nedelja, 7. september 2014

Čut za odgovornost

Božja beseda te nedelje nam govori o pomembni zadevi, ki je danes prešla nekoliko v ozadje, to pa je odgovornost. Za vsak odnos in vsako skupnost je slednja izrednega pomena, toliko bolj pa med kristjani – od najmanjše ravni skupnosti, ki je družina, pa potem od župnije, pa do najvišje ravni, ki poleg Cerkve na zemlji vključuje tudi vse tiste, ki se še očiščujejo in vse, ki so v nebesih. Poleg tega, kar z eno besedo poimenujemo »Cerkev«, pa ne smemo pozabiti na tistega, ki je edini pravi voditelj Cerkve – na Gospoda Jezusa Kristusa. Velikokrat namreč vse skupaj zelo zožimo, vendar pa gre pri tem, kot nam apostol Pavel tudi jasno pove, za veliko več kot le navadno človeško skupnost.

Apostol narodov to ponazori s podobo telesa, da bi nam povedal, kako ne govorimo le o neki objektivni, torej predmetni stvarnosti, temveč govorimo o zelo osebni stvarnosti, ko govorimo o Kristusu in Cerkvi. V obeh primerih ne gre le za predmet naše vere in ljubezni, temveč gre za osebo. Ko pa smo na tej ravni, pridemo do tega, da smo za vse tiste, ki so člani in članice Cerkve – od najnižje, pa do najvišje ravni, osebno odgovorni. Ne more nam biti vseeno, kaj se dogaja z bratom ali sestro po veri, še zlasti ne, če je član moje družine ali moje župnije. Nikdar ne smemo s Kajnom vprašati: »Sem mar varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Odgovor na to vprašanje je namreč že poznan – vsak od nas namreč je »varuh svojega brata«. Kakor nas namreč uči sv. Janez Pavel II. v okrožnici »Evangelij življenja«, »Bog zaupa človeka človeku«. Sv. Pavel postavi analogijo človeškega telesa, kjer ni vseeno, kaj se dogaja z enim njegovim delom, pa čeprav je le-ta zelo majhen.  

Vsak od nas je torej odgovoren za to telo, v katerega smo od krsta naprej vključeni. Lani sem dobil lepo katehezo za skavte, kjer o različnih pomembnih vidikih življenja govorijo nekateri literarni liki. O odgovornosti govori lik lisice iz Malega princa. Poglejmo, kaj pravi: »Pozdravljeni, sem lisica. Ne, nisem katerakoli lisica, ampak "tista" lisica. Natančno tako, tista iz Malega Princa. Skoraj vsi navajajo moje besede: “… bistvo je očem skrito… kdor hoče videti, mora gledati s srcem…” vendar pa pozabljajo na neko drugo mojo skrivnost, ki je prav tako pomembna: “Za tisto, kar udomačiš, si odgovoren za vedno!” Kako velika beseda je odgovornost. To je tista beseda, ki jo zavrača Kajn in ki jo pogosto mnogi ljudje pahnejo v najtemnejši kot svojega življenja. Vidim pa, da se vi spopadate s tem vprašanjem, zato vam želim razkriti nekaj, kar vam pri tem prizadevanju utegne pomagati.  Ali veste, kaj sploh pomeni beseda “odgovornost”? To vas sprašujem zato, ker se pogosto meša pojme in se odgovornost povezuje z obdolžljivostjo, krivdo ali grehom – naredil si nekaj slabega in si za to odgovoren. V resnici odgovornost pomeni zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir, besed, kretenj in tistega, čemur smo se zavezali. Posledično pomeni, da nekje obstaja nek glas, ki nas kliče in kateremu odgovorimo ali tudi ne. S seboj to prinaša odločitev, da ne odgovarjamo drugim glasovom, ki nas istočasno kličejo. Postavlja se vprašanje: Komu je treba odgovoriti? Neki odgovor je treba dati vsem, saj je odgovornost lastna človeškemu bivanju, se ji ne moremo ogniti. Če nekdo odgovarja samo samemu sebi, odgovornosti ni več. Odgovornost torej pomeni tudi življenje odnosov – nekdo, ki zavrača odgovornost, zanika tudi to, da je človek bitje odnosa. Seveda se ne da naenkrat odgovoriti vsem glasovom, ki nas kličejo, ampak je treba napraviti neke vrste hierarhijo, a odgovor je treba dati tistim glasovom, ki nas kličejo k odgovornosti. Če želimo vprašanje še bolj razjasniti, potrebujemo tisto, čemur se reče “občutek odgovornosti”, to je tista zadeva, ko čutimo “posebno odgovornost do drugih ali v danem položaju”, da pa ta “čut” ne bi bil nekaj praznega, se mora spremeniti v dejanja, ki jih zahtevajo potrebe drugega. Iz tega izhaja še en pomen odgovornosti: Odgovoren je tisti, ki ima velik čut za dolžnost do drugih.«

Mislim, da je tu dovolj jasno in dovolj splošno povedano, na koncu bi se naslonil le še na tiste zadnje lisičine besede, ki govorijo o »čutu za dolžnost do drugih«. V Cerkvi bomo namreč o odgovornih udih ali, če rečemo s sv. Petrom, »živih kamnih« lahko govorili šele tedaj, ko se bomo osvobodili izkrivljenega pogleda, po katerem tudi v Cerkvi gledamo le na svoje pravice in jih iščemo, osvojili pa bomo tisti pogled, da bomo imeli veliko večji čut dolžnosti do drugih. V prvi vrsti bo to čut za dolžnost do Boga, kar vselej pomaga tudi k večjemu čutu dolžnosti do bližnjega.