sreda, 04. februar 2015

Antropološka mutacija zahodne družbe

Skrb vzbujajoča kriza družine (1)

Ob vsakem začetku novega koledarskega leta po naših cerkvah objavimo tudi t. i. “versko statistiko”, tudi z namenom, da bi se celotna skupnost zamislila nad podatki, glede na to, da že kar nekaj časa ne gre ravno za rožnate zadeve. Tako v naši župniji v Novi Gorici, ki je med največjimi v koprski škofiji, pa tudi na širšem Primorskem (ima kakih 10.000 prebivalcev), lani praktično nismo imeli nobene “normalne” poroke, glede na to, da je v obeh (da, samo dve cerkveni poroki!) primerih, ko je le-ta bila v naši župniji, šlo pravzaprav za starejši par, ki se je lahko poročil, v drugem primeru pa za par, ki se je po več letih civilne poroke odločil še za cerkveno. 

Najbrž ni treba velikih strokovnjakov, da ugotovimo, kako veliko parov, ki dajo krstiti svoje otroke,
bodisi ni cerkveno poročenih bodisi so le civilno poročeni. Zelo dobri so spisi toskanskega sociologa, statistika in demografa Roberta Volpija, ki je sicer poročen in oče treh otrok. On seveda obravnava zlasti problematiko italijanske družbe, a ne samo, saj je odličen poznavalec tudi splošnega položaja v Evropi in drugod na Zahodu, saj v svojih knjigah utemeljeno (na podlagi statistik in dokumentov) kritizira družinsko politiko številnih zahodnih držav (zlasti v knjigah 'La fine della famiglia' in 'Il sesso spuntato'), ki gredo vse pravzaprav na neki način v protidružinsko smer. Volpi pa tudi opozarja na pogubne posledice, tako socialne kot tudi moralne narave, izgubljanja očetovske in materinske vloge. 

Nazadnje je lani objavil zanimivo knjigo, ki nosi naslov: 'Ali naša družba še potrebuje družino?' ('La nostra società ha ancora bisogno della famiglia?', Vita e Pensiero, Milano 2014), pred Božičem pa je bil v 'Avvenire' zanimiv intervju z njim, ki sem ga tudi sam prebral. Marsikaj, kar govori o Italiji, velja tudi za Slovenijo – z ozirom na tisto, kar sem dejal v začetku -, pa tudi za Evropo. Kot posledica “seksualne revolucije” iz leta 1968 se je drastično povečalo po Evropi število ločitev, zakoni, ki so legalizirali ločitev, pa so bili sprejeti tudi po deželah s katoliško tradicijo (v Italiji je bila leta 1970 ločitev uvedena in potem leta 1974 potrjena z referendumom), prav tako pa je bil legaliziran splav (v Italiji leta 1978). Število porok in rojstev se je po letu 1975 začelo zmanjševati praktično po vsej Evropi, v Sloveniji tudi počasi, čeprav se je drastično zmanjševanje začelo s kakim desetletnim zamikom. V Italiji so bile katastrofalne posledice sprejetih zakonov zelo hitre, saj je ta dežela že v devetdesetih letih imela eno najnižjih stopenj rodnosti na svetu. Upravičeno so tisti, ki so želeli uvesti omenjene zakone, v družini videli simbol vere, moči in enotnosti, kar je vse v zadnjih petdesetih letih postalo majavo in vprašljivo, prešli smo namreč v globoko moralno in versko krizo, zato ni čudno, da je v krizi tudi družina. V nekaj desetletjih je, po Volpijevih besedah, prišlo do revolucije, ki je pustila strašanske posledice, za katerih odpravo bi potrebovali več desetletij, pod predpostavko, da bi se začeli s tem takoj spopadati – a na to ne kaže. Zakaj? Ker Volpi pravi, da je prišlo do prave “antropološke mutacije”. Zagotovo se je ta mutacija zgodila tudi pri nas v Sloveniji, katoliški verniki pa očitno niso imeli pravih protistrupov, glede na žalostno statistiko, omenjeno na začetku. Zanimiv intervju nadaljujemo prihodnjič.

/ se nadaljuje

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 01. februar 2015

Središče našega življenja

Gospod Jezus je šel na sobotni dan v shodnico, tokrat v Kafarnaumu, kjer se je nahajal. Evangelist Luka temu doda, ko poroča o obisku rojstnega Nazareta, da je to bila njegova navada (4,16). Gospod Jezus nam tako daje najprej zgled, kako je na Gospodov dan potrebno narediti svojo dolžnost, da gremo k bogoslužju. Slednje je celo na prvem mestu, saj je rečeno, da je šel k bogoslužju »takoj v soboto«. Najprej je treba dati tako čast Bogu, saj vemo, kakor nam pravi tudi pregovor, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Središče našega življenja, iz katerega črpamo potrebno moč, je, po besedah tudi zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, bogoslužje (B 10). Tja gremo seveda tudi zato, ker smo navajeni, ker je to naša dobra navada. Tja gremo, ker je tako prav, saj gre Bogu čast, hvala in zahvala. Ne sme pa ostati le pri tem. 

Mnogi pravijo, kako je vseeno, če ob nedeljah gredo k maši ali ne, misleč, da je to le neka moralna ali celo finančna obveza, a temu seveda ni tako, ker gre za veliko več, kar nam, kot bomo videli, evangelij tudi sporoča. Sv. Janez Pavel II. pravi: »Liturgija (sveta maša, op. a.) je središče življenja Cerkve in nobeno drugo religiozno izražanje tega ne more zamenjati ali biti na isti ravni« (21.9.2001). Molitev in branje Svetega pisma doma sta seveda pomembna, vendar nikdar toliko kot molitev in Božja beseda pri sveti maši. A zakaj je sveta maša, zlasti nedeljska tako pomembna? To je zato, ker je glavni protagonist Gospod Jezus Kristus sam. Ko molimo, beremo ali premišljujemo Sveto pismo sami ali še z drugimi doma ali drugod, je Gospod Jezus duhovno navzoč, v cerkvi pa je resnično navzoč, še zlasti pri sveti maši.

Mnogi mislijo, da je središče nedeljske maše pridiga, zato tudi temu prilagajajo obisk ali celo pogojujejo, da mora biti tam, kamor hodijo, zlasti odličen pridigar. A seveda osrednja oseba nikdar ni in ne sme biti duhovnik, temveč je osrednja oseba Gospod Jezus. Pri sveti maši je on sam, ki govori, je on sam, ki deluje, ki se daruje in se nam celo daje v hrano. Duhovnik je pomemben le zato, ker je orodje, po katerem nam Gospod Jezus govori, zlasti, ko slovesno bere ali poje evangelij. Duhovnik je pomemben zato, ker je orodje, po katerem k nam pride Gospod sam pod podobo kruha. Duhovnik je pomemben, ker Gospod Jezus po njem odpušča naše grehe. Duhovnik je kot kladivo, ki ga potrebujemo zato, da zabijemo žebelj. Orodje torej, a v Gospodovih rokah.

Gospod Jezus je namreč tisti, ki ima oblast, zlasti seveda pri svetih zakramentih, da dela velika dela v nas. Zato je prav, da se vsakdo vpraša, zakaj gre k sveti maši, kaj se tam dogaja, kdo tam v resnici govori in deluje. Vsakdo naj se vpraša, kaj želi od Gospoda Jezusa? Kaj ga mora prositi, za kaj se mu zahvaliti? Kaj je tisto, česar naj bi ga Gospod rešil? On ima namreč oblast nad vsem zlom in hudim v nas, kakor smo slišali pri evangelistu Marku. Potem pa, ko bomo Gospodu dovolili, da bo kaj napravil v naši notranjosti, poskrbimo, da se bo glas o njem razširil po vsej okolici, prav kakor se je zgodilo v evangeliju v Galileji. Pričujmo z besedo in dejanji, kdo je tisti, ki zares osvobaja in rešuje človeka.