torek, 28. april 2015

Resničnost, prihodnost in odgovornost

Krščanstvo pri nas v prihodnje 

Vprašanje, kakšna je prihodnost krščanstva v Evropi, se čedalje pogosteje postavlja, čeprav nas je kar malo strah iskreno se spopasti s tem vprašanjem. Po Besedah sociologa Giuliana Guzza pa tega strahu nima, kakor zgleda, Pew Research Center. Slednji pravi, da bo, če se bo tendenca nadaljevala, leta 2050 le še 15% svetovnih kristjanov Evropejcev, medtem ko je bil leta 1910 delež precej večji – 66%. Afrika bo po raziskavah vse bolj krščanska, Evropa vse manj. 

Treba pa je paziti, saj bo Evropa vse manj krščanska, ne pa manj religiozna – povpraševanje se bo
enostavno spremenilo in se že spreminja, najpogosteje v tisto tako udobno in, po papeških besedah »a la carte« individualistično religioznost: »Po mojem mnenju sicer Bog obstaja, vendar drugega ne bi vedel povedati«. Namesto človekovega iskanja podobe, po kateri je bil ustvarjen, torej Boga, raje slednjega upodablja po svoji lastni podobi in obliki, tako da si naredi takšne vrste boga, ki zagovarja njegovo obnašanje. 

Ta predvidevanja niso presenetljiva, glede na tiste napovedi, ki jih je že leta 1969 izrekel neki Joseph Ratzinger, ki se seveda z vprašanjem ni spopadel v smislu številk, morda pa prav zato kar zmrazi njegova tedanja napoved: »Iz današnje krize se bo dvignila Cerkev, ki bo izgubila veliko. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo več sposobna zasedati stavb, ki jih je zgradila v časih blaginje. Z manjšanjem svojih vernikov bo izgubila tudi velik del družbenih privilegijev. Njen novi začetek bo izviral iz majhnih skupin, gibanj in tiste manjšine, ki bo postavila vero v središče življenjske izkušnje. To bo bolj duhovna Cerkev, ki ne bo prišla do političnega mandata tako, da se bo enkrat spogledovala z Levico, drugič pa z Desnico. Bo revna in bo postala Cerkev ubogih. Takrat bodo ljudje videli tisto malo čredo kot nekaj povsem novega – ugotovili bodo, da je tista mala čreda upanje za njih same, da je odgovor, ki so ga vselej na skrivaj iskali.« 

Samo tistemu, ki jih na hitro prebere, bodo te besede zvenele kot žalostne, pesimistične in polne obupa, v resnici so polne upanja in so spodbudne, kakor tudi kot »vzgojni udarec« za današnjega evropskega, torej tudi za slovenskega in goriškega kristjana. Naša dolžnost tako ni samo v tem, da svoje krščanstvo izpričujemo, temveč da to delamo na najbolj iskreni možni način. Zlasti je treba o krščanstvu pričevati vsem tistim, pogumno, jasno in umirjeno ter z ljubeznijo, ki si mislijo, da krščansko vero že dovolj dobro poznajo, zato pa nanjo gledajo zviška kot na nekaj za življenje brezveznega, dolgočasnega in kar nima kaj povedati. Prav ti lahko ugotovijo, ob spreobrnjenju, da gre zanje za »nekaj povsem novega«. Naloga, ki nas tako ne le čaka, temveč je že tu, je torej hkrati zelo težka in lepa. Sadov najbrž mi ne bomo videli, kot jih niso videli že mnogi preprosti verniki pred nami, a važno je, da sejemo »dobro seme« krščanske vere z velikim upanjem, vero in ljubeznijo, iščoč – po sv. Pavlu – »stvari, ki so zgoraj«. Za sadove bo poskrbel Gospod sam, kot je vedel že očak Abraham.

Objavljeno v Novem glasu in Oznanilih.

nedelja, 26. april 2015

Za dobro "stajo" smo odgovorni vsi

Ko so preroki napovedovali Odrešenika svojega ljudstva, so le-tega označili tudi s podobo pastirja svojega ljudstva (Iz 40,11; Ezk 34,23; 37,24; Zah 13,17...), pa tudi samo izraelsko ljudstvo je bilo poimenovano Gospodova čreda (Ezk 34,5; Mih 7,14; Zah 10,3...). Ko je nastopil Jezus Kristus, je med drugim slovesno zatrdil, da so se te prerokbe dopolnile v njem, posledično pa tudi Gospodova čreda ni več le izraelsko ljudstvo, temveč vsi tisti, ki bodo poslej krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, torej tisti, ki bodo priznali in sprejeli Gospoda Jezusa za svojega Odrešenika, kajti: »v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj nobeno drugo ime pod nebom ni dano ljudem, da bi se mi mogli v njem rešiti« (Apd 4,12). 

Iz Gospodovih besed vidimo veliko razliko, ki nastopi s prejšnjim pojmovanjem Boga, saj je sedaj Bog ne le blizu svojega ljudstva, prej pa je bil precej daleč, temveč je prav sredi svojih, jih pozna v globini in se žrtvuje popolnoma za te svoje ovce, saj da zanje življenje. Takoj nam pride na pamet vzporednica staršev, ki so pripravljeni za svoje otroke žrtvovati vse, tudi svoje življenje. Pri Gospodu Jezusu vse to niso le prazne besede, kot so velikokrat pri nas ljudeh, ki si sicer želimo biti karseda zvesti svojim besedam, pa nam tolikokrat ne uspe, temveč je Gospod Jezus tisto, kar je rekel, tudi storil, saj je šel za rešitev vseh ljudi v trpljenje in smrt, tretji dan pa je vstal. Vseeno pa ljudem pušča svobodo, da ga sprejmejo in prepoznajo za svojega Boga in Gospoda, ali pa ga zavržejo, čeprav on vselej čaka in vabi v svojo stajo – nekatere, da se vrnejo, spet druge, da se pridružijo njegovi čredi, saj so tudi vsi ti pravzaprav njegove ovce, četudi tega ne priznavajo, ne priznavajo več, ali pa se tega sploh ne zavedajo: »Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jn 10,16).

Ker je Jezus šel k Očetu v nebesa, ostaja sedaj nevidni pastir svoje črede, Cerkve, postavil pa je tudi vidnega poglavarja Cerkve, svetega Petra, papež pa je vselej naslednik apostola Petra, ki ima naročilo: »Pasi moja jagnjeta… pasi moje ovce!« (Jn 21,15.17). Iz prvega berila vidimo, kako je zaupano mu službo apostol Peter tudi izvrševal, saj je skupnost Gospodovil apostolov in drugih učencev vodil in učil, v imenu apostolov govoril ljudem, po njem je Gospod sprejel tudi prve pogane v Cerkev… Sveti Peter je bil prvi rimski škof, po njem pa služba poglavarja Cerkve na zemlji preide na vsakokratnega rimskega škofa, kar je sedaj sveti oče Frančišek. Ostali nasledniki apostolov so škofje, ki so, kakor so bili apostoli pod vodstvom apostola Petra, pod papeževim vodstvom. Papež skrbi kot pastir za celotno zemeljsko Cerkev, škof za en del, škofijo. Prav zato imajo škofje tudi znamenje pastirske palice ali »pastorala«. V njihovi službi vodenja škofije pa škofom pomagamo duhovniki, saj je škofija razdeljena na župnije. Tako da podoba pastirja velja tudi za duhovnike.

Znamenja, da pripadamo tej veliki čredi, ki je Cerkev, so isti in enotni nauki, pripomočki za naše posvečevanje, ki jih Cerkev deli, to so zakramenti, nazadnje pa tudi množica svetnikov, ki so živeli po evangeliju in naukih Cerkve, Bog pa jih je poveličal z nadnaravnimi znamenji, čudeži. Glavni namen Cerkve je ta, da ljudi vodi k večnemu zveličanju, saj je Jezus prišel »iskat in zveličat, kar je izgubljenega« (Lk 19,10), Cerkev pa to delo nadaljuje. Jasno je tukaj, da to delo ni le delo duhovnikov, temveč tudi vseh vernikov, saj je vsakdo poklican, da v to čredo, ki ima za svojega pravega pastirja Kristusa, vabi še druge. Vsak kristjan je na neki način poklican k temu, da, po navodilu apostola Petra: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti…« (1 Pt 3,15-16a). 

Da bi pa to kristjani zares lahko vršili, pa nas isti apostol Peter najprej vabi, da »Gospoda Kristusa posvetimo v svojih srcih« (1 Pt 3,15a). Imamo seveda, kot smo dejali, kot Kristusove ovce dovolj svobode, celo tako, da lahko gremo po svoje, če pa želimo ostati v edinosti z našim Dobrim pastirjem, potem smo poklicani, da smo učljivi, zvesti in poslušni. Cerkev namreč po svojih pastirjih vse Kristusove učence uči, hrani, ko jim deli zakramente ter jih vodi po naukih in zapovedih. To je tista trojna služba, ki je učiteljska, duhovniška in pastirska, isto trojno službo pa po svetem krstu vrši tudi vsak kristjan: ko se najprej poglablja v evangelij in krščanski nauk ter to tudi širi v svojem okolju; ko sebe posvečuje s pomočjo zakramentov in duhovnega ter molitvenega življenja; ko se trudi gospodovati nad seboj in se bori proti grehu in zlu. 

Danes smo posebej povabljeni, da molimo ne le za nove duhovne poklice, temveč tudi za tiste pastirje, ki jih imamo, pa tudi tiste, ki smo jih imeli. Obnovimo svojo zvestobo Kristusu in Cerkvi ter se zavežimo, da bomo po najboljših močeh delali za Kristusa, dobrega pastirja. To bomo delali s trudom za dobro krščansko življenje povsod, kjer smo, pa tudi tako, da bomo po svojih močeh sodelovali v župniji in z duhovniki župnije. Pomembna je zavest pripadnosti neki skupnosti, kjer svoje darove delimo z drugimi. Župnija je še malo večja družina, ki med seboj povezuje več družin in posameznikov ter skupnosti. Ali tej svoji župniji kaj dam na razpolago od svojega, ali pa se v domačem župnijskem uradu oglasim le ko kaj nujno potrebujem, ker je pač to še eden od servisov? Na vseh področjih je vprašanje, ali le od drugih zahtevamo, ali pa tudi sami kaj damo v skupno dobro, kaj naredimo. Kakor so vsi družinski člani odgovorni za dobro družinsko življenje, tako velja tudi v življenju župnije. Če želim, da bi se kaj v župniji in njenem življenju izboljšalo, se najprej moram vprašati, kaj sem v tej smeri pripravljen narediti sam, kakor tudi, kaj sem za to naredil.