petek, 11. junij 2010

SP in vera

Ob začetku svetovnega prvenstva v nogometu, ki se bo začelo s prvo tekmo danes ob 16h in ki jo športni navdušenci že nestrpno čakamo (čeprav bomo nekateri delček tekme zaradi obveznosti zamudili), se je pojavilo tudi vprašanje izkazovanja verskih čustev na prvenstvu. O tem poroča Nacionalka na svoji strani namenjeni SP 2010 v člankui z naslovom "Nogomet za nekatere religija. Za religijo v nogometu ni prostora?". Sepp Blatter, predsednik svetovne nogometne organizacije FIFA, je dejal, da nogometaši ne smejo proslavljati zadetkov z verskimi gestami, zlasti skupinska 'verska gesta' se mu zdi "nevarna". Dejal je, da "v nogometu ni prostora za vero". 

Blatterju se je pridružil tudi generalni sekretar danske reprezentance Jim Stjerne Hansen, ki ga sicer najbolj motijo verski napisi na majicah pod dresom. Dejal je, da je nogomet "religija", ki združuje ljudi iz različnih kultur, z različnim socialnim ozadjem, različnimi svetovnimi nazori z vseh koncev sveta, v njem pa ni prostora za religijo. "Tako kot zavračamo politične manifestacije, bi morali reči 'ne' tudi verskim. V klubih, na primer, je z ljudmi različnih veroizpovedi vpletenih preveč tveganj," je svoje stališče pojasnil Hansen.

Seveda se kdo s tem stališčem tudi ne strinja, kot recimo Paragvajska zveza evangeličanskih duhovnikov, ki je izdala posebno izjavo, kjer pravijo, kako verske geste nogometašev "niso namenjene podpihovanju nasilja" "Ravno nasprotno. Molitev je namenjena podpiranju prijateljstva, bratstva, enotnosti, tolerance, miru, solidarnosti, pravice, ponižnosti, svobode, sodelovanja, sreče, enotnosti, medsebojnega spoštovanja ..."

Zanimivo se mi zdi to, da ti "veliki možje" tako zelo razglašajo sobivanje raličnih narodov in kultur, manifestacijo kulture, po drugi strani pa bi radi izločili iz nogometa prav enega od bistvenih dejavnikov kulture, vero. Če je torej nekdo veren, tega na igrišču ne bi smel pokazati, lahko pa se na igrišču pokaže marsikaj drugega, kar bi lahko označili za vse prej kot kulturno. Veljaki tudi za destruktivno označujejo versko prepričanje, ki je, če je zares iskreno, kvečjemu nekaj zelo pozitivnega, ne obsojajo pa življenja izven igrišč nekaterih velikih "zvezdnikov", ki oboževalcem, zlasti mlajšim, ne dajejo ravno nekega dobrega zgleda.

Zdi se, da nekatere velike svetovne religije motijo predvsem zato, ker zagovarjajo vrednote in stališča, ki se ne skladajo z neko drugo religijo, ki obvladuje tudi nogomet (čeprav je le-tega danski pomembnež označil za religijo). Zanimiv je članek, ki nosi naslov "Svetovno prvenstvo in milijarde. Sponzor je že zmagal", ki je izšel že kar pred pol leta (3. januarja) v dnevniku Avvenire. Govorimo torej o tisti religiji, kjer je glavni bog denar, ta pa nikomur od velikih ne smrdi, četudi bi ga potegnili iz še tako smrdečega blata. Znaki sponzorjev morajo tako biti prav povsod, veliki sponzorji pa se tudi borijo, da bi se znašli na dresih največjih (in najbogatejših) reprezentanc. Nikogar tudi ne motita Coca cola in McDonald's, saj ni važno zdravje, važno je očitno to, da čim več primaknejo. 

Zatorej sem mnenja, naj nogometaši kar napravijo še kako religiozno gesto, pa naj bo to križ, molitev ali poklon, da le zmaga kultura, katere, še enkrat poudarim, bistveni del je tudi religija. Kolikor vem, je še vedno v veljavi svoboda do izpovedovanja verskega prepričanja in če lahko nekateri veliki na veliko oglašajo in izražajo svoje "versko prepričanje", lahko tudi verni svoje.