sobota, 5. januar 2013

Na pot za Njim – odločno in ponižno, brez velikih besed

Izročilo je današnjemu dnevu nadelo ime sv. Trije kralji, v bogoslužju pa govorimo o Gospodovem razglašenju, ki ima še drug izraz. Poglejmo s sv. Hieronimom, kateri: »Da bi označili ta dan, uporabljamo grški izraz 'epifanía'. To, kar mi Latinci označujemo z besedo prikazanje ali razodetje, Grki označujejo z izrazom 'epifanía. To ime so dali temu dnevu prav zato, ker se je naš Gospod in Odrešenik javno razodel ljudem.« Tako torej véliki prevajalec in komentator Svetega pisma. Toda, boste rekli, kaj ima to opraviti z nami? Slišali smo nekaj visoko zvenečih izrazov, a ne vemo, kaj bi zdaj to bilo, kako naj bi to vplivalo na moje življenje, če sploh kaj? 

Takšna vprašanja in pomisleki so seveda na mestu. Morda bi kazalo celo zadevo nekoliko bolj zaostriti, da bi se kristjani nekoliko zamislili. Kakšen vpliv naj bi sploh imelo tisto novorojeno dete na moje življenje, če sploh kakšnega? No, pa smo tu. Prazniki so mimo. Nažrli in napili smo se, popokali smo »municijo«. Vračamo se v običajno življenje, v vsakdan. V tem našem vsakdanu pa se prav rado zgodi, da nam Jezus kaj dosti naše sivine ne skali in vznemiri, da ne razburka malo gladine našega življenja. Da v našem srcu, v naši duši, torej v naši notranjosti, ne nastaneta vihar in nemir, ko pogovor zaide na tega, ki naj bi bil naš Gospod in Odrešenik.

O čem govorim? Mnogi ste že kupovali avto ali ga vsaj sestavljali tam v konfiguratorju in o njem sanjali. Vemo, kako imamo pri avtu tiste osnovne stvari, ki morajo biti, da avto sploh deluje in nas pelje, poleg tega pa so še tiste dodatne stvari, ki jim pravimo »dodatna oprema«. Angleški izraz zanjo je zelo na mestu, »optional« - stvari, ki jih je mogoče dodati, a niso nujne za normalno delovanje. S to prispodobo bi rad ponazoril, kako je vera v Jezusa Kristusa žal za mnoge med nami postala prej dodatna kot pa nujna oprema. Ne zdi se nam nujno, da mora ta Jezus, rojen v Betlehemu, ki so ga obiskali pastirji in modri, biti nujni sestavni del našega življenja. Nismo prepričani, da ne moremo brez njega, ampak prej mislimo, da lahko v redu živimo tudi brez njega. Nekako tako je, kot poper na ocvrtem jajcu – to je sicer veliko boljše (dobro, okusi so različni), če je na njem ščepec popra, je pa ravno tako dobro, četudi ga ni. Je res ravno tako dobro? Kaj pa, če Jezus, če že govorimo o jedeh, predstavlja še več kot to in ga potrebujemo kot juha sol? Pravzaprav, on je še več, je kot goveje meso v tej isti »župci«, brez katerega bi to vsekakor ne bila »goveja juha«, ker ji manjka bistveno?

No, bomo kar nadaljevali v tej kuharski smeri. Vsi veste, da potrebujemo za pripravo neke jedi sestavine. Kaj imamo tudi doma, po ostalo pa je treba v trgovino. Podobno je bilo s temi modrimi z vzhoda, ki so v krščanskem izročilu postali trije (po treh vrstah darov, ki so jih prinesli) in kralji. Po vsej verjetnosti so to bili perzijski duhovniki-zvezdoslovci, pripadniki perzijskega verovanja (zoroastrizem), ki pa so ugotovili, da nimajo vsega, kar potrebujejo, doma. Morali so na pot, da dobijo še tisto, kar jim manjka.

Recimo, da je treba pripraviti praznično kosilo, pa imamo doma le krompir, kak korenček in kaj podobnega. Gotovo, če bi to pripravili, ne bi bili lačni, bi preživeli, ne bi pa imeli prazničnega, slovesnega kosila. Tako je z nami. Določene reči imamo že sami po sebi. Za sproti imamo, a brez Jezusa je naše življenje nepopolno. Bi si želeli vsak dan otepati krompir v oblicah z malo zelenjave? Ne vem, če. Ti perzijski možje, ki jim gotovo v materialnem in kariernem smislu ni manjkalo nič, so spoznali, da pa za res polno in pravo življenje potrebujejo prav tistega, ki se je rodil v tistem nepomembnem kraju.

Tu dobimo odgovor na to, zakaj je sploh treba v cerkev, zakaj k maši, zakaj k spovedi, zakaj moliti. Ker v vsem tem dobimo tisto sestavino, ki naše življenje zares naredi popolno, saj poleg hrane za telesno in duševno moč, ki si ju vendarle lahko tudi sami priskrbimo, nudi še hrano za tisto področje, ki ga preveč radi in po nepotrebnem zanemarjamo, to pa je duhovno področje. Ta sestavina je sam Božji Sin, Jezus Kristus, prav tisti, ki so se mu priklonili in ga počastili modri.

Pa boste dejali, da so bili oni na boljšem kot mi, ker so tega Jezusa, o katerem govorimo, videli na lastne oči. Ne, prav nič na boljšem niso bili. Predstavljajmo si, da smo mi tam na njihovem mestu, pa nam kdo reče, da se je rodil Božji Sin v neki nepomembni vasi v južni Italiji. Bi šli tja? Spet mislim, da ne bi, vsaj zase lahko rečem. Modri so se morali pošteno potruditi, da so prišli do tistega, da so dete počastili, kakor je rečeno. Najprej so morali precej narediti na razumski ravni, da so se o tej zadevi poučili, potem pa je njihov razum že prešel na vero. Prvi korak vere je bil pri njih in je še danes ta, da se sploh odpravimo na pot proti kraju, kjer je rečeno, da Jezus je. Nam seveda danes ni treba tako daleč stran. Če je bilo treba modrim potovati kakih tisoč ali celo več kilometrov daleč, je nam treba le kak kilometer, da pridemo do svoje župnijske cerkve. Vseeno se prepogosto zdi, kot da bi tudi ta bila kakih tisoč ali več kilometrov stran, tako težko se tja včasih odpravimo.

Poleg tega pa niso bili modri nič na boljšem, kadar so enkrat prišli v Betlehem, saj so tam – enako kot pastirji – videli le tisto ubogo zgradbo, potem pa: »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo« (Mt 2,11). Tudi mi ne najdemo nič posebnega, saj je tam pri maši le tisti okrogli košček nekvašenega kruha, v katerem naj bi bil Jezus, Božji Sin, pri spovedi pa samo neki ubogi duhovnik, grešnik kot mi, po katerem naj bi deloval Jezus sam. In vendar so modri: »Padli predenj in ga počastili«. Brez velikih besed in razlag torej, čeprav bi jih ti učenjaki lahko imeli nič koliko. Nič. Samo tiho dejanje češčenja pred nedoumljivo in presežno skrivnostjo, da se v tistem skromnem skriva Boga sam. Sv. Leopold Mandić je bil jecljav in slab govornik, ko pa je šel skozi cerkev in pokleknil pred tabernakljem, so vsi ljudje iz tega dejanja lahko razbrali, da tam Bog je, da tam res prebiva. Tudi mi smo tako poklicani, da s svojimi dejanji, kretnjami, svojim zgledom pokažemo svetu, torej vsem ljudem, da je tudi zanje rojen Odrešenik in se jim razodeva, da tudi nje pokličemo na to avanturo za Njim.

torek, 1. januar 2013

Z Marijo pripraviti prostor za Boga in njegove darove

Še enkrat slišimo evangeljski odlomek božične zorne maše o pastirjih, ki gredo v Betlehem pogledat, preverit tisto, kar jim je bilo oznanjeno, a je vendarle sedaj poudarek nekoliko drugačen. O Božiču smo imeli v mislih pred očmi sliko, kjer so bili vsi tisti junaki, ki so navadno v jaslicah, danes imamo pred očmi tisto sliko, ki so jo umetniki skozi vso zgodovino krščanstva najpogosteje upodabljali, to pa je Marija z Jezusom v naročju. 

Ena od prvih tovrstnih upodobitev, ki jo lahko še danes vidimo, je tista iz Priscilinih katakomb v Rimu. Božič, ki ga, ker je eden od dveh ključnih praznikov, praznujemo osem dni – danes zaključujemo božično osmino -, začenjamo s slavljenjem Božjega Sina, končujemo pa s čaščenjem tiste, po kateri je odrešenje prišlo na svet. V svetu, kjer na pomembnost poslanstva matere radi pozabimo, je še kako pomembno, da praznik Božjega učlovéčenja zaokrožimo s podobo Matere vseh mater. Marija je res Sedež Božje Modrosti, vzvišeni prostor, pripravljen za šotor Najvišjega. Če si res želimo najti Odrešenika in ga iščemo z vso močjo, z vsem srcem, kakor so ga iskali pastirji ali Modri z Vzhoda, ga vselej najde v naročju nje, ki ga vsem postavlja v slavljenje in čaščenje.

Današnji praznik želi poudariti in slaviti tisto odločilno in aktivno vlogo, ki jo je Marija imela v odrešenju ljudi. Pred nami je tisti ideal prave poslušnosti in vere, a tudi potrpežljivosti in hvaležnosti. Saj je vendarle, po Elizabetinih besedah res prva vernica: »Blagor ji, ki je verovala«(Lk 1,45). Verovati namreč pomeni ravno to popolno izročitev Bogu in zaupanje, da on najbolje ve, kaj je za nas prav.

Da je namreč kristjanova vera res prava in rodovitna, sta potrebni obe razsežnosti. Prva je tako ali tako vselej tu, saj Bog svoje vselej naredi. Je neutrudni sejalec, ki seje svoje milosti in je prepričan, da bo gotovo našlo tudi dobro zemljo, da obrodi sad (Lk 8,5-8). Mi mu seveda pri tem lahko pomagamo v tem, da skrbimo, da je te dobre zemlje v nas čim več. Ko slavimo Marijo, skrbno gojimo pobožnost do nje, se ji izročamo in priporočamo, to ni kar tako, saj se s tem po njej tudi upodabljamo. Upodabljamo se po tistem, kar je v odnosu do Boga bila. Če ji pravimo, da je bila »Posoda duhovna«, potem tudi mi postajamo prav to. Učimo se namreč ohranjati in izostrovati v vsem kar delamo, v vsakdanjem življenju tudi tisti posluh za Boga. Znamo prepoznati sveto, ko ga srečamo. Znamo tudi ohranjati pravo držo pred skrivnostjo. Le-te namreč ne želimo na vsak način razložiti, ampak znamo te »velike stvari« - po Marijinem zgledu – shraniti in premišljevati v svojem srcu. To je namreč tista pravo aktivno sodelovanje – ne, da vseskozi mislim, kaj moram narediti jaz sam, da bo vse prav v mojem življenju, ampak, da znam pred Jezusom ponižno poklekniti in mu samo odpreti naročje, da on naredi, kar je narediti potrebno, saj so zadeve, pri katerih se zavemo, kako resnične so tiste besede: »Kajti brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5). Samo na ta način in s takšno držo bomo tudi mi znali prepoznati in videti, kako »velike reči mi je storil Mogočni« (Lk 1,49). Njen zgled, njena pomoč in njena priprošnja nas lahko pripeljejo do tistega pravega Božiča, ker se bo lahko tudi v naše naročje usedel Božji Sin.

Ob novem letu praznujemo svetovni dar miru. Marija nas uči, da je treba takšne velike darove, kakršen je mir, predvsem pričakovati – to ni samo nekaj želenega in si ne morem tega narediti sam. Pravi mir, prava ljubezen, je vedno »dar od zgoraj«. Če se tega ne zavedamo, potem to in še marsikaj postane moja pravica, nekaj, kar je pač moje in za kar se mi ni treba nikomur zahvaliti. Ti veliki darovi, ki presegajo nas in naše moči, potrebujejo le prostor, kamor bodo položeni. Marija, pomagaj nam in nas nauči ta prostor pripraviti.