sobota, 16. marec 2013

Tiha nedelja

Ker je 5. postna nedelja v katoliškem izročilu dobila izraz "tiha nedelja", se to v marsikateri žuniji pozna tudi na bogoslužnem področju. V naših dveh župnijah, torej v Tolminu in na Kamnem, zato ta dan nedeljske svete maše izgledajo drugače kot sicer. 5. postna nedelja je namreč uvod v čas "Gospodovega trpljenja", ko smo katoličani poklicani, da se še bolj poglobimo v odrešilno trpljenje in smrt, ki ju je prestal naš odrešenik Jezus Kristus za nas, za vsakega izmed nas - "za nas in za naše grehe," kakor pravi pesem "Duša, le pojdi z mano". Sedaj pa k stvari, da povemo, kakšne so te naše maše na tiho nedeljo. 

Pri njih je več priložnosti za tišino, zato na ta dan odpade marsikateri siceršnji element. Najprej uporaba zvončkov - zakristijskega ob vstopu in oltarnega pri spremenjenju. Pri tej maši ni nobenega petja. Pri tej maši tudi ni običajne nedeljske pridige, zato jo boste tudi na mojem blogu zaman iskali. Namesto pridige, je po evangeliju nekaj minut tišine, da se lahko vsakdo poglobi v tisto, kar je slišal.

Lahko torej rečemo, da imamo pri nas neke vrste bogoslužni post. Nekaterim je seveda ta praksa všeč, drugim ne, a več kot toliko pritožb ni bilo slišati na ta račun - konec koncev, lahko vsakdo preživi zaradi ene posebne nedelje. Opazil sem, da tišina, ki je pri teh svetih mašah na tiho nedeljo, ni neka mučna tišina, ampak je zelo zgovorna. 

Evangelij te nedelje je odlomek iz Janezovega evangelija o prešuštnici (Jn 8,1-11), ki so jo želeli kamenjati. Potek je lahko, zlasti v drugem prizoru, podoben zakramentu svete spovedi. Naši verniki zato na tiho nedeljo na mizici dobijo na mizici na listu velikosti A5 pomoč pri izpraševanju vesti, da bi se lahko dobro pripravili na velikonočno sveto spoved, ki je, kakor nas uči tudi sveta Cerkev, najpomembnejša spoved v letu. Morda pa takšen osnutek pride prav tudi vam, spoštovani bralci. Zato vam ga tudi ponudim. Napravil sem ga na podlagi lepe knjižice o spovedi, ki jo je napisal župnik ene od bolonjskih župnij, Novello Pederzini. Naj vam koristi, a naj vas vnaprej opozorim, da zadeva ni "politično korektna", temveč krščansko zahtevna in narejena na podlagi cerkvenega nauka.

-------------------------------------------------

POMOČ PRI IZPRAŠEVANJU VESTI
Za velikonočno spoved 

Ker je človek bitje odnosov, se mora tudi zavedati, da se ti odnosi z našimi grehi, nekoliko pretrgajo, niso pravi. Zato je prav, da se s pomočjo zakramenta sprave spravimo na vseh treh ravneh naših odnosov: do Boga, do bližnjega in do samega sebe.

Gospod govori: »Nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil« (Jn 12,47).
  • Koliko časa nisem bil pri spovedi? Imam spoved za Gospodov dar in za sredstvo očiščenja in spreobrnjenja ali je to zame le breme? 
  • Sem namenoma zamolčal kak težek greh v preteklih spovedih? 
  • Sem opravil pokoro, ki mi je bila naložena? Sem popravil škodo, ki sem jo povzročil? Sem uresničil dobre sklepe, ki sem jih sprejel? 
Gospod govori: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, vso dušo in vso močjo« (5 Mz 6,5).
Gospod me je prvi vzljubil. Če meni pravi, naj ga ljubim je to zato, da mu vračam ljubezen. 
  • Ali moje srce Bog resnično zanima? Lahko rečem, da Boga resnično ljubim nad vse s sinovsko ljubeznijo, tako da se trudim izpolnjevati njegove zapovedi, ali pa živim, kakor bi Bog ne obstajal in ne mislim, da me spremlja na vsakem koraku življenja? 
  • Se v molitvi obračam nanj z zaupanjem, da Bog, resnični Oče vseh, zares posluša prošnje svojih otrok, ali molim površno in raztreseno. Molim le iz navade ali ker se bojim, da me bo kaznoval? Se sploh spomnim nanj v molitvi? 
  • Je moja vera v Boga trdna? Zares verujem tisto, kar je Bog razodel in nam Cerkev predlaga v verovanje? Se trudim za svoje krščansko oblikovanje in sem se trudil, da bi globlje spoznal nauk Cerkve? Verujem, v to, da se je Bog Sin učlovečil, za nas trpel in umrl, predvsem pa, da je vstal od mrtvih in nam podaril večno življenje? Verujem v to večno življenje? Pričujem s svojim življenjem, da sem kristjan ali se tega sramujem ali to skrivam? 
  • Sem Boga žalil s preklinjanjem ali nemarnim izgovarjanjem njegovega imena? Sem žalil Božjo Mater Marijo ali svetnike? Sem se jim kaj zaobljubil in se potem tega nisem držal? 
  • Sem posvečeval vse nedelje in zapovedane praznike, tako da sem sodeloval pri sveti maši – z iskrenim kesanjem, poslušanjem, molitvijo in petjem? Sem opravila, ki niso nujna, opravljal tudi na nedeljo in praznike? Preživljam prosti čas res dobro ali je to zgolj lenarjenje in poležavanje ali sedenje pred računalnikom in TV? 
  • Obstajajo v mojem življenju še »drugi bogovi«, torej stvari za katere se zanimam in vanje polagam več zaupanja kot v Boga, kot npr. razni magi, jasnovidci, vedeževalci, horoskopi… se zanimam za razne oblike magije, novodobne duhovnosti… Kako je z mojim vraževerjem? Sem nenavezan na denar, svetno slavo in čast, oblast, užitkarstvo… 
Gospod govori: »Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). 
Gospod, ti si nas prvi ljubil, vse do tega, da si za nas dal življenje in tudi nas pozivaš, naj tako delam drug do drugega. 
  • V kakšni meri zmorem darovati samega sebe za druge glede na moj stan in okolje, v katerem živim in delam? 
  • sem v družini do staršev, otrok, sozakonca pozoren in skrben ali sem ošaben, nad njimi vršim takšne in drugačne pritiske ali sem vir pohujšanja? 
  • Sem na delovnem mestu zavzet, točen, natančen, pošten, željan dati se na razpolago za javno dobro? Izvršujem svoje državljanske dolžnosti? Plačujem davke? 
  • Sem pripravljen na spravo in odpuščanje iz ljubezni do Kristusa ali imam v srcu željo po maščevanju? 
  • Sem sebičen? Sem pripravljen dati kaj od svojega bližnjemu ali pa z njim ravnam trdo in samozadostno? 
  • Sem jezljiv? Zmerjam, žalim, širim o bližnjem govorice, opravljam, obrekujem, ustvarjam razdore in zamere? Sem storil kaj žalega bližnjemu? 
  • Sem s svojo malomarnostjo in nepozornostjo ter svojim obnašanjem ogrožal življenje drugih – npr. s svojo vožnjo? Se držim pravil in varnostnih predpisov na delu in doma? 
  • Poznam in se držim Božje zapovedi glede zakona in spolnosti? Se zavedam, da Bog ne mara obnašanja, ki je proti njegovi volji: nezvestobe, izven zakonskih skupnosti, predzakonskih spolnih 'odnosov', uporabe kontracepcijskih sredstev, razveze… 
  • Sem morda nagovarjal k splavu ali ga izvršil? se strinjam z naukom Cerkve glede splava? 
  • Sem kradel? Sem popravil povzročeno škodo? Si želim lastnino drugih? Zavidam komu kaj ali koga? Sem vrnil izposojeno? Sem namenoma onesnaževal okolje (tudi z besedami)? 
  • Sem govoril o bližnjem lažnive reči ali razkril zaupano skrivnost? Sem govoril laži ali se skušal z njihovo pomočjo okoristiti? 
Gospod govori: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). 
  • Se trudim vsak dan, da bi napredoval na vseh življenjskih področjih: na duhovnem, moralnem in poklicnem? Razvijam svoje talente in se izpopolnjujem, da bi lahko pomagal tudi drugim k bolj polnemu življenju? 
  • Molim, berem in premišljujem kaj Božjo besedo? Sodelujem pri zakramentih z vero in iskrenostjo ali le iz strahu ali da bi dobro izpadel? 
  • Kako sprejemam bolečino in preizkušnje v življenju? Z ljubeznijo, potrpežljivostjo? Kako je z mojim postom in pokoro? 
  • Se trudim, da bi moje telo res bilo tempelj Svetega Duha? Se spopadam s slabimi mislimi, željami, navadami in nagnjenji ali jim pustim, da me prevzamejo? Se borim s skušnjavami in za to prosim Boga in svetnike za pomoč? Se skušam izogniti priložnostim za greh? 
  • Skušam uveljavljati sebe na račun drugih? Jim vsiljujem svojo voljo, jih nadzorujem… 
  • Sem nadut in napuhnjen? 
»Svoj greh sem ti dal spoznati, 
svoje krivde nisem prikrival; 
dejal sem: 'Priznal bom svoje pregrehe Gospodu.' 
In ti si odpustil krivdo mojega greha«. 
(Ps 32,5) 

sreda, 13. marec 2013

Kdo bo novi papež?

Če nadaljujemo... Včeraj smo že zapisali, da ni pomembno, kateri kardinal bo, poimensko, izbran za novega svetega očeta, ampak je zgornje naslovno vprašanje vsebinskega značaja. V zadnjih letih, pa tudi desetletjih je namreč v katoliški Cerkvi bilo kar nekaj težav, ki jih je nujno treba upoštevati, kadar razmišljamo o teh zadevah.

Zadnji pontifikat, ki je trajal slabih osem let, namreč ni bil ravno navdušujoč, pa tu v prvi vrsti ne gre gledati subjektivno, v smislu osebnosti in karizme Benedikta XVI., za katerega smo bili zares hvaležni, da je bil izbran in ga še vedno izredno cenimo in spoštujemo, četudi še vedno tudi težko razumemo in prebavimo tisto abdikacijo. A o tem nima smisla več kot toliko razpredati, tudi zato, ker nimamo globljega vpogleda v razloge, ki so temu botrovali. Treba je reči, da se je v zadnjih desetletjih okoli papeža zgradilo eno zelo komplicirano strukturo, ki bi jo lahko označili kot nevidno kletko, iz katere papež ne more iziti, ampak ostaja njen ujetnik. Prav zanimivo je videti, iz česa je ta kletka izšla, saj je pred nekaj desetletji tisto past, tisto vkleščenost za nekega papeža predstavljajlo vse tisto, kar je bila dediščina preteklih stoletij. Tako so dušili papeža ceremonijal, bogoslužna oblačila, rituali... Vsaj tako so pojmovali vse to - kot balast, ki v svojem primežu stiska in duši "sodobnega" papeža. In tako se je zgodilo - ne takoj, ampak postopoma -, da so se vsega tega "ovirajočega" znebili. Začel je s tem že Janez XXIII., ki so ga naredili za "dobrega papeža" (so ostali torej bili slabi?) in so njegove slike visele celo na sedežih komunistične stranke v Italiji, dokončal pa je to Pavel VI., ki se je znebil vsega, kar je dišalo po monarhičnem. Treba je bilo odstraniti vse ekscese ceremonijala, da bi prišel na dan pravi pomen papeštva in bi slednje resnično zasijalo v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Ampak dobro, to je simbolična raven, ki je seveda pomembna, saj je človek simbolno bitje, a to še ni vse.

Pavel VI. je namreč prestrukturiral tudi vatikansko kurijo, torej vodstvene strukture katoliške Cerkve, zlasti je prišlo do popolnega prestrukturiranja Državnega tajništva in Svete inkvizicije. Ne, da je šlo za nekaj slabega - v človeški luči je bilo to nekaj povsem smiselnega in edino pravilnega, a je prišlo žal do uresničitve tistega neusmiljenega pravila, ki krasi človeška dejanja, da se nujno spremenijo, če so zgolj človeška, v popolno nasprotje želenega, kar je neapeljski filozof Giambattista Vico poimenoval heterogeneza ciljev (eterogenesi dei fini). Zahvaljujoč torej vsem pokoncilskim reformam v Cerkvi, imamo na eni strani papeštvo, ki nima več nobene sakralnosti v sebi (v tem oziru se zdi naziv "sveti oče" anahronističen), po drugi strani pa papeštvo tudi nima nekega neposrednega vpliva na življenje Cerkve, v katerega niti ne more neposredno posegati. 

Samo kdor ima zatisnjene oči, ni sposoben videti posledic tega nevarnega procesa, ki se je sprožil v pokoncilskem času. Za papeža Benedikta je bilo praktično nemogoče vršiti svojo vrhovno vodstveno oblast, saj ga je po desni vselej prehiteval (če še ne veste, je to v celinski Evropi prepovedano) njegov "ljubljeni" državni tajnik in njegova struktura moči. Pa ni naredil nič takšnega, kar se v sodobnem svetu že ne bi dogajalo praktično vsak dan, saj ni naredil ničesar nezakonitega, je pa bil v svojem delovanju tako neodvisen, da je prekršil vsa tista nepisana pravila znotraj kurije, ki pa so se ohranila skozi celoten pontifikat Janeza Pavla II. Državni tajnik torej ni deloval preko svojih moči in pristojnosti, je pa pokazal in dokazal, kako neuravnovešene so zadeve in kakšno moč ima pravzaprav v rokah tisti, ki bi naj bil papeževa "desna roka".

Si lahko naslednji papež torej privošči, da se zanese zgolj na človeške kvalitete in dobro voljo svojega državnega tajnika? Mislim, da so časi pretirano optimističnega gledanja na človeka in dobrih namenov minili. Treba je spet na življenje gledati bolj realno in upoštevati, da smo ljudje v svoji globini še kako ranjeni z grehom in torej sposobni čisto vsega - en dan napravimo neverjetno dobro delo do bližnjega, drugi dan ga pa polomimo, da je veselje, tako pač to gre. Potrebno bo napraviti reformo rimske kurije, a ne v "kolegialnem" smislu, ko se ne ve, kdo pije in kdo plača. Papež mora zadeve vzeti v svoje roke in napraviti red v hiši, to pa so značilnosti monarhičnega in ne kolegialnega modela, ki se je izkazal za brezkrvnega in anarhičnega, po katerem se niti ne ve več, zakaj posvečeni obljubljamo pokorščino, če pa jo potem redno in čedno kršimo, neupoštevajoč predstojnike.  

Papeška oblast in vlada ni neke vrste "management" Cerkve, ampak mora jasno izražati duhovne korenine papeštva, kakor tudi , kakšni so tisti duhovni cilji, zaradi katerega je bilo postavljeno. Že res, da so tista znamenja, kot recimo ceremonijal in druge reči papeškega dvora, za današnji svet nekaj zastarelega, pa vendar kažejo na to in dokazujejo, da papež ni "kralj" v tistem posvetnem smislu, temveč je predstavnik na tej zemlji Kralja Vesoljstva, Jezusa Kristusa, tistega Kralja, ki je dejal, da "njegovo Kraljestvo ni od tega sveta." Ljudje pač, če si želimo priznati ali ne, potrebujemo ta vidna znamenja, ki kažejo na neko presežno stvarnost. Dovolj je tistega sociologističnega pojmovanja Cerkve kot "mi tukaj zbrani", saj je Cerkev v resnici veliko večja stvarnost, zemeljska in nebeška, od tega in onega sveta. Naj se to kaže tudi v vidnih simbolih in znamenjih.

V tej perspektivi, ki je tudi, pa ne samo, duhovne narave, nihče od papeža ne zahteva, da bi deloval kot eden od svetovnih državnih liderjev, kakor tudi ni papež poklican, da zbira množice kot kaka medijska zvezda. Kaj pomaga tam skakati in skandirati ime papeža, če pa potem prideš domov in ne upoštevaš tistega, kar govori, pod pogojem, da si sploh slišal, kaj je povedal? V tem je bil papež Benedikt precej jasen. On ni nikdar klical po tem, ljudje so se sami odzvali, in sicer v velikem številu. Papež tudi ni poklican k potovanjem za vsako ceno, tudi zato, ker potem kurija ni v njegovih rokah. Dobro, množice so vse zadovoljne, da jih počasti papež s svojim obiskom, tudi njemu je lepo, toda pregovor pravi, da kadar mačke ni doma... No, saj veste, kako gre.

V tej luči moramo dejati tudi, kako je bistveno preveč vseh govorov, ki jih mora papež imeti, kakor tudi vse gore dokumentov, ki izidejo. 90% teh govorov ne zraste na papeževem zeljniku, temveč mu jih pripravijo v pisarnah kurije. Ne bi bilo bolje zmanjšati te gore govorov in dokumentov? Niso govorili, kako se bo po koncilu zmanjšala birokracija? Ne, zadeva je eksponentno narasla. In zakaj bi nekdo v kuriji potreboval papežev podpis za samopotrditev? To je treba zaustaviti. Bolje, da ima papež  malo govorov, le-te pa pripravi sam. Danes tudi ni potrebno več, da papež pozdravlja v vseh svetovnih jezikih, saj lahko vsi prevedejo njegove besede, glede na to, da imajo prevajalske službe. To je bila predvsem neka lastnost Janeza Pavla II., njegova res značilna navada, po katerem si ga bomo zapomnili. Pa saj ima vsak svoje kvalitete.

Jasno je torej, da ne gre toliko za to, ali bo papež progresist ali tradicionalist, kakor tudi ni pomemben njegov izvor, njegova predhodna kariera. Potrebujemo pokončnega moža, očetovsko figuro, avtoriteto. Predvsem ne potrebujemo moaž, ki bi gledal na "politično korektnost", ki bi bil kompromisarski ali političen. Ni treba, da "spremeni" Cerkev, da bi dokazal, kako je "fajn" in všečen za ljudi tega sveta ali zato, da bi ga mediji bolj cenili. Papeštvu mora spet povrniti tisti sijaj in avtoriteto ki mu pripadata, za to pa potrebuje seveda veliko moralno in duhovno podlago, ne le dobrih sklepov, saj vemo, kam vodi pot, posejana z njimi.

- povzeto po: Francesco Colafemmina - Pensando al nuovo papa. Temu je dodano vmes tudi osebno razmišljanje.

torek, 12. marec 2013

Konklave in Sveti Duh

Danes začenja konklave in oči vsega sveta so uprte v ta dogodek, ki bo dal naši Cerkvi novega papeža, Kristusovega vikarja na zemlji. Sam nisem navdušenec tiste igrice, ki jo Italijani poimenujejo "toto-papa", ki je podobna znani stvani igri "toto-calcio". Zbirajo se namreč stave, kdo od kardinalov bo naslednji papež. Vatikanisti, torej strokovnjaki za zadeve, ki se dogajajo v vrhu Cerkve, so že prepričani, da so njihovi kandidati pravi. Na površje prihajajo razno razna imena. Vse, kar vemo, je to, da po konklavu nič ne bo enako kot prej, kvečjemu podobno. Torej, ne potrebujemo vedeti, kdo bo papež poimensko. Pomembnejši so drugi vidiki. 

Če že govorimo o tem, kdo bo, se moramo najprej ustaviti pri eni pomembni zadevi. Vse bolj prisotna napaka, ki se pojavlja, pa ne v kakih lai(cisti)čnih medijih, temveč znotraj Cerkve same, je ta, da bi radi utemeljili vsako odločitev papeža, zbora kardinalov volivcev, koncila ali škofovske konference kot navdih Svetega Duha. "Sveti Duh vedno vodi Cerkev," pravijo. Cerkev ima seveda zagotovilo ustanovitelja samega, Jezusa Kristusa, da bo vse do konca časov, zahvaljujoč pomoči Svetega Duha, ohranila izpoved iste vere, istih zakramentov, istega apostolskega nasledstva, ampak za to se uporablja beseda indefectibilitas, ne pa infallibilitas. Vera, zakramenti in apostolsko nasledstvo bodo torej ostali, po našem verskem prepričanju,  indefektibilni, brezhibni. To pa še ne pomeni infalibilnosti, nezmotljivosti na vseh cerkvenih ravneh. Ne pomeni nezmotljivosti v vseh dejanjih in odločitvah cerkvenega učiteljstva in cerkvene vlade, še manj pa brezhibnosti (impeccabilitas) najvišjih cerkvenih struktur. 

Zgodovina nam je v tem dobra pričevalka in učiteljica. Pij XII. je v nekem svojem govoru to lepo pojasnil: "V zgodovini so se menjavale zmage in porazi, vzponi in padci, junaška pričevanja in razkoli. Eno zgodovinsko prepričanje je povsem jasno: portae inferi non praevalebunt (Mt 16,18), vendar pa obstaja tudi druga jasnost, da so tudi peklenska vrata imela svoje delne uspehe" (Nagovor "Di gran cuore", 14. september 1956). Četudi je bilo res zelo pisano v cerkveni zgodovini, saj so člani Cerkve bili preganjani, pa tudi veliki grešniki in krivoverci, kar drži tudi za določene papeže, je prišla cerkvena ladja skozi vse nevihte in viharje. 

Če pa nam po eni strani vse napake, vsi padci, vse zmote ne smejo odvzeti poguma, jih po drugi strani tudi ne moremo in ne smemo zamolčati, ampak jih je treba pošteno priznati. Cerkev se nikoli in nikdar ne sme bati resnice, saj je naš Gospod Jezus Kristus dejal, da edina človeka osvobaja (Jn 8,32). Je mar bil Sveti Duh tisti, ki je naročil Klemenu V. in naslednikom, naj sedež papeštva iz Rima prenesejo v Avignon? Zgodovinarji so si danes enotnega mnenja, da je to bila zelo zmotna odločitev, ki je oslabila papeštvo v 14. stoletju in na široko odprla vrata t.i. vélikemu zahodnemu razkolu.

Je bila izvolitev papeža Aleksandra VI., ki se je zelo nemoralno obnašal pred izvolitvijo in po njej, sad Svetega Duha? Noben teolog, cerkveni zgodovinar, pa tudi noben katoličan ne bi mogel trditi, da je Sveti Duh razsvetlil 23 kardinalov, da so izbrali Rodriga Borgio za Petrovega naslednika. Če pa se to ni zgodilo na tistem konklavu, lahko sklepamo, da je to veljalo tudi še večkrat, saj je kar nekajkrat prišlo do izbire kandidatov, ki so bili slabotni, nevredni, neprimerni za svoje poslanstvo, pa vendar to ne omaja veličine papeške službe. 

Papež je vselej človek, kakor so ljudje tudi tisti, ki ga volijo. Ljudje pa smo - sveta vera nas uči - grešni in zmotljivi. Izbira papeža je, kakor kaže zgodovina, velikokrat plod političnih  in drugih človeških spletk in vplivov. In vendar barka pluje naprej. To pa zato, ker Sveti Duh vodi Cerkev nam navkljub. Edino Bog je tisti, ki slabo lahko obrne v dobro. On je tisti, ki spreobrača človeška srca. Kaj lahko se zgodi, da kardinali zavrnejo vpliv Svetega Duha, kakor lahko ta vpliv zavrne tudi papež. To ne pomeni, da navdihov Svetega Duha ni, ampak, da jih ljudje ne sprejmemo. V svojem traktatu o Cerkvi nam kardinal Journet razloži, da pomoč Svetega Duha na konklavu pomeni to, da četudi pride do slabe izbire, imamo gotovost, da Sveti Duh, ki tudi slabo lahko spremeni v dobro, to dovoljuje iz nekih višjih in skrivnostnih razlogov, ki nas ljudi presegajo. Vendar pa dejstvo, da Bog iz zla, ki ga naredimo ljudje, lahko potegne tudi dobro, kakor se je zgodilo v primeru Adamovega greha, ki je postal vzrok za učlovečenje Božjega Sina, še ne pomeni, da lahko ljudje naredimo zlo in ostanemo nekaznovani. Vsako krivdo moramo poplačati, pa naj bo to v tem ali onem življenju.

Bog neprestano deli milosti, vendar pa mora vsak človek, vsak narod, vsak zbor ljudi tej milosti pritrditi. Božja milost za svojo učinkovitost potrebuje vedno tudi sodelovanje človeka, vsaj kar zadeva človeške odločitve. Včasih deluje tudi mimo človeka, človeku navkljub, a so to izredni dogodki, ki jim pravimo čudeži. Obstajajo seveda tudi redni čudeži, kakršen je npr. ta, da v evharistiji Kristus vsak dan pride med nas. Kakor je lepo dejal papež Pavel VI., mora zato v času samo-rušenja Cerkve - to je tisto rušenje, ki ga povzročamo njeni člani sami - vsakdo moliti in delovati po svojih najboljših močeh, da bi se kriza končala in bi Cerkev ponovno lahko zablestela v tisti svetosti in lepoti, ki ju nikdar ni povsem izgubila in ju tudi ne bo vse do konca časov.

- povzeto po: Roberto de Mattei, Lo Spirito Santo e il prossimo conclave.

nedelja, 10. marec 2013

Grešil sem ... nisem vreden

Prišli smo do 15. poglavja Lukovega evangelija, v katerem najprej na 4. postno nedeljo poslušamo tisto najbolj znano priliko. To najbrž poznamo vsi ali skoraj vsi po imenu "Prilika o izgubljenem sinu", v zadnjega pol stoletja pa se je zelo razširilo tudi poimenovanje "Prilika o usmiljenem Očetu". Seveda je pomemben "usmiljeni Oče", a ta je pomemben skozi celoten evangelij, kakor tudi skozi vse Sveto pismo. Poudarek v tem 15. poglavju je namreč na tistem starejšem sinu in njegovem nerazumevanju dogajanja, posledično tudi življenja, kar je lepo nakazano s tem, kako se poglavje začne in konča. Najprej pridejo farizeji in pismouki, ki Jezusu očitajo, da se druži z grešniki in z njimi celo jé, na koncu starejši sin, ki se ni sposoben veseliti vrnitve svojega izgubljenega brata. Kaj je njihova težava? Ne razumejo in ne vejo, kaj je to greh. Mislijo, da njih to ne zadeva.

To je tudi naša težava, da ne vemo, kaj je to greh. Farizeji, pismouki in mi ne vemo, da je to smrt, da je to blodenje po tuji deželi, da je to osamljenost najhujše sorte. Zato pa nas tudi ta velika reč, kakršna je vrnitev izgubljenega domov, kar je lepa podoba za ponazoritev spreobrnjenja nekoga, ne gane kaj preveč. Saj vendar moje življenje ni tako zanič. Saj ne delam nič posebej slabega. Nikomur nočem nič hudega, nikogar nisem ubil... Saj sem v redu. Tudi moje življenje je kar v redu? Je res? Potem mi pa povej, zakaj je vse tako sivo in zakaj nisva kaj preveč zadovoljna s svojim življenjem, kjer je dan podoben dnevu in živiva iz dneva v dan.

To naše pojmovanje greha je izredno problematična zadeva. Grešna so pravzaprav postala samo tista res očitna ali vnebovpijoča dejanja, kakor da so naši odnosi sestavljeni samo iz njih. Ker teh dejanj tako pogosto ne počnemo, nismo grešniki. "Saj nimam grehov," pravimo. Ravno zaradi tega mišljenja se postavljamo višje od drugih, ki ga vseskozi "lomijo". Mi smo enostavno dobri, boljši, le tu in tam pride do kakega "spodrsljajčka" ali "napakice", a kaj bi to sploh omenjali, saj kaj zares slabega res ne naredimo. 

In vendar je to razmišljanje napačno. Sam lahko rečem, da poznam samo dva človeka brez greha - Jezusa in Marijo, njegovo mater. Ostali smo, kot nam lepo pove v svojem odličnem Pismu Rimljanom Pavel, vsi postali grešniki, vsi smo grešili (Rim 5,19; 3,23). Noben od nas ni sam po sebi pravičen in ne jaz ne ti si ne zasluživa ničesar, še najmanj nagrado - najvišja je večno življenje. Nasprotno, zasluživa si kazen in smrt, kar bi nama Bog imel vso pravico nakloniti. In, dragi bratje in sestre, ni ga med nami, ki bi ne grešil - vsak dan in večkrat na dan. 

Kako? Kakor nam lepo pove obrazec kesanja, ki ga molimo v začetku maše, grešimo v mislih, besedah, dejanjih in opustitvah. Kadar hodimo k spovedi, navadno pregledamo samo dejanja, še ta pa tako, kot bi pisali listek za v trgovino. Morali pa bi, nasprotno, pregledati, kakšni so bili naši odnosi, in sicer na vseh ravneh - do Boga, bližnjega in sebe. Tu niso pomembna samo dejanja, ampak vse našteto. Predstavljamo si lahko, da smo ljudje kakor lesena koliba. Veliki grehi so kakor udarci v lesene stene z ostro sekiro, katerih poškodbe so zelo velike. Majhni grehi pa so kakor lesni črvi. Teh sploh ne vidimo, pa vendar vztrajno in odločno razjedajo leseno hišo. 

Torej ni pomembno, kako živimo svoje odnose? To je izredno pomembno. In mi se ne zavedamo tega, da smo pravzaprav ves čas življenja, vsak izmed nas, najprej v odnosu z Bogom - smo otroci nebeškega Očeta; smo bratje, prijatelji in učenci Sina Jezusa Kristusa; smo svetišča in posode Svetega Duha. V Bogu živimo, se gibljemo in smo, kakor pove apostol Pavel Atencem (Apd 17,28). Don Giussani je lepo opisal, kdo pravzaprav je vsak izmed nas: "Jaz sem Ti, ki me oblikuješ." Bog me neprestano oblikuje. Bog me neprestano tudi odrešuje in mi odpušča, pa če sem mlajši ali starejši sin. V tem oziru vidimo, kako tisto, kar se je zgodilo v Jeruzalemu Jezusu, ni zaključena zadeva, ampak se neprestano dogaja. S svojimi slabimi mislimi, besedami, dejanji, s svojimi opustitvami (da imam priložnost narediti dobro, pa ga ne naredim) v vsakem trenutku svojega življenja, svojega bivanja, Jezusa tepem, bičam, zbadam, pljuvam, ga križam. V vsakem trenutku življenja silim v grob in osamljenost. 

Kako v polnosti namreč zares živim ta odnos? Je vse to jeruzalemsko dogajanje nekaj, kar se je zgodilo enkrat v preteklosti in se me sedaj več ne dotakne? Pravimo, kako je Jezus trpel in umrl tam nekje v preteklosti. Pa kaj potem? Pomembno je vprašanje, če sedaj, v tem trenutku zame, zate in za vsakega človeka, trpi in umira? Podobno velja tudi za vstajenje. Ali se zavedam, da me sedaj, v tem trenutku, kakor Adama in Evo na ikonski upodobitvi, vleče iz groba?

Velika težava je namreč to, da v Jezusovo dejansko navzočnost ne verujemo več. Pride med nas in je med nami - dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Trpi in umira - spet dejansko in ne zgolj duhovno, pa nas to ne gane. Premaguje greh in smrt v nas, pa nas tudi to kaj preveč ne zanima. Govorimo sicer o nekem Bogu in o nekem očetu, ki pa sta bolj kot ne plod naših predstav.  Tu sem bos tudi sam. 

Spreobrnjenje pomeni najprej pravi korak v odnos z Božjim Sinom, Jezusom Kristusom, da bi potem lahko zares spoznali, kakšen je Oče. Jezus namreč pravi: "Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal." (Jn 12,45).