petek, 20. junij 2008

Komentar rezultatov

Odziv na glasovanje je bil resnično dober, saj vas je glasovalo 32. Kar polovica se vas je odločila, da našim duhovnikom manjka razgledanosti, sedem vas pravi, da jim manjka družabnosti, šest se vas je odločilo za čut za sočloveka, pet za svetost, trije pravite, da manjka duhovnikom nekaj, kar ni na tem seznamu, dva pravita, da manjka duhovnikom retoričnih sposobnosti, nihče ne pogreša prijaznosti.

Če se ozrem na razgledanost, bi rekel, da to vsekakor predstavlja pereč problem, vendar ne le v duhovniških vrstah. Tudi duhovniki so pokazatelji situacije našega časa, kjer ljudje v trgovinah v voziček poleg ostale krame ne vržejo tudi kake knjige. Prevladuje občutek nezainteresiranosti, odtujenosti, celo apatičnosti, ki mu niti duhovniki niso imuni. Zapiranje v svoj mali svet in ne prav velika želja po razgledanosti, po tem, da bi opazovali, videli... prinašata nerazgledanost in še kaj drugega (rekel bi, da tudi pomanjkanje čuta do sočloveka). Če bi želeli opazovati in gledati, se razgledovati, bi lahko videli, bili razgledani. Ljudi ne zanima družbena situacija, politika, težave ljudi okoli njih... Rešitev je predvsem v zanimanju za stvari, radovednosti v dobrem smislu. Duhovniki imajo tu nalogo ljudem odpirati oči, jih vabiti k razmišljanju, opazovanju in ocenjevanju sveta okrog nas (to je počel seveda že naš Gospod Jezus Kristus). Seveda pa so tudi ljudje poklicani, da ne le govorijo, kaj bi morali duhovniki storiti in, kakšni bi morali biti, temveč, da se laiki tudi sami angažirajo na tem področju. Sprememba se ne more zgoditi čez noč, ampak postopoma, zanjo pa si moramo prizadevati prav vsi udje Cerkve.

Družabnost je seveda tudi pereč problem, vendar ob opazovanju mladih duhovnikov na Primorskem menim, da se je tu precej spremenilo na bolje. Mlajši duhovniki se precej družijo med seboj, v določenih primerih (šport ob nedeljah) pa zraven privabijo še bogoslovce in laike. Vezi, ki se tu ustvarjajo so tiste prave. Kot vsaka stvar v življenju pa tudi družabnost od vsakega posameznika zahteva napor - dvigniti se mora iz svojega malega sveta, se odpraviti k drugemu. Na tem področju sem precej optimističen za prihodnost.

Čut za sočloveka kronično primanjkuje duhovnikom, ki so vzgajani za individualiste. Tu tiči eden od vzrokov za pomanjkanje tega čuta. Sprašujem se, kako je sploh mogoče biti duhovnik v pravem pomenu besede, če nimaš čuta za sočloveka? Res je, svet spodbuja ravno k pomanjkaqnju tega čuta, toda ravno duhovniki morajo biti na tem področju luč.

Svetost je zelo širok pojem. Prav gotovo je prav, da so duhovniki na tem področju zgled, vendar pa je pomembna predvsem na skritem, kjer vidi Bog. Je pa to trud vsakega posameznika in vsakdo ima svojo pot svetosti - Gospod vsakega pokliče po imenu in zato ima vsak posameznik svojo pot hoje za Njim. Zrcali se v odnosu do bližnjega, vendar pa gre za prizadevanje posameznega človeka. Nevarnost ponašanja je tu velika. Duhovnikova naloga je tu predvsem ta, da spodbuja ljudi, da se odločajo vzeti križ na svoje rame vsak dan. Sporočati mora, da to ni brez veze, ampak se splača, predvsem iz perspektive večnosti, h kateri naj bi kot kristjani težili. Duhovnikov zgled sprejemanja križa je, ponovno, luč ljudem.

Če imajo duhovniki radi ljudi, jim pomanjkanja retoričnih sposobnosti nihče ne zameri. Gotovo se morajo truditi tudi za to, da nedeljske pridige ljudi nagovorijo in spodbudijo, vendar pa to pravzaprav ni odvisno le od retoričnih sposobnosti. Retorika bi naj bila umetnost prepričevanja, vendar pa v primeru hoje za Kristusom samo prepričevanje z besedami ni dovolj - potrebna je osebna odločitev in angažiranost.

Veseli me, da so duhovniki prijazni, kar je tudi moja izkušnja. Bodimo tudi mi prijazni do njih. Predvsem pa jim pomagajmo in jih spodbujajmo na njihovi težki poti. Boditi jim moramo kakor Simon iz Cirene, sicer utegne biti ta križ zanje pretežak. Imejmo radi svoje duhovnike, zanje molimo in se Gospodu zanje zahvaljujmo!