Dobro se je še enkrat ozreti na pisanje sociologa Diotallevija, tokrat skozi oči staroste italijanskih vatikanistov, Sandra Magistra. Začne z mučenci iz Severne Afrike, iz Abitene, ki so dejali, da ne morejo brez nedeljskega bogoslužja. Če so bili oni v manjšini, to velja tudi danes v sekulariziranem svetu za katoličane. Vendar so eni bliskovito rasli, danes pa se število vse bolj manjša.
"Če ta splošni podatek nato primerjamo glede na spol in starost, je upad še bolj očiten. Ženske, ki so se nedeljske maše vedno udeleževale veliko bolj množično kot moški, jo zapuščajo še hitreje, tako da v mladosti in zgodnji odrasli dobi med obema spoloma ni več nobene številčne razlike. Kar zadeva starost obiskovalcev maše, je bilo v preteklosti največ udeležencev v otroštvu in mladostništvu, v mladosti in odrasli dobi pa se je število udeležencev zmanjšalo, v starejših letih pa so se v cerkev spet vrnili. Vendar danes ni več tako. Začetni upad postaja vse hitrejši in zgodnejši, tako pri moških kot pri ženskah, tudi poznejši negativni vrh postaja vse zgodnejši, globlji in predvsem dolgotrajnejši, saj je poznejša ponovna udeležba pri maši za rojene po letu 1950 že šibka, če ne celo nična."
"Posledica tega je, da so danes starejši, predvsem ženske, še vedno vidno in opazno navzoči pri nedeljskih mašah, v bližnji prihodnosti pa temu ne bo več tako. Ko bodo ti starejši zapustili prizorišče, jih bo veliko manj, ki jih bodo nadomestili. Tako zelo, da Diotallevi napoveduje, da se bo v Italiji kmalu udeležba pri nedeljski maši "zmanjšala na skoraj 10 odstotkov prebivalstva, kar bi na mnogih območjih države pomenilo enomestno število".
Kakor smo zadnjič povedali, smo v Sloveniji to že dosegli, saj, če upoštevamo sociološko pravilo, ki ga omenja Diotallevi, da so ocene vedno nekoliko pretirano visoke, potem je v Sloveniji že sedaj povprečje nekje okrog 10%, v marsikaterih delih pa tudi že precej manj. Starostna in druga struktura pa je točno taka, kakršno opaža Diotallevi v Italiji.
Bi pa opozoril na to, na kar opozarja tudi naš sociolog, ki je sicer popolnoma na liniji 2. vatikanskega koncila in dokumentov, ker sem ga poslušal na omenjenem kanalu. Namreč, da spremlja številčno upadanje tudi spreminjanje obredov, ki so namenjeni vernikom. Diotallevi jih imenuje "obredi, osredotočeni na predstavo", in piše, da je "za katoliške liturgije spodbudo v to smer morda pomenila postopna spektakularizacija vatikanskih liturgij, do katere je prišlo v zadnjih treh pontifikatih, bistvena deregulacija vedno večjih sektorjev liturgične ponudbe, pa tudi številne rešitve, ki jih je duhovščina sprejela med 'zaporami', ki so se pojavile kot odgovor na sindrom Covida". Opozarja, da se povsod zmotno tgre tisto pot, ki so jo marsikje že prehodili, od ZDA pa do Nemčije in podobnih dežel in da, četudi bi blagodejni vpliv bil, gre za kratkotrajni vpliv.
"Diotallevi meni, da je to del evolucije italijanskega katolicizma v smeri "nizko intenzivne oblike religije", brez izven religioznega pomena na političnem, gospodarskem, znanstvenem in akademskem področju, razen predanosti prostovoljnim dobrodelnim dejavnostim nekaterih sedanjih obiskovalcev nedeljskih maš." Prevedeno to pomeni, da vera ali religioznost nima praktično nobenega vpliva na nobenem od ne verskih področij. Nekdo je torej samo navzoč, iz kakršnihkoli razlogov že, ampak na njegovo življenje izven cerkvenih zidov to bistveno ne vpliva, četudi bi morda bil kaj dejaven bodisi v dobrodelnosti ali kjerkoli, tudi v povezavi s Cerkvijo, ali pa ne. Tu velja reči, kako mnogim maša ali kaj podobnega pomeni predvsem druženje in srečanje z vrstniki in starimi prijatelji. Tako recimo hodijo pevci in podobni, pa bolj kot Bogu v čast, iščejo drugo.
Diotallevi pravi, da gre vse bolj za "rahljanje skupnostnih vezi cerkvenega tipa v prid kongregacionističnemu gibanju in 'demokratizaciji religije'". Poleg druženja torej še vse demokracijske "vrednote", kjer je na prvem mestu aktualnost in podobno. Gre pa tudi za vztrajanje na čustvih, opozarja sociolog, ki pa je tudi kratkotrajno kot rešitev. Tu se mu je v oddaji pridružil maestro Aurelio Porfiri, ki je predstavil problem glasbe po cerkvah po zadnjem koncilu.
Diotallevi trdi tudi, da v Italiji opustitev teritorialne strukture župnij v korist množenja drugih vrst verske ponudbe, kot so cerkvena gibanja, ki pogosto tekmujejo med seboj, v nekakšnem množenju 'katolicizmov', ni bila zdravilo, ampak prav eden od vzrokov za upad obiska maše. Gotovo to ne velja le za Italijo.
