sobota, 31. januar 2009

Še potrebujemo avtoriteto?

Besede nedeljskega evangelija nam jasno spregovorijo o Kristusovi avtoriteti, kar se tudi sklada s sobotnim godom sv. Janeza Bosca. Kristus je ljudi učil ne kakor drugi, ampak z besedami avtoritete. Te besede torej niso plehke, niso del neke lepe zgodbice, ampak imajo v ozadju neko zahtevo, nekaj, kar poslušalca ne more pustiti ravnodušnega. Besede lahko sprejme ali jih zavrne, ne more pa ostati isti kot prej, nekaj mora storiti.

Ali danes še potrebujemo avtoriteto? Dobro vprašanje, ki pa je povezano še z drugim: ali danes še potrebujemo vzgojo? Za vzgojo je avtoriteta namreč nujno potrebna, sicer je pogostokrat trud vzgojiteljev zaman. Vendar pa so se s tema vprašanjema spopadali že pred okrog dvestotridesetimi leti.

Na mestu je tu omemba Rousseauja, ki je v delu L'Emille (Emil) pisal o dečku Emilu, ki ga niso pokvarili z vzgojo. Ta deček je potem bil dober, ne da bi za to potreboval vzgojo, saj ga je narava naredila kot dobrega. Vsak človek je po njegovem mnenju namreč rojen kot dober, če rečemo z besedami Johna Locka, je vsakdo 'tabula rasa', nepopisan list, in ga vsako kasnejše ukvarjanje z njim umaže (seveda je to Rousseaujevo pojmovanje, Locke namreč pravi, da list popišemo z izkustvi, želel sem le uporabiti besedno zvezo, ki lepo opiše 'brezgrešnost'), ga pokvari. Seveda se je kasneje v praksi izkazalo drugače. Rousseau je namreč imel dva sina, ki ju je skušal ne vzgajati, ta dva pa sta se povsem izpridila.

Za človeka pride tu na dan tista temeljna resnica, da pač noben človek ni brez greha, ampak je vse od začetka zaznamovan s tistim temeljnim nagnjenjem, da greši. Ker pa je takšen, potrebuje nekoga, da ga naravnava na tisto pravo pot v življenju, neko avtoriteto. Če pa smo prav pošteni, vidimo tudi pri živalih, kako morajo starši svoje mladiče naučiti v življenju marsičesa, na primer letenja, iskanja hrane, skrivanja pred plenilci...

Logično torej sledi, da potrebujemo avtoriteto, da preživimo. Je pa res, da mora biti ta avtoriteta tista prava. Kakšna je prava, nas uči Jezus sam. Najprej ima tiste, ki jim govori in jih vzgaja, rad. Brez temelja ljubezni, ne bi njegova avtoriteta nič veljala. Njegova ljubezen pa je taka, da je pripravljen za ljudi dati življenje. Prav tak temelj morajo imeti tudi vsi vzgojitelji, s starši na čelu. Če naši varovanci, pa naj gre za lastne otroke, za učence, za veroučence, tudi prijatelje, začutijo, da je v ozadju naših besed ljubezen, da jim hočemo dobro, potem nam bodo prisluhnili in nas kdaj tudi poslušali.

Druga stvar pa je Kristusov zgled. Njegove besede niso take, da veljajo samo za poslušalce, ampak jih najprej izpolnjuje sam. Najprej s svojo pokorščino Očetu, potem pa tudi s svojo udeležbo v naših stiskah, trpljenju in smrti, ki jih da skozi tudi sam. Ob vzgoji svojih, se tudi sam vzgaja in gre proti svojemu cilju na zemlji - smrti na križu, a tudi vstajenju.

Če je torej naši avtoriteti zgled Kristus, potem bo tista prava. Vsak od nas potrebuje neko pot, da raste, na tej poti pa mu pri tej rasti pomagajo tudi avtoritete. Te ga vzgajajo z ljubeznijo, modrostjo in, ne nazadnje, z lastnim zgledom.

4 komentarji:

Aljoša pravi ...

Kaj posebnega o avtoriteti bi težko povedal, ker sem zelo skeptičen do "uveljavljanja oblasti" na hierarhični ravni oz. na nivoju podrejenosti.

Strinjam pa se, da potrebujemo vzgojo. Vzgoja ni sklop teorij "kako ja" in "kako ne" ampak je v prvi vrsti - kakor si zapisal - zgled. Zato mislim, da se vsaka avtoriteta samodejno generira v ozračju medsebojnega spoštovanja in okolju dialoga. Tisti ki je "višji" ima prednostno dolžnost, da z dobrim zgledom ponudi sredstva za vzgojo.

To pomeni nizka stopnja formalne avtoritete in visoka stopnja kakovosti odnosov.

To je teorija ... lahko postane praksa v družinskem okolju pri vzgoji otrok, v šolskem okolju, na splošno družbeni ravni in znotraj institucij.

Andrej Vončina pravi ...

To ne le da lahko postane, ampak mora postati praksa! Kot avtoriteto pa sem mislil natanko takšno avtoriteto, kot si rekel. Ta ne sme biti oblastna, ampak služeča in mora vzgajati pravično, a z ljubeznijo. Avtoriteta je kakor količek, ki ga postavimo ob sadno drevo, ko ga vsadimo. Biti avtoriteta torej pomeni, imeti trdnost in načelnost in še kaj, potem pa to posredovati z ljubeznijo, pravičnostjo in potrpežljivostjo naprej. Mislim tudi, da moramo danes vzgajati z zgledom, saj je to nekdo že počel, mar ne?

Aljoša pravi ...

Zgled je sicer najtežji način vzgoje je pa najboljši. Ja, Nekdo je že uporabljal zgled ampak je imel nekaj "nadnaravnih" darov, da je lahko imel 100% realizacijo. Mi pa se trudimo in trudimo in trudimo ...

Andrej Vončina pravi ...

Važno, da se trudimo. Tudi otroci to potem znajo ceniti in se pozna. Čas, ki ga namenimo njim, ni zapravljen čas, ampak je naložba za prihodnost. Morda bi bilo dobro, da bi se poleg staršev, tega zavedali tudi drugi vzgojitelji, npr. po šolah in podobnih ustanovah.