četrtek, 04. februar 2016

M kot MUSLIMANI

Cerkveni in družbeni antislovar (14)

Zdi se, da se uresničuje tisto, kar so nekateri že pred leti napovedovali, da bo namreč v tretjem tisočletju prišlo do soočenja in spopadanja krščanstva z islamsko vero. Zagotovo to drži v precejšnji meri, če izvzamemo druge zadeve, s katerimi se mora krščanstvo neprestano spopadati, tako da je imel prav kardinal Martini, ki je v največji škofiji na svetu, kar je milanska nadškofija, videl na lastne oči, kako je čedalje več priseljencev muslimanske vere. Mnogi so napovedovali, kakor je pisal pred časom Messori, kako bosta za peščico preživelih vernih največji izziv ateizem in sekularizacija, migrantska kriza pa je še en vidik, ki prikazuje možnost spopada z neko religijo, ki je “najmanj sekularna od vseh”, kot je dejal italijanski katoliški publicist. 

Z neke vrste marksizmom se mora seveda krščanstvo še vedno spopadati, saj gre ideologija še vedno
v isto smer, le da sedaj namesto rdeče zastave raje plapola tista z narobe obrnjeno mavrico, ki predstavlja “gender” ideologijo, a drugega spopada tudi ne moremo zanemariti, če pa to ni spopad, je vsaj izziv. Messori pravi, da imata obe zadevi isti judovsko-krščanski izvor, brez teh korenin pa bodisi ne bi sploh obstajali bodisi bi bili povsem drugačni. Če je tako marksizem neke vrste “laizirana” oblika judovstvo-krščanstva, pa je islam poenostavljena oblika le-tega. Seveda bodo zagovorniki, kakor sem bral pri Besançonu, dejali, kako je Mohamed bil analfabet in to ni mogoče, v resnici pa je zrastel v okolju, v katerem je bilo izredno močno prisotno judovstvo, kakor tudi izkrivljeno krščanstvo, in sicer v obliki nestorianizma in arijanizma. 

Koran je tako “najnovejša Nova zaveza”, če tako rečemo, glede na to, da pošilja Sveto pismo v pokoj, tudi tisto Nove zaveze. Za kristjane se je namreč Božje razodetje končalo z Jezusom Kristusom, muslimani pa trdijo, da šele s prerokom Mohamedom. Jezus Kristus in ostali so sicer spoštovani, a na koncu niti ne več kot toliko, pravi, zadnji in resnični dopolnitelj razodetja pa je prav tisti, ki je resnično, tudi po imenu, “vreden spoštovanja”, torej Mohamed. Dandanes se pa res zdi, da je tudi za Zahod le-ta postal spoštovanja vreden, medtem ko spoštovanja vredno ni več krščansko izročilo. 

Zanimivo, kako je na vse skupaj morala opozoriti, da smo slišali, pred kakim mesecem kar predstavnica muslimanskih žena v Italiji na državnem radiu, ko je dejala, kako smo si kar sami krivi za vso “štalo”, ker smo se odpovedali svojim kulturnim in verskim koreninam. To gospo, po rodu Maročanko, sem imel sicer priložnost srečati in z njo spregovoriti nekaj besed v Redipulji na papeževem obisku. Povedala je sicer še nekaj, kar je trinajst stoletij prej veljalo za celoten islam, sedaj pa za t. i. Islamsko državo, da slednja namreč ni prišla v tiste muslimanske države, ki so kolikor toliko politično stabilne, kot recimo njen Maroko, pa tudi drugam, pravočasno sta se namreč pobrala Tunizija in Egipt, recimo, brez težav pa je dobila plodna tla v Libiji, Siriji, Iraku… Pisali smo o veliki napaki ob smrti polkovnika Gadafija, pa smo očitno imeli prav, saj smo potegnili črto tudi z Irakom in Afganistanom, Sirija pa še ni bila problematična. 

Trinajst stoletij je torej islam ostal bolj ali manj v okolici tropskega pasu, sedaj pa prihaja. Kakor pa pravi Messori, se tista tako opevana islamizacija Evrope morda sploh ne bo zgodila, saj upamo, da bodo tako vrednote kot tudi strupi Zahoda napravili svoje. Zagotovo bo prišlo do močne prisotnosti muslimanov pri nas, a se ne bojimo, da bi prišlo do našega masovnega spreobračanja. Pa tudi tako opevana rodnost muslimanov odpove, čim se dvigne standard, kot recimo piše David P. Goldman v svojem delu How civilizations die (and why Islam is dying too). Muslimanska mladina, ki si naroča pizzo s pršutom in sendviče s porchetto, nam vliva nekaj upanja.

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 31. januar 2016

Moteči napis na Jezusovem križu

Ne vem, če ste se kdaj spraševali kaj glede Jezusovega križa oz. natančneje napisa na njem, ki je navadno na naših križih tisti tetragram INRI, kar so latinske kratice. Bog je, kot beremo v Stari zavezi, sklenil svojo zavezo z izraelskim ljudstvom in je Mojzesu razodel, kakor beremo v 2 Mz 20,2: "Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti." Ni zastonj beseda Gospod napisana z velikimi črkami, saj gre za tiste znane štiri črke ali tetragram יהוה, "YHWH", ki se ga lahko izgovori na več načinov, najbolj znani je gotovo Jahvé, vsekakor pa imamo črke, od desne proti levi: yod-he-waw-he. 

V Janezovem evangeliju beremo: "Vzeli so torej Jezusa. Nesel si je križ in šel ven proti kraju, imenovanemu Kraj lobanje, po hebrejsko Golgota. Tam so ga križali in z njim vred dva druga, na vsaki strani enega, v sredi pa Jezusa. Pilat je napravil tudi napis in ga postavil na križ. Napisano pa je bilo: »Jezus Nazarečan, judovski kraljTa napis je bralo veliko Judov, ker je bil kraj, kjer so križali Jezusa, blizu mesta, in je bilo napisano po hebrejsko, po latinsko in po grško. Judovski véliki duhovniki so tedaj govorili Pilatu: »Ne piši: ›Judovski kralj,‹ ampak da je on rekel: ›Judovski kralj sem.‹« Pilat je odvrnil: »Kar sem napisal, sem napisal

Janez je želel s svojim pisanjem jasno povedati, kako se je vse skupaj odvilo, vendar imamo mi vedno nek film v glavi, kako se je vse skupaj odvilo, ne poznamo pa dovolj hebrejskega jezika, kakor tudi ne takratnih okoliščin, razen seveda strokovnjakov. Tisti INRI je seveda zelo verodostojen, saj kaže na zgoraj navedeni napis v latinščini: “Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum“. Janez pa jasno pravi, da je bil napis tudi v hebrejščini, poleg grščine. Pa ne le to, saj se zaustavi na podrobnostih, ki se ne zdijo nič kaj pomembne na prvi pogled: 

  • da je napis prebralo veliko Judov, ker je bil kraj Jezusovega križanja zelo blizu samega mesta Jeruzalema;
  • da se judovski prvaki obrnejo na Pilata, da bi napis spremenil; 
  • Pilat, ki tega noče storiti.

Poncij Pilat je bil Rimljan in morda ni razumel, kaj je povzročil s svojim pisanjem med judovskimi voditelji, lahko pa je tudi namerno napravil to, da bi videl reakcijo, pa vseeno ni mogel razumeti, kaj bi jih tako motil en tak napis nad mrtvim človekom. Tega seveda ne vemo in ne bomo vedeli, zagotovo pa je najpomembnejši namen evangelista in njegovo sporočilo, saj ne gre toliko za faktografsko natančno zgodovinsko poročilo, kolikor bolj za zgodovino v teološki oz. duhovni luči. 

Tako se je veliki francoski igralec, komik, posnemovalec in pisatelj, sicer pa tudi strokovnjak za hebrejščino, Henri Tisot, obrnil na razne rabine, da bi izvedel, kakšen naj bi bil natančni prevod Pilatovega napisa. O zadevi Tisot govori v knjigi "Ève, la femme: l'injustice de tous les temps". Tisot je tako ugotovil, da je v hebrejščini slovnično pravzaprav nujno napisati: "Jezus, Nazarečan in kralj Judov". S hebrejskimi črkami dobimo: ישוע הנוצרי ומלך היהודים. Kdor zna hebrejsko bo ugotovil, da je treba prebrati z desne proti levi, kot je pravilo, za vse ostale, ki hebrejsko ne znamo, pa je tu napisano še v latinici: “Yshu Hnotsri Wmlk Hyhudim”, če pa dodamo še samoglasnike, zadeva izgleda kot: “Yeshua Hanotsari Wemelek Hayehudim“. Zato dobimo, če napravimo podobno kot z latinskim napisom (grško bi bilo, kot vidimo na ikonah INBI...), v hebrejščini: יהוה oz. “YHWH“.

Sedaj razumemo, zakaj je evangelist Janez tako osredotočen na določene podrobnosti. Judje so videli človeka, ki so ga dali križat in ki je še v času svojega življenja zatrjeval, da je Božji Sin, kako ima napisano Božje ime nad sabo, torej neizgovorljivi tetragram, ki ga je izrekel le enkrat letno lahko veliki duhovnik, ko je vstopil v presveto, pa nihče drug! Le kako bi lahko sprejeli, da bi nad Jezusom ostalo, vsem na očeh, napisano YHWH? Zato so dejali Pilatu, naj napis spremeni. Tako tudi Pilatov izrek: "Kar sem napisal, sem napisal," ki mu ga Janez položi na usta, zveni precej drugače in globlje, saj gre za izpolnitev Jezusovih besed, pa tudi prerokb. V Jn 8,28 Jezus namreč pravi: "Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem." Jezus seveda s povzdignjenjem misli prav njegovo križanje, saj je bil "povzdignjen na križ", "jaz sem" pa vedno kaže, ko se ponavlja v evangelijih, prav na judovski tetragram, torej Božje ime, ki je bilo razodeto Mojzesu v 2 Mz 3,14: "Bog mu je rekel: »JAZ SEM, KI SEM.« In nato je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam." Jezus tako zatrjuje, da je Bog, isto pa s svojim napisom zatrjuje, vede ali nevede, tudi Poncij Pilat.