, pa nam sporoča še, kako pomembna je vloga očeta pri vzgoji otroka. Prav zato je bilo pri Judih bolj pomembno legalno očetovstvo, ne pa samo biološko. Da je torej imeti družino in biti starš neprestan boj, popolnoma drži. Je pa to svetal boj, ki nudi veliko zadoščenje in veliko nagrado, če ga bijemo z Božjo pomočjo. Kako lepo bi bilo, če bi lahko vsi vzkliknili kot sv. Mala Terezija, da smo se rodili v Sveti deželi.