sobota, 7. marec 2009

Lepi trenutki

Ko sem v pričakovanju te nedelje že prebiral evangelij, so mi na misel prišle besede nekega prijatelja duhovnika, ki jih je nekoč povedal pri študentski skupini, da Jezus tri učence pelje na goro s seboj, da bi jih tako pripravil na trpljenje, križ in smrt.

Dejansko so učenci na gori doživeli nekaj čudovitega, nekaj nedoumljivo lepega. Bilo je tako lepo, da so tam želeli ostati za vedno. Ali se nismo vsi tako počutili ob ljubljeni osebi? Zase vem, da bi lahko to zatrdil. To so res tisti trenutki, ko si rečeš: "O, ko bi trajalo večno..." ali "Tako bi lahko ostal za vedno...". Pa vendar ti trenutki minejo - zato se tudi tako imenujejo.

In ko ti trenutki minejo, smo spet mi, v našem vsakdanu, v vsakdanji kaši težav in stisk, trpljenja. Spet smo sami.

Toda, ali smo na to, kar smo doživeli že pozabili? Še trenutek nazaj (spet ta beseda) smo bili v sedmih nebesih, zdaj pa... Lepih trenutkov ne znamo prenesti v življenje. Razlogov za to je več. Skušajmo jih najti nekaj.

Najprej je tu naše nerazumevanje, ker mislimo, da smo si te trenutke zaslužili, ker smo bili pridni, živeli v skladu s predpisi ipd. Narobe, lepi trenutki so milostni darovi, ki nimajo z nami prav nič, ampak so nam dani, ne da bi si jih zaslužili. Gre za poseg Boga v naše življenje, da bi nam vlil novih moči in nam utrdil upanje ter poživil vero, da bi lahko nadaljevali našo pot.

Druga težava je v tem, da jih želimo zadržati zase. Zaradi tega je njihov učinek zgolj kratkotrajen. Če pa te darove delimo z drugimi, jim skušamo pričarati lepe trenutke, potem lahko tudi naši trenutki trajajo v času.

Tretjič bi rekel še to, kar sem zgoraj nakazal - lepih trenutkov ne znamo prenesti, pretvoriti v naše realno življenje, v svet, v katerem živimo. Gospod nas vabi, naj ne ostajamo na gori, ampak naj naša doživetja prenesemo v naše življenje. Rešitvi sem nakazal v prejšnjih dveh odstavkih: svetu moramo prinašati upanje in veselje, svojo lastno srečo moramo deliti z drugimi.

Na ta način se Gospodu za prejete darove najlepše zahvaljujemo, čeprav kakšna zahvalna molitev seveda ne škodi, ampak spada zraven.

sreda, 4. marec 2009

Post in alkohol

Tudi v letošnjem postu je slovenska Karitas (SK) sprožila akcijo štiridesetdnevnega posta od alkohola, da bi z zdržkom od alkohola bili kristjani solidarni z vsemi tistimi, ki so sužnji te oblike zasvojenosti. Ker pa sem sam doma iz vinskih krajev, mi ta predlog nekako spet ni dal miru. Spodbudil me je k razmišljanju, morda malo širšemu, o postu samem in o zdržku od alkoholnih pijač.

Seveda je bilo v meni takoj več negativnih odzivov, a sem vseeno razmišljal dalje, da bi najprej lahko spregovoril o pozitivnih. Našel sem en precej tehten pozitivni razlog. SK je s to akcijo želela naš pogled odvrniti od samovšečnega pogleda na same sebe, da bi tako lahko ob sebi začutili trpljenje svojih bratov in sestra, ki so zapadli v suženjstvo alkohola. Tako bi lahko v njih našli trpečega Kristusa in mu pomagali, kajti karkoli storimo enemu od najmanjših izmed bratov in sestra, storimo Jezusu samemu, kot lahko zasledimo v evangeliju.

Pa vendar je stvar tudi problematična. V primerih zdržka od nečesa je vedno vprašanje, kateri cilj je v ozadju, kaj imamo s tem namen doseči. Danes se namreč spet pojavlja antično grško pojmovanje askeze kot vaje za lastno izpopolnitev, za krepostnost. Ta nevarnost je vedno prisotna, tudi v tem primeru. Lahko se namreč štirideset dni vzdržimo od pitja alkohola, da se izkažemo krepostne, močne, ne pa iz solidarnosti do zasvojenih. Na ta način spremembe pogleda, spreobrnjenja, ne dosežemo, ampak le povečamo svoj napuh in ne moremo začutiti drugega ob sebi. V tem primeru torej sploh ne moremo govoriti o postu, ampak o zdržku, ki je pa sam sebi namen.

Zdržek od jedi in pijače je v krščanskem pojmovanju, že od cerkvenih očetov dalje, namenjen temu, da spremenimo svoj pogled. Najprej, da smo sposobni iskati globlja nagnjenja in hrepenenja, ki se skrivajo v nas. Požrešnost in nečistost sta namreč (vsaj na krščanskem Vzhodu) najmanj pomembni grešni nagnjenji, sta posledica težav z drugimi nagnjenji, od katerih so na najvišjem mestu žalost (nad srečo drugih - na Zahodu je to nevoščljivost), pohlep in napuh. S pomočjo zdržka od hrane, se naša pozornost tako obrne k drugim nagnjenjem, da se ne ukvarjamo le s svojo požrešnostjo in nečistovanjem, ker tako nič ne rešimo.

S postom je nadalje tesno povezana molitev. Molitev, ki ni le prošnja, ampak predvsem zahvala, izročanje in slavljenje, je lahko dober pokazatelj, da se nekaj v nas spreminja, da se odpiramo drugemu in Drugemu, torej Bogu. V propagandi za to akcijo nisem zasledil goreče prošnje, naj za naše brate in sestre alkoholike molimo, zanje darujemo trpljenje, svete maše ipd. Nič. To je ena od stvari, ki so me zmotile.

Še ena stvar - z alkoholom in drugimi omamami imajo težave, in to velike, tudi naši mladi, pa ni nihče prosil, naj v postnem času leta mladih še posebej prosimo zanje. Torej je leto mladih spet ostalo bolj na papirju.

Naša krajevna Cerkev tudi še ni ugotovila, da je danes mentaliteta ljudi drugačna. Take akcije me spominjajo na začetek prejšnjega stoletja, ko je obstajalo veliko abstinenčnih društev, ki so vodila pravo ideološko gonjo in moralizirala ter pritiskala na župnike, da bi tudi oni počeli enako. To se je počelo v imenu moralnih vrednot, ki so bile postavljene najvišje, in so posvečevale sredstva. Paradoksalno je pa to, da je ravno vse to moralno nedopustno!

Cerkev najprej ne more voditi neke svete vojne proti alkoholu in drugim razvadam, ker to ni nikakršna vzgoja, ampak se na ta način le še priskuti več ljudem kot organizacija. V nekaterih preteklih objavah smo že rekli, da je treba vzgajati z osebnim zgledom, ne pa po farizejsko.

S tem v zvezi bi opozoril še na demoniziranje določenih stvari, kar tudi zasledimo v Cerkvi. Alkohol je po tem vzorcu 'a priori' slab in ni hrana. Malo manjka, da vina, piva ipd. ne razglasimo za hudičevo iznajdbo, ki jo je torej treba odstraniti brez vsake milosti. Skušamo ustvariti neko societas perfecta (popolno družbo), kjer ni nobenega zla, ljudje pa so krepostni. To je velika zmota, ki v skrajnosti lahko privede do zanikanja obstoja greha, a le pri sebi.

Če nekoliko pretiravam, bi lahko analogno predlagali neko drugo postno akcijo. Ker smo v letu mladih, bi lahko zakoncem, posebej mlajšim, predlagali, da se v postnem času vzdržijo od spolnih odnosov, iz solidarnosti do vseh mladih, ki imajo s tem težave. Se vam zdi to neverjetno? Vedite, da obstajajo ljudje, in ni jih tako malo, ki bi bili sposobni česa takega.

Ko človek noče pogledati globlje, iskati globljih vzrokov, priznati svoje grešnosti... pride do takšnih in podobnih ekscesov. Cerkev gleda, kakor smo na tej strani že večkrat rekli, na človeka kot celoto, kot ustvarjeno bitje, ki ga Stvarnik ljubi, ne pa trpinči na take načine. To bitje se mora svojemu Gospodu le odpreti, mu zaupati svoje težave in se prepustiti njegovemu usmiljenju. Tudi druge stvari so načeloma dobre, a, v primeru alkoholnih pijač (pa tudi česa drugega), v zmernih količinah. Zagotovo pa vino ni nekaj hudičevega, sicer ga Jezus ne bi izbral, da se pri maši spreminja v njegovo kri!

Zato se mi zdi ta postna akcija vsaj na trhlih temeljih, če že ne nesmiselna. Pravi način reševanja takih in podobnih težav je zagotovo vzgoja. Koliko sploh naredimo zanjo? Pravi in prvi kraj vzgoje je družina, če jo razbijemo, oziroma izničimo njeno neprecenljivo vrednost, potem se to kaj kmalu pozna tudi na širšem družbenem področju, ki nima več vrednot. Nazadnje se še vprašajmo, če sploh imamo pravo kulturo prehranjevanja in pitja. Smo še sladokusci, ki hrano uživajo počasi, jo okusijo in ob njej uživajo ter se Stvarniku za te dobrine zahvaljujejo? Si še znamo natočiti kozarček prav ohlajenega dobrega vina, ga povonjati, okusiti in z užitkom počasi spustiti po grlu? Mislim, da ne. Za to se ne dovolj trudimo, si ne vzamemo časa za prehranjevanje. Tu se začne, potem pa nam časa začne primanjkovati tudi za bližnjega in za Boga. Pa na zdravje!

nedelja, 1. marec 2009

Zveri in angeli

Jezusove skušnjave v Markovi izvedbi so predstavljene v skrčeni obliki, v sintezi, a zato nič manj pomembne in zanimive. Pokažejo nam bistvene koordinate življenja v veri, dva v nebo vpijoča elementa: puščavo in hudiča.

V življenju je puščava zagotovo nekaj nujnega, nekaj, da se človek nekoliko oddalji iz vsakdana sveta in odide v svojo globino, da se najde, da najde smisel, da najde Boga. Obenem pa nas v takem resnem in iskrenem prizadevanju, da bi sledili Gospodu, spremlja tudi druga resničnost - skušnjave.

Ko človek namreč naredi tako koristno odločitev, da bi namreč živel, mu gospodar smrti mora ugovarjati, mora se boriti za svojo zmago, za svojo korist. Zanimiv je zato kraj dogajanja, puščava, ki je kraj smrti, kjer ni vode, ki je življenje, pa je vseeno mogoče prav na takem kraju dobiti življenje, le zaupati je potrebno.

Bog namreč budno bdi nad nami, saj se nad trdo in sovražno pokrajino že razteza mavrica - poživljajoča moč Svetega Duha, ki prinaša upanje in življenje v smrt.

Kot sem že dejal, treba je zaupati... in verovati. Janezov glas je bil utišan, zdaj pa nas kliče k spreobrnjenju Jezus sam. Prinaša nam življenje v evangeliju, edino, kar zahteva je le, da verujemo vanj.

Zveni sicer zelo enostavno, a danes temu niti ni tako. Namesto da bi se odločili slediti ljubečemu Božjemu glasu, ki nas kliče v življenje, in nam le-tega celo prinaša s pomočjo Besede in zakramentov, se raje odločimo poslušati glas sveta. Ta glas nam sicer sedaj godi, nam prinaša ugodje, užitek, ne zagotavlja pa nam Življenja, da, z veliko začetnico. Če prisluhnemo temu glasu, se ne le ustavimo na naši poti čez puščavo, ampak je celo nevarno, da to pot povsem izgubimo, tako pa izgubimo tudi življenje.

Pa še nekaj je nevarno. Obstaja še skušnjava, da se osredotočimo le na 'zveri', da se torej ustrašimo in oziramo nazaj, kar počasi v nas vnaša dvom in nam jemlje pogum. Tako ne moremo videti 'angelov', ki nam prinašajo upanje in nam vlivajo pogum, nočemo več verjeti v Svetega Duha, ki si želi živega sveta.

Post je pomlad stvarstva, je preporod, ki ga vse človeštvo vedno znova potrebuje. Sveti Duh nas vabi, da skupaj z njim obnovimo svet. On je svež veter v puščavi, živa voda. Ustavimo se, se okrepčajmo, in pogumno stopimo naprej!