sobota, 31. avgust 2019

Ponižnost je mati vseh kreposti

Misel za 22. nedeljo med letom
(Sir 3,17-18.20.28-29; Ps 68; Heb 12,18-19.22-24; Lk 14,1.7-14)

Vrlina ponižnosti je ključna beseda branja te nedelje, tudi sicer pa je to vstopna točka v duhovnem življenju. Zelo hitro lahko ugotovimo, zakaj je temu tako, če pogledamo v t.i. modrostne knjige, saj imamo tam na eni strani tiste, ki to vrlino, poleg drugih, imajo, po drugi strani pa imamo kar “brezbožne”. Sirah recimo pravi: “Stori dobro ponižnemu, ne dajaj pa brezbožnemu” (12,5). Gre namreč za to, da če je nekdo poln samega sebe, potem v njem ni prostora za Boga, posledično pa seveda niti za bližnjega.

Kakor lahko razberemo v 1. berilu, je to prvi korak, če želimo napredovati, da namreč postanemo
poslušni. V današnjem času je, med drugimi, tudi krza avtoritete. Ni res, da sploh ni več nobene avtoritete, temveč, da je samo vsak samemu sebi avtoriteta, ker je v središče postavil sebe, od tam pa je že davno odstranil Boga. Tu je korenina vsega, saj pravi rek, da če je Bog na prvem mestu, da je vse na pravem mestu. Potem se namreč spoštuje tudi vse oblastnike, ki nam jih je postavil, začenši z našimi starši, da bi potem pravilno spoštovali, upoštevali in bili poslušni še drugim avtoritetam, ki so nam v življenju dane.

Tako ni nobene težave v razlagi zakonov in določil, saj se v luči nadnaravnega zakona ni težko držati tudi naravnih zakonov, v luči prvih dveh pa potem človeška družba dela prave in dobre človeške zakone. Dandanes bi se vsi radi pritoževali nad oblastniki, vendar pa nas Sveto pismo uči, zlasti, če pogledamo Staro zavezo, da imamo takšne oblastnike, kakršne si zaslužimo, na družbenem in cerkvenem področju. Če premoremo dovolj ponižnosti, potem lahko ugotovimo, da je potrebno najprej izboljšati sebe, da bi se potem lahko izboljšali tudi drugi. 

Gospod Jezus uči najprej prvaka med farizeji, potem pa še ostale, da bi ga posnemali v ponižnem in hvalevrednem življenju, ne pa da sledijo častihlepju (sv. Ciril Aleksandrijski). Narobe bi bilo misliti, da tega ne govori tudi nam samo zato, ker ne bi bili radi farizeji, vendar smo pravzaprav vsi tudi vsaj malo farizeji, če drži, da postavljamo svojo miselnost in zakone pred Božje, cerkvene in naravne. Bolj kot se trudimo slediti Božji volji, ki jo imamo v Svetem pismu in Svetem izročilu, slednje pa je strnjeno v nespremenljivem katoliškem nauku, tem bolj bomo napredovali. 

Kakor nam pravi sv. Benedikt, je naše življenje kakor Jakobova lestev, po kateri se lahko bodisi vzpenjamo bodisi spuščamo, a to ni naše delo, temveč je Bog tisti, ki nas povišuje ali ponižuje. Treba se je vselej truditi za napredovanje v dobrem, v vrlinah in v duhovnem življenju (poglabljanje v nauk naše vere, molitveno in zakramentalno življenje). Kdor ne napreduje, ne obstane na mestu, temveč nazaduje. V sebi delamo prostor za Boga, če je naš Gospodov dan (v evangeliju je to še vedno sobota) duhovna daritev sebe in svojega življenja na Božji oltar, ki pa se potem ves teden nadaljuje v vsakdanjem življenju. Kdor zna Bogu darovati življenje, ga zna tudi bližnjemu, kdor ima v srcu prostor za Boga, ga ima tudi za bližnjega.

Objavljeno v tedniku Novi glas

petek, 30. avgust 2019

Pod budnim nadzorom

Ob 70-letnici romana 1984

Pred sedemdesetimi leti, natančneje junija 1949, je britanski kulturni svet presenetil neki novi roman, čigar naslov je navaden datum – 1984. To številko dobimo, če obrnemo zadnji dve številki letnice 1948, ko je izpod peresa Georgea Orwella, psevdonima Erica Arthura Blaira, omenjeni roman nastajal. V tistih časih je zadeva seveda kazala na prihodnji svet, ki pa dandanes ni nič kaj prihodnji, temveč v marsičem takšen, kakor ga opisuje britanski pisatelj. Najbolj se posveča ta anti-utopični roman temu, kako v tej namišljeni družbi, ki pa ni več tako namišljena, delujejo preko jezika. In sicer gre za levičarsko obarvano družbo. 
Roger Scruton nam v knjigi, ki je pred kratkim izšla v slovenščini, 'Zablode, prevare, hujskaštva. Misleci nove levice', pove: »V resnici je bila glavna dediščina levice preobrazba političnega jezika … levica se je jezika polastila … že s francosko revolucijo in njenimi gesli. … Zato so bile že od začetka potrebne oznake, ki bi stigmatizirale notranje sovražnike in upravičile njihov izgon«. Orwellu dolgujemo, poleg ostalih, izraz »novorek« (»newspeak«). »Novorek nastane, če se glavni pomen jezika – to je opisovanje resničnosti – zamenja z nasprotnim namenom prevzema oblasti nad resničnostjo«. Če tako vzamemo, potem so korenine vsega tega še precej globlje, temeljijo namreč v gnostičnem krivoverstvu, pravzaprav vse revolucije, ki smo jim bili priča, pa so upravičeno označene kot gnostične revolucijo, začenši s tisto, ki se ji, neupravičeno, reče »reformacija«, potem pa imamo, če vzamemo Plinia Correo de Oliveiro, še vsaj tri revolucije – francosko, komunistično (če vzamemo vse dežele, kjer se je slednja zgodila, jih je seveda več) in t.i. seksualno revolucijo iz 60-ih let 20. stoletja, ki nekoliko spremenjena še vedno poteka. 
Ta novorek je diktatura politične korektnosti nad resničnostjo. »Prikazujejo zmagoslavje besed nad stvarmi, jalovost racionalnega argumentiranja pa tudi nevarnost upiranja«. Imamo novo skladnjo jezika, ki se »izogiba vsakemu stiku z resničnostjo ali izpostavljanju logiki racionalnega argumentiranja«. Kakor pravi Françoise Thom, ki jo Scruton navaja, je namen tega novoreka »varovati ideologijo pred zlobnimi napadi resničnih stvari«. Orwell nam v svojem romanu lepo napove, da se ne bo smelo več uporabljati določenih besed, da se bo sprevrglo določene pomene, da bo, skratka, šla rakom žvižgat svoboda govora in izražanja. Končni cilj oblastnikov, tistih torej, ki držijo niti družbe, v kateri živimo, je doseči popoln nadzor nad mišljenjem in vestjo ljudi. Treba je priti do enotnega mišljenja vseh, ki pa je tisto, kakršnega želijo tisti v sobi z gumbi. Kdor se ne obnaša »korektno«, torej v skladu z edino dovoljeno miselnostjo, napravi psihološki zločin, za katerega so predvidene sankcije. 
Tako nas ne sme čuditi, če znani spletni portal, ki se ukvarja z mednarodno prodajo knjig, iz prodaje izloči knjige pred kratkim preminulega ameriškega kliničnega psihologa Josepha Nicolosija, ker se je ukvarjal ne samo s tabu temo, temveč tudi s prepovedanim zdravljenjem. Najbolj znano družbeno omrežje je pred kakim tednom skrilo nekemu duhovniku in vsem, ki so ga delili, citat sv. Avguština, ker naj bi bilo šlo za sovražni govor, a že površno branje omenjenega citata pokaže, da v njem ni bilo niti trohice sovraštva, nasprotno. Ne sme se torej misliti z lastno glavo, ne sme se misliti s krščansko ali, natančneje, s katoliško glavo (čeprav imajo tudi pravoslavni podobne težave), treba se je prilagoditi splošnemu mišljenju, da bi prišlo potem do temu primernega obnašanja v družbi. Guareschi je v svojem humorizmu dejal, da to pomeni »nesti možgane na odpad«. Iz enega od gesel Orwellove partije dobimo tudi rešitev: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost, kdor pa nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost«. Ena od rešitev je torej spomin, zgodovinski spomin, proti pozabljenju, ki je pa eno od orodij ali orožij Velikega Brata. Vidimo, kako je po sedemdesetih letih ta tako znani roman še kako aktualen, zato bi ga morda kazalo še to poletje vnovič prebrati.
Objavljeno v tedniku Novi glas