Tri orodja po podobi Sv. Trojice

Prva postna nedelja je bila nekoč imenovana »nedelja bakel«, saj so se tisti mladi, ki so pretiravali v pustnih rajanjih v predajanju užitkom hrane in pijače, morali to nedeljo v cerkvi prikazati z gorečo baklo, v znamenje zadoščevanja za svoje ekscese. Naj bo, na začetku, za vsakega od nas prižgana ena taka goreča bakla, vendar v srcu, da bi se spokorili in zadostili s pobožnimi postnimi vajami za svoje pregrehe. Vsak od nas si je zagotovo določil kak zdržek v jedi ali pijači, pa najbrž tudi vsaj kak dan v tednu, kot recimo na petek, prav post. Zdržek pomeni odpoved določeni vrsti živil, najbolj znan je zdržek od mesa, pogosto si ljudje vzamejo zdržek od alkoholnih pijač ali sladkarij v postnem času. Post kot tak pa pomeni v osnovi »ne jesti«, kar preneseno pomeni jesti manj in enostavneje. Sta pa praksi med seboj tesno povezani. 

Nekoč se v postnem času sploh ni prodajalo mesa – šele za pripravo na veliko noč so mesarji spet dali meso na prodaj. Tisto, kar se je že vselej vedelo, je sv. Tomaž Akvinski tudi sistematiziral, zakaj je namreč dobra odpoved mesu – stvar namreč močno pomaga za krotenje mesenih strasti. Vemo, kako imajo menihi in nune precej dni odpovedi in posta, meso pa le redko uživajo – lahko bi rekli, da imajo vegetarijansko dieto, ki jih podpira v globljem molitvenem in premišljevalnem življenju. Tisti, ki omalovažuje zdržek od mesa in post, je pa v resnici pomilovanja vreden, ker to dela zaradi ideološke vere in teologije, kjer ni več prostora za pokoro, odpoved in mrtvičenje, kakor tudi za zadoščevanje ne. Cerkev v svoji modrosti dopušča določeno sprostitev ventilov od časa do časa, vendar dopušča, vsekakor pa vabi tudi tam, da imamo ljudje mero. Tisto, k čemer pa posebej vabi in spodbuja, je pokora. Pokora pomeni več molitve, zlasti premišljevanje Gospodovega in Marijinega trpljenja, da bi se tudi sicer izboljšali v molitvi, posebej premišljevalni. Pokora seveda pomeni odpoved, tako vrstno kot količinsko, na področju hrane in pijače, da bi krotili telesne apetite. Pokora je tudi v miloščini, kjer se učimo nenavezanosti na materialne dobrine. Pojdimo še malo podrobneje v vsa ta tri postna orodja. 

Molitev je seveda mišljena v najširšem smislu, tisto pa, kar je najbolj potrebno, je najprej povratek k bolj vestnemu opravljanju svoje molitvene dolžnosti posameznika in družine. Verniki bi morali osebno moliti, tudi s premišljevalno molitvijo, ne samo z recitiranjem molitev, vsaj 15 minut dnevno. Lahko se seveda pogosteje udeležijo maše, molijo katero od pobožnosti, kakršna je križev pot. K molitvi pa spada tudi branje in premišljevanje verskih resnic, posebej katekizma in podobnih zadev, kakor tudi kakšno duhovno branje, kakršni so spisi svetnikov ali duhovnih avtorjev. Potrebno je tudi bolj vestno skrbeti za skupno molitev doma, zlasti seveda rožnega venca. Imamo seveda tudi še katero drugo pobožnost ali branje, ki ga lahko skupaj vršimo. Lani smo recimo izdali Ligvorijevo premišljevanje Marijinih bolečin, pa lahko skupaj beremo odlomke iz te knjižice. Lahko vsak dan preberemo po eno premišljevanje ob postajah križevega pota iz misalčka ali molitvenika… 

Glede zdržka in posta, nikakor ni narobe, da jemo manj mesa, če ga sicer veliko jemo, da se sladkarijam in podobnemu ne samo odpovemo, ampak skušamo vzpostaviti zdravo mero tega. Lahko si recimo privoščimo na nedeljo ali praznik (sv. Jožef, Gospodovo oznanjenje) tudi sladico. Glede alkohola je lahko podobno, naravnano pa je k temu, da imamo predvsem zdravo mero v uživanju slednjega tudi po koncu posta. Lahko jemo preprosteje in lahko recimo pojemo kompleten obrok za kosilo, za zajtrk in večerjo pa smo skromnejši, pa imamo tako na neki način tisti cerkveni post z enim kompletnim obrokom in do dvema manjšima obrokoma, ki bi skupaj ne bila enaka kompletnemu, ampak količinsko manjša. Lahko pijemo le črno kavo, nesladkan čaj in podobno. Včasih je bil post vsak dan, nato so izvzeli nedelje, dandanes je zapovedan proti smrtnemu grehu le na pepelnico in veliki petek, vendar pa lahko sledimo tradicionalnim priporočilom. Lahko imamo sredo in petek za postna dneva, ali še soboto v čast Devici Mariji, kakor je veljalo nekoč. Kdor karkoli vrši na tem področju, ve, kako ga to v resnici okrepi, posebej to velja na duhovnem in čutnem področju. Zraven spadajo še druge telesne pokore in mrtvičenja, ki jih ne bomo naštevali, si pa lahko vsakdo kaj izbere in najde zase. Fatimski pastirčki nas učijo, kako moremo, če smo s temi praksami že zadostili za svoje grehe, nameniti te zadeve za druge duše – živih ali mrtvih, poleg seveda molitve za te ljudi, ki pa ni učinkovita, če nismo v stanju posvečujoče milosti. Za molivca pa je vsekakor vselej koristna, saj mu pripomore k spreobrnjenju in povratku v posvečujočo milost. To vse nam namreč tudi pomaga, da prekinemo navezanost na kak greh. Fatimski pastirčki nas pa učijo tudi prave mere – Devica Marija jim ni rekla, naj ne nosijo cilicija, tistega bodičastega pasu, ampak jim je rekla, naj ga ne nosijo ponoči. Ne premalo ne preveč, torej – vsakdo mora na ta način stvari oblikovati. 

Glede miloščine je seveda prav darovati za ljudi v stiski, kakor pa nam naroča tudi ena od cerkvenih zapovedi, moramo vzdrževati tudi apostolat Cerkve. Nobena stvar ni zastonj, tako pa so z delovanjem Cerkve povezani tudi določeni stroški. V naši ljubljanski kapeli je treba vsak mesec plačevati najemnino, kar bo potrebno še naprej, potem so tu prti, pa mašna oblačila, pa tiskovine, pa rože, sveče in vse drugo, kar je potrebno za bogoslužje. Nekateri sicer govorijo, da je treba dati stran desetino svojih prihodkov, kar pa ni zapovedano, ampak svetovano, tudi v Svetem pismu. Vsakdo mora, kakor nas uči sv. Tomaž, premisliti, koliko denarne miloščine lahko da za pomoči potrebne in v cerkvene namene, da ne bi recimo zaradi tega trpela njegova družina, če bi dal preveč. Ob številnih dajatvah dandanes ni enostavno. Vsekakor pa moramo biti vsi odgovorni v obeh smereh, da torej poskrbimo za uboge, ko imamo priložnost, kakor tudi za to, da Cerkev vzdržujemo v njenih gmotnih potrebah. Poleg omenjenih zadev smo poklicani, da pomagamo plačati hišo za priorat, ki je bila kupljena v Zagrebu, kjer bomo sedaj duhovniki brez težav živeli v skupnosti in lažje oskrbovali naše kapele in skrbeli za apostolat. Potem so tu še darovi za naše bogoslovce, ki se pripravljajo na duhovništvo – njihovo šolanje in bivanje ni zastonj. Gre za to, da ni naša le domača hiša ali stanovanje, temveč tudi kapela, priorat in bogoslovci oz. je naš tudi apostolat Bratovščine. 

Nazadnje pa je miloščina tudi pomoč, ki jo lahko nudimo s svojimi darovi. Kdor ima glas za petje, je poklican tu, da pomaga ustvarjati lepo bogoslužje, žene in dekleta morejo lepo pomagati s čiščenjem in krašenjem, kjer pa vsaj občasno potrebujejo tudi moško roko, da se recimo omete pajčevine in podobno. Dečki in fantje lahko strežejo pri maši, za praznike in večje slovesnosti lahko tu pomagajo tudi možje, če morejo. Vsake toliko je mogoče pomagati s sodelovanjem v delovnih akcijah, kjer se lahko pomaga v kapelah, prioratu ali komu od vernikov. Lahko se pomaga pri tiskovinah, prevajanju, pretipkavanju, oblikovanju, ustvarjanju spletnih vsebin in tako naprej. Lahko se mladim pomaga z zastonj ali poceni inštrukcijami, če smo tega sposobni. Vidimo torej, da je tudi napodročju miloščine precej možnosti. Tu so tudi bolni in ostareli, pa še kaj, da ne vsega naštevamo. 

Postni čas je v resnici zelo lep in bogat čas, ki ga prav lepo napolnjujejo ta tri čudovita orodja molitve, posta in miloščine, ki so tri, kakor so tudi v Bogu tri Osebe. S temi tremi orodji se upodabljamo po Bogu.