petek, 04. oktober 2013

Prevelik poudarek besedi vodi v marketing

V Cerkvi včasih prevelik poudarek na besedi (2)

Če je prevelik poudarek na besedah, se pozornost, kakor smo zadnjič dejali, premakne. Nista več pomembna evangelij in Božja beseda, temveč središčnega pomena postane osebnost in prepričevalne sposobnosti pridigarja samega. Vse tako kroži le okrog figur, ki so sposobne s svojimi besedami oz. še bolj, s svojimi govorniškimi sposobnostmi in svojim nastopom osvojiti poslušalce, ki so, kot smo dejali, tudi gledalci. V ZDA so zelo znani t.i. “televizijski evangelizatorji”, najbolj tisti, ki delujejo na kanalu TBN – Trinity Broadcasting Network, a ne gre le za to, da se nekdo pojavi na televiziji, temveč je težava precej širša, opozarja pa nas na obstoj nevarnosti tega, da tudi versko področje postane tržišče, če je pomembno predvsem to, da nekoga prepričamo. 

Če pa gre le za to, da moramo mi nekoga prepričati, ga zainteresirati, to povleče za seboj marsikaj. Že
res, da pri nas praktično ni tega, da bi nove verske skupnosti, tako kot v ZDA, rasle kakor gobe po dežju, vendar je moč tudi pri nas zaslediti tisto željo po tem, da bi kot oznanjevalci bili slišni in vidni, kar samo po sebi niti ni narobe, lahko pa privede do tega, da ne vemo več, kdo je v središču. Posledično tudi sredstva za dosego želenega cilja lahko niso več pod vprašajem. Evangelij naj vendarle ne bi predstavljal orodja ali orožja za doseganje lastnih ciljev, ki si jih je nekdo zastavil, pa naj bodo še tako plemeniti, saj je v končni fazi res, da za nas oznanilo ni nekaj, ker nismo verstvo knjige, temveč predvsem nekdo – oseba Jezusa Kristusa. Če v središču ni več oseba Jezusa Kristusa, ampak jaz sam s svojimi cilji, se rado zgodi, da pride do tistega pravila, ki ga je razvil neapeljski filozof Gian Battista Vico. To pravilo pa se imenuje “heterogeneza ciljev”. Kaj to pomeni? Človek si zastavi neke cilje, ki bi jih rad dosegel, naredi tudi vse, da bi te cilje dosegel, na koncu pa doseže ravno nasprotno od želenega. 

Zato me zelo skrbi, ko se za doseganje vidnosti in slišnosti med ljudmi gremo tudi zelo marketinških prijemov. Treba je imeti vse najsodobnejše tehnologije, treba je napraviti najsodobnejše raziskave, slediti najsodobnejšim trendom, ker je versko področje pač tudi postalo tržišče. Je to pravilen pogled in pristop? Komu na ta način zaupamo in na kom ali na čem tako gradimo temelje za naše oznanjevanje krščanskega nauka, pardon, za “novo evangelizacijo”, če naj uporabim cerkveni jezik? Kako to deluje v ZDA? Najprej je treba definirati, kakšna je misija, potem je treba imeti zelo homogen in izurjen tim, informacija ne sme biti dvoumna, temveč zelo jasna – vse to, da bi bila verska skupnost vidna in razpoznavna, ponudba pa vabljiva. 

Zato pa kot gobe po dežju ne rastejo samo novo verske skupnosti, temveč tudi marketinška podjetja, ki se ukvarjajo samo z verskim področjem, kakor je denimo “Center for Church Communication”. Takšne družbe se poslužujejo najsodobnejših sredstev, da bi pomagale pri spoznavanju in orientaciji na verskem tržišču, kjer se je treba odzivati nadvse hitro in učinkovito. Seveda je tu izjemnega pomena tudi tehnologija, saj, kakor nam pove stran “Tech Arts Network”: “Vsak teden morajo strokovnjaki za zvok, luči, grafiko in sceno družno delati, da bi verska ponudba izpadla kot nepozabno in edinstveno doživetje”. Tudi pri nas se zelo velik poudarek daje na tehnologijo, na to, da bi bilo naše oznanilo “in”, na to, da bi zagotovili nepozabno izkustvo itd. Kot rečeno, je tu nevarnost, da potem oznanjamo sebe namesto Jezusa Kristusa. Mislim, da teh vidikov ne smemo podcenjevati, ker vodijo na mnoga stranpota, kakor bomo videli še prihodnjič. 

Objavljeno v tedniku Novi glas.

nedelja, 29. september 2013

Pravični Bog nas kliče k odgovornosti


Samo evangelist Luka ima v svoji pripovedi o Kristusu to priliko, ki nam je sicer dobro znana. Ta evangelist, ki ga tradicionalno štejemo za tretjega, ima poseben čut za uboge in zatirane, vendar bi se motil, kdor misli, da se zadeva konča tu, pri teh ljudeh, da so oni sami cilj. Niso oni sami cilj, temveč lahko rečemo, da so sicer zelo pomembni, ker Bog na poseben način gleda prav na te ljudi, po drugi strani pa so bolj znamenje, kažipot tega, kakšen je naš Gospod, kakšen je Bog. Če pa drži tista zadeva, da smo ljudje ustvarjeni po Božji podobi, ni vseeno, kako tudi mi gledamo na svojega bližnjega.

Prilika je namenjena farizejem, na katere pogosto radi gledamo zviška, vendar pa je to, kot bi danes Jezus govoril vsem zvestim kristjanom, ki se ob nedeljah zbiramo pri maši, ki molimo… Farizeji so bili namreč najbolj duhovna in lahko rečemo tudi pobožna veja judovstva, ne pa kdorkoli. Zato Jezus pravi meni in tebi: “Gledaš na svojega bližnjega kot na nekega nebodigatreba, ali pa je zate ta bližnji priložnost?” Večkrat smo namreč že ponovili, kako se nihče ne more rešiti sam, evangelij pa nam pravi, da nam bližni predstavlja “Vrata k Bogu”, kakor se posrečeno imenuje tudi otroški molitvenik. Prilika nam pokaže, kako je odnos do bližnjega pokazatelj tega, če je naš odnos z Bogom kolikor toliko pravi.

Blaženi papež Janez Pavel II. nam v okrožnici “Evangelij življenja” ponuja lepo razmišljanje, ko sicer razmišlja o zgodbi o Kajnu in Abelu: “Spontano nam pridejo na misel vsi današnji poskusi ljudi, da bi se otresli odgovornosti do svojega bližnjega. V resnici je vsak človek “varuh svojega brata”, ker Bog zaupa človeka človeku.”

Bližnji torej prihaja k naši mizi in prav vsak ima na njej nekaj, kar lahko s to osebo ali s temi osebami deli, ni nujno, da gre za materialno bogastvo. Kdor pride k moji mizi, me kliče k tisti odgovornosti, ki jo imam do njega in mi tej osebi moramo odgovoriti, tako ali drugače. Če odgovarjam samo samemu sebi, če se ukvarjam samo sam s sabo, potem seveda ni več tiste odgovornosti do bližnjega, ker sem, če uporabim tisti pojem, ki ga rad uporablja papež Frančišek, “avtoreferenčen”. Je pa treba obenem s tem reči, da potem tudi odnosa ni. Tu bi pa rekel, da povedano drži tako v odnosu do ljudi, kakor tudi v odnosu do Boga, ker me lahko tudi Bog ne zanima in živim, kakor bi sploh ne obstajal. Vidimo tako, da tisti, ki zavrača svojo odgovornost do Boga in do bližnjega zanika tudi tisto dejstvo, da je človeška oseba bitje odnosa. Zanika torej samo človeško naravo.

Vsak od nas ima tako v sebi neki “čut za odgovornost”, ki pa ne sme biti nekaj praznega, temveč morajo preiti v dejanja, tako kar zadeva soljudi, kakor tudi, kar zadeva Boga. Odgovoren je namreč tisti, ki ima velik čut za dolžnost do bližnjega – še enkrat, ne gres amo za ljudi, temveč tudi za Boga. V tej smeri je zato neumno govoriti, kako s tem, ko nekomu narediš nekaj dobrega, narediš to zaradi sebe. Tudi je narobe, da greš k maši in moliš zaradi sebe. Ne, delati dobro bližnjemu, v materialnem in duhovnem smislu, kakor tudi moliti in hoditi k maši ter prejemati zakramente, vse to je naša krščanska dolžnost. To vse delam zastonj, ne pričakujem ničesar za to. Dobro, ki se mi zgodi v življenju, je zastonjski dar, ki ga nisem vreden. Še bolj velja to za večno veselje v nebesih – to je zastonjski dar.

V to večno blaženost pa smemo upati predvsem zaradi tega, to pa nam evangelij jasno pove, ker je naš Bog neskončno pravičen. Na Božjo pravičnost radi pozabljamo v današnjih časih. Veliko govorimo o Božji ljubezni, dobroti in usmiljenju, vendar pa tega ni brez pravičnosti. Kakor je nekoč lepo zapisal kardinal Ravasi, je pravičnost pokazatelj resničnosti ljubezni. Če je torej neki odnos pravi, potem je v njem tudi pravičnost. Kdor namreč ima pravi čut za odgovornost, bo vedel, kako je odgovornost tudi zavest o tem, da je treba odgovarjati za posledice svojih dejanj, izbir in tudi tistega, čemur smo se zavezali. Če pa kdo ne odgovarja v zemeljskem življenju, bo toliko bolj odgovarjal v večnosti.