torek, 5. november 2013

“To so vrata h Gospodu”

Sprehod po cerkveni stavbi (2)

Kot smo nakazali zadnjič, predstavljajo pravzaprav cerkveni prag vrata, s katerimi pridemo do vsega tistega bogastva, ki ga je v stoletjih prevzelo nase krščansko dejanje prestopitve praga cerkve. Tudi po obliki naj bi se cerkvena vrata razlikovala od navadnih, zato navadno zgoraj niso bila upognjena. V “Navodilih o cerkveni gradnji in opremi” pravi sv. Karel Boromejski, milanski nadškof, naj vrata cerkvenih stavb “ne bodo zgoraj upognjena, glede na to, da se morajo razlikovati od civilnih vrat, ampak naj bodo pravokotna, kakor je moč videti v najstarejših bazilikah”. 

Pomeni, da pri vratih nikakor ne gre le za funkcionalnost, temveč za globoko simbolično vrednost.
Portal v Chartresu
Zadnjih petdeset let bi nas sicer radi prepričali drugače, češ da je treba stremeti k uporabnosti, a pri tem pozabljajo na dejstvo, da je človek bitje simbolov, krščanstvo pa, če tako rečemo, “vera simbolov”, brez katerih njeno sporočilo ne doseže svojega učinka. Francoski cerkveni pravnik in strokovnjak za bogoslužje Viljem Durand (1230-1296) je v 13. Stoletju napravil “Rationale divinorum officiorum”, ki je kaj kmalu postal temeljnega pomena za razumevanje simbolike cerkvenih arhitektonskih elementov, bogoslužnih predmetov in oblačil. Glede vrat piše takole: “Vrata cerkve predstavljajo Kristusa, kakor beremo v evangeliju: “Jaz sem vrata, govori Gospod””. Ta navedek nam pove, kako je prek Kristusa postalo ljudem bližnje tisto, kar je prej bilo daleč – odnos z Bogom in vse tisto, kar je prej bilo nedostopno, drugo, oddeljeno. 

Kakor pa vrata cerkve nimajo le funkcionalnega pomena, na enak način tudi niso le simboličnega pomena, ampak celostno vplivajo na človeka, saj kažejo, kako je treba v svet prostor vstopiti. Človeškemu telesu določijo ritem in pravilno držo, kakor tudi drži, da pomagajo vzpostaviti pravilno duhovno držo tistega, ki stopa čez cerkveni prag. Tu pa preidemo na srčiko krščanskega oznanila, saj človek z lastnimi na noben način ne more premagati razdalje med njim in Bogom, ampak je Gospod tisti, ki daje pobudo, ki se sklanja k človeku. Prav zaradi tega imajo mnoge cerkve bogate portale, kjer so bogate upodobitve, najpogosteje pa vidimo nad vrati Marijo, ki drži v naročju Jezusa in ga predstavlja vsem tistim, ki vstopajo v cerkev. To je jasno sporočilo, da prek cerkvenega praga, v dejanskem in prenesenem smislu, lahko stopimo samo “po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu” – to nam omogoča samo Bog, ki je postal človek. Tu na zemlji nam omogoča vstop v svetišče, kar je prej bilo nemogoče, kot smo zadnjič dejali, potem pa vstop v nebesa. 

Jezus Kristus je s svojim rojstvom napravil vhod v svetišče, predstavlja pa tudi vodo in kri, ki sta pritekla na križu iz prebodene strani. Zato se je treba brž zatem, ko prestopimo prag cerkve, pokrižati. S tem želimo ne samo obuditi spomin na sveti krst, ampak nakažemo, da želimo stopiti s celotno svojo osebo naproti Očetu, vendar to pomeni, da se bomo pustili - v duhu svetega krsta – ko smo bili od zgoraj prerojeni, oblikovati Svetemu Duhu, da bomo vse bolj podobni Kristusu. Ko smo enkrat prestopili cerkveni prag, začenjamo pot, ki nam razodeva in nam daje predokus tistih obljub, ki jih Bog že “generacije in generacije” daje svojim zvestim. Tako v bistvu to pomeni, da ko smo znotraj cerkve, nismo zaprti, ampak se nam odpirajo nove dimenzije in drugačen pogled na resničnost, stvarstvo se znotraj pravzaprav pokaže v vsej svoji resničnosti, tako da ta oddelitev od posvetnega pravzaprav ne pomeni omejitve, ampak razširitev obzorij.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 3. november 2013

Grešniki in "dobri ljudje"


Prilika o Zaheju je izredno sporočilno bogata, predvsem pa je to tista zgodba, ki nam lahko pomaga pri iskanju svoje identitete, kakor tudi identitete cerkvene skupnosti, kjer lahko vsakdo najde svoje mesto. Drži tista trditev pokojnega zamejskega duhovnika, da smo “skupnost spreobrnjenih grešnikov”, čeprav je to spreobračanje za kristjana kar celoživljenjska naloga in nikdar končani proces, tako da je zares spreobrnjeni grešnik šele takrat, kadar je v nebesih, saj mu v nebeški slavi zares ne zmanjka družbe pri vseh spreobrnjenih grešnikih, ki so že tam.

Etikete, ki si jih ljudje med seboj nadevamo, lahko naredijo izredno škodo, predvsem pa zanje drži, da same po sebi ne prinesejo nobene spremembe in rasti. Kaj mi pomaga ugotavljati, kdo nekdo je, ko pa ne vemo niti, kdo smo sami. To primerjanje, ki smog a obdelovali že zadnjič v priliki o farizeju in cestninarju, ne pelje nikamor. Pelje pa lahko daleč tista vrsta primerjanja, ki ga uporabi Zahej.

Da je ta možakar nizke postave navajen boriti se zase, nam je jasno iz evangelija, saj kar tako ni mogel postati “šef” med cestninarji – potrebnega je bilo kar nekaj komolčarstva. Obenem se je tudi navadil, da ga niso zanimale sodbe vseh tistih “dobrih” ljudi, ki so ga sicer označevali za grešnika, a so mu po drugi strani to njegovo posebno grešnost, ki je prinašala denar, zavidali. Tako kot je danes  kar lepa skupina ljudi, ki so si izborili lepo kariero, z bogato službo in veliko finančnimi sredstvi, tako je veljalo tudi za našega Zaheja. Vendar to ni bilo dovolj, ker ni vedel, kdo pravzaprav je. Vedel je, kaj si drugi mislijo o njem, ni pa on sam vedel, kdo je.

Tu se za nas postavlja podobno vprašanja – ali pri tem, ko sodim in presojam druge, jih kritiziram in opravljam (to je človeško početje, ki nas kar povečini krasi, izjeme so zares redke), sploh vem, kdo sem jaz sam? Mi to početje kaj koristi pri tem? Iz evangelija izvemo, da če hočemo zares spoznati, kdo smo, moramo najprej spoznati Jezusa. Mi si mislimo, da to za nas že drži, saj pravimo, da Jezusov nauk poznamo in je dober. Vendar potem pride do konkretnih življenjskih položajev, ko ta dobri Jezusov nauk odpove, ker je bi lena sama teorija, v praksi pa zame bolj kot Jezusov, zame drži moj lastni nauk. Ta moj lastni nauk mi pa ne prinaša ničesar novega v življenje.

Iz evangelija tako izvemo, da se je primerjati treba z Jezusom Kristusom, izpeljali pa bi lahko še tisto, kar smo zadnjič dejali, da se moramo primerjati še z Devico Marijo in svetniki. Kakor Zahej mora namreč vsakdo od nas zase ugotoviti, da je grešnik, kar pomeni tudi, da je njegov pogled na življenje napačen. Potem pa je tu tista pot spreobrnjenja, ki gre po petih korakih: izpraševanje vesti, kesanje, trden sklep, izpoved grehov in pokora. Teh pet korakov je kristjanu potrebnih tudi za dobro spoved, kjer – kot verujemo – se izbrišejo naši grehi in prejmemo Božje odpuščanje, ostane pa za nas še naloga, da po najboljših močeh popravimo krivico.

Vse to pa je mogoče zato, ker naš Gospod Jezus na nas gleda drugače, kakor mi ljudje gledamo nase. Čeprav je na našem srcu še tako velika plast pepela, pa je vendarle mogoče, da se ta plast očisti in bo spet zažarela žerjavica, ki se skriva spodaj. Vsak od nas je namreč Božji otrok, ki lahko vse dokler živi, pride do spreobrnjenja in Božjega odpuščanja. Tiste besede Male Terezije, da je vsak od nas potencialni svetnik, niso iz trte izvite, ampak še kako držijo. Zato pa bi bilo veliko bolj koristno, če bi si med sabo raje pomagali, da bi bolj spoznali Jezusa, Marijo, svetnike in svetnice, kot pa, da se stalno obkladamo z ne preveč lepimi sodbami. Če smo mi tisti, ki hočemo uničenje nasprotnika, je Bog tisti, ki tega noče, ampak želi, da se človek spreobrne in zveliča. Ljudje, “dobri” in “grešniki”, smo ustvarjeni po Božji podobi, a ni samo tisto javna grešnost, ki zamegli to podobo, temveč tudi tista “privatna” grešnost, ki se odvija navadno le v manjšem krogu ljudi, ko imamo nekoga po zobeh. Spreobrnjenja in odrešenja pa potrebujemo eni in drugi.