Vse od prejšnje nedelje se je Cerkev pričela pripravljati na Gospodov vnebohod, a naš Gospod tokrat naredi še korak naprej, saj spregovori še o Svetem Duhu. Pravi, da mora najprej on k Očetu, da bi ta Tolažnik ali »advokat«, kar pomeni ta grška beseda, mogel priti na apostole, torej na Cerkev. Apostoli poslušajo v žalosti in tišini ta govor po zadnji večerji, pa si nič ne upajo vprašati. Zato kot dobra mati, kakor »koklja, ki zbere piščeta«, če se spomnimo Gospodovega joka nad Jeruzalemom, sam postavi njihovo vprašanje, ki je: »Kam greš?« Pove jim ,da gre k Očetu in da je to dobro zanje. Najprej gre stran že s svojo smrtjo, ki je edina mogla zaslužiti ta ogromni dar, ki je dar Sv. Duha. Izgubili bodo sicer fizično Gospodovo navzočnost, v smislu njegovega človeškega telesa, vendar pa učencev in Cerkve Gospod ne bo pustil sam, niti brez svojega telesa, le da bo to potem navzoče skrito pod podobo kruha v sveti hostiji. Po veri vemo, da je Gospod tam navzoč z dušo in telesom, s človeštvom in božanstvom, torej v obeh svojih naravah. Navzoč je torej tudi fizično, čeprav skrito, kar pa bi se danes rado skrivalo in zakrivalo, kakor da bi to sploh ne bilo pomembno. Navzoč je pa seveda tudi kakor Bog. O tem nam sv. Tomaž lepo poje, da je bil Gospod na križu skrit samo kakor Bog, v sveti hostiji je skrit tudi kakor človek, vendar pa mi verujemo in kakor skesani razbojnik prosimo, da se nas grešnikov spomni, ko bo pri svojem Očetu v nebeškem kraljestvu. No, danes nam govori, na kakšen način se nas spomni – po Svetem Duhu nam daje možnost biti z njim v velikonočni skrivnosti svojega trpljenja in smrti, ki nam jo je zapustil v čudežni evharistični skrivnosti, kakor pravi molitev. In če prav častimo to skrivnost, prejmemo njegovo milost, torej njegovo Božje življenje, če pa v tem vztrajamo, slednja v nas še raste. »Daj nam, da bomo skrivnost tvojega telesa in krvi tako častili, da bomo vedno več sadov odrešenja v sebi čutili.« Sveti Duh sicer dela tiho in skrito, vendar pa resnično, po njem pravzaprav še vedno deluje v svoji Cerkvi, torej v svojih vernikih, Kristus sam, ki je v času svojega življenja deloval vsem na očeh. Kakor smo dejali, moramo s tem Duhom sodelovati, da bi obrodili duhovne sadove in duhovno rastli. Vračamo se na začetek, ko smo omenili podobo Sv. Duha s sodišča. V antiki se je nekdo branil sam, vendar je imel tega advokata, ki mu je prišepetaval, svetoval, kaj naj govori ali naredi. Podobno je tudi z nami. Vemo, kako je recimo, ko se nekdo odloči, da bo nekaj naredil za bolj zdravo življenje in telo – neki svetovalec ali trener mu določene stvari pove in predlaga glede hrane in vaj, ki naj jih dela, potem pa je seveda od človeka samega odvisno, ali bo stvar učinkovita. Če uboga, potem so rezultati, sicer jih ni. Tako nam je Bog dal vse te nasvete, ki so predvsem v nauku Cerkve.
naj naredijo vse narode za njegove učence in jih učijo izpolnjevati, karkoli je zapovedal (Mt 28,19-20). Učence je poslal, jim je dal to poslanstvo: »Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošiljam vas« (Jn 20,21). Gospod Jezus je torej učil, zapovedal, povedal in napravil marsikaj – nekaj od tega so kasneje zapisali, večino pa ne, temveč se je naprej prenašalo po ustnem izročilu iz roda v rod. Zapisano je bilo bolj ali manj tisto, kar je bistveno za naše verovanje, kakor nam pove apostol Janez na koncu svojega evangelija: »Jezus pa je storil še veliko drugega. Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21,25).
Tako pridemo do nekega dejstva, ki pravi, da je izročilo pred pisano besedo, saj ugotovimo, kako je zapisano neke vrste povzetek tistega, kar je vsebina verovanja, še zdaleč pa ne gre za vso vsebino. Zapisano besedo je konec koncev potrebno tudi pravilno razlagati ali interpretirati, sicer bi bila zadeva precej subjektivna in bi si jo vsakdo lahko razlagal po svoje. Tudi za judovsko vero so načela na las podobna, tudi tam je namreč najprej izročilo, potem pa pisana beseda. Še danes tako velja, ampak je žal njihovo izročilo človeško, saj Kristusa niso sprejeli. Glavni rimski rabin je zato enkrat s podobo dejal, da je Talmud vino in Sveto pismo voda. Mi seveda bolj govorimo o izraelskem ljudstvu pred Kristusom. Staro zavezo so začeli namreč zapisovati nekje v 9. stoletju pred Kristusom, najprej pa so bile napisane nekatere preroške knjige, bolj intenzivno zapisovanje se je začelo praktično šele v času t.i. »babilonske sužnosti«, ki jo povečini uvrščamo v 6. stoletje pred Kristusom. Pomembne verske vsebine so logično zapisali zato, da se ne bi izgubile za nadaljnje izraelske rodove, glede na negotovost, v kateri se je izvoljeno ljudstvo nahajalo.
Kot rečeno, lahko zelo podobno rečemo za zapisovanje novozaveznih spisov, da je torej najprej bilo izročilo, potem se je del izročila zapisalo, da se bistvene vsebine ne bi izgubile. Ker krščanstvo nima nekega predmeta verovanja, temveč osebek, subjekt, mora biti tudi pred zapisanim določen subjekt, določeno telo. Prva osebnost oz. živa oseba je Kristus, vendar pa je tisto stvarno telo na tem svetu Cerkev, ki je tako živ organizem, sestavljen iz tistih, ki poučujejo in tistih, ki se učijo, seveda pa tu razmejitev ni stroga, saj se moramo vselej tudi tisti, ki poučujemo, učiti, pravi in edini učitelj je namreč zgolj in samo eden – Jezus Kristus, ki je Beseda sama. Po Svetem Duhu je Kristus v svoji Cerkvi vedno navzoč, po istem Duhu pa svojo Cerkev tudi nenehno razsvetljuje in uči. Ne uči pa nič novega, kar Kristus že prej ne bi učil, kvečjemu se do konca razkrije še katera verska resnica, ki se potem slovesno more »ex cathedra« dati kot dogmo, ki jo je treba verovati. Zadnja taka dogma je bila Marijino vnebovzetje. Sicer je za Sv. Duha naš Gospod dejal: "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26). Tudi tu je torej izražena resnica, da je najprej izročilo, torej tisto, kar so apostoli slišali in videli, kar je tudi tisto, na kar jih mora Sveti Duh spomniti. Nekaj od tega, na kar je bila Cerkev po apostolih in njihovih naslednikih opomnjena, je bilo tako zapisano v Sveto pismo, nekaj kasneje v nauk Cerkve, veliko pa je ostalo kot "živo izročilo", torej tisto, kar je Cerkev verovala, razglašala in učila vedno, povsod in vse, kakor pravi sv. Vincencij Lerinski. Apostol Pavel pravi, da je Cerkev "steber in njiva resnice" (1 Tim 3,15; prim. Mr 16,16; Rim 10,17; Apd 15,28).
Takšen je tudi, če pogledamo, nauk cerkvenih očetov in učiteljev v vsakem času. Sv. Ignacij Antiohijski pravi, da je treba biti čim bolj stran od krivovercev, kar smo, če smo vselej povezani z Bogom, Jezusom Kristusom, škofom in z nauki apostolov, kar pa nismo, če smo napuhnjeni. Gre torej za nenehno duhovno povezanost s Cerkvijo v celoti in za zvestobo Pismu ter izročilu. Danes je to seveda težje, ker najprej Cerkev v svojih pastirjih s tem ni povezana, vendar se to nikdar ni v celoti izgubilo in se vseeno more najti. V spisu proti krivovercem sv. Irenej pravi za vse, ki so zapustili ta stalni nauk Cerkve, da oznanjajo same sebe, zato pa izkrivljajo resnico. Pravi: "Ni prav, da iščemo pri drugih tisto resnico, ki jo zlahka najdemo v Cerkvi, glede na to, da so jo vanjo apostoli izlili v polni meri in ustvarili veliko bogastvo, iz katerega lahko kdorkoli pije vir življenja". Lahko bi še nadaljevali, a praktično vsi navajajo pomembnost cerkvenega telesa, ki ljudem daje duhovno hrano iz svojega bogatega izročila in ki tudi primerno ter pravilno razlaga Sveto pismo. V tej smeri so značilne besede sv. Avguština, da bi ne veroval evangelijem, če ga ne bi v to vodila avtoriteta katoliške Cerkve. To pa ne pomeni pasivnega sprejemanja izročila, saj denimo Tertulijan in sv. Irenej izročilo razumeta v aktivnem smislu, kot cerkveno interpretacijo. Zagotovo misli tako tudi sv. Pavel, ko pravi Timoteju: "Za vodilo imej besede zdravega nauka, ki si ga slišal od mene, v veri in ljubezni do Kristusa Jezusa." (2 Tim 1,13). Ampak vemo, da potem pravi, naj bo zavržen vsakdo, ki bi oznanjal drugačen nauk od tistega.
V tem smislu so se konec koncev tudi razvile razne formule veroizpovedi, kakor recimo vidimo eno do prvih v 1 Kor 15,3-5, ki ji pravimo "Antiohijska vera": "Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. In se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim". Temu rečemo tudi "osnovno oznanilo" ali kerygma, beseda, ki jo danes v Cerkvi tako na veliko ponavljajo, a preveč ekskluzivno razumejo, se pravi brez zgodovinskega spomina in izročila. V resnici imamo tu zgodovinski spomin, nad-zgodovinski spomin in izročilo. Kristusovo trpljenje, smrt in pokop so zgodovinski spomin, vendar v sebi nosijo tudi vse tisto, kar je bilo prej in imenujemo "zgodovina odrešenja". Pomeni, da se mi dejansko tega udeležujemo, čeprav duhovno. Tudi tisto je že hkrati nadzgodovinski spomin, ker nima smisla brez presežnega razumevanja zgodovine človeštva oz. Božjega delovanja v njej. Popolnoma presežno je seveda tisto, da je bil Kristus "tretji dan obujen" in je stvar vere. Apostoli namreč niso bili in niso mogli biti zraven pri tem povsem božasnkem dogodku, temveč so verovali, da se je to zgodilo, ko jim je bilo tako povedano, potem pa seveda tudi, ko se jim je Jezus sam prikazal. Ta vera pa je hkrati že tudi stvar izročila - tisto, kar so sami slišali in videli, so apostoli in učenci izročili naprej. Zato tudi sv. Pavel pravi: "Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin." (1 Kor 11,23-25).
Naša težava danes v Cerkvi je zavračanje cerkvenega izročila in tradicionalnega svetopisemskih razlag. Namesto tega se sledi modam in interpretacijam določenega časa, ko se zadeve oblikujejo po meri vsakokratne filozofske ali druge podlage.To je modernizem – modo die hodierno = glede na današnji dan. Ločevanje Svetega pisma samega od zgodovinske podlage in izročila je izredno nevarno. Tudi danes pravijo mnogi, kako niti zgodovina (dejanska in presežna) niti izročila nista pomembna, temveč je važno zgolj osnovno oznanilo, osnovni nauk, kerygma. Temu smo bili priča na nekem katehetskem simpoziju, kjer je govoril nek moderni redovni brat, ki seveda ni imel redovne obleke, ampak je bil v civilu. Podajanje te "kerigme" brez izročila in tradicionalne razlage Svetega pisma nse samo, da ni dovolj, ampak je praktično nič. Kerigma je lahko neki začetek, neka oporna točka, vendar se nikakor ne moremo ustaviti le pri njej - potrebna je tudi vsebina krščanske vere, nauk in izročilo, ki je vselej povezano z zgodovinskim spominom, katerega pa spet ne more biti, če se ne naslonimo na prejšnje rodove in na apostolske stebre. Ne gre samo za to, da verujemo, ampak tudi za to, kaj verujemo.
Zanimivo je to, kako vse tisto, kar temelji na izročilu, torej tistemu, kar je Cerkev vedno in povsod verovala in učila, ostane ter obstane. Vsakdo lahko razume en isti nauk v vsakem času. Če se pa sledi določenim modam, je treba vsake toliko časa kaj spremeniti, da se na koncu vse obrne na glavo in spremeni. Na tistem simpoziju so takrat govorili, kako je potrebno popolnoma spremeniti "katehetski sistem", torej način podajanja verskega nauka. Človek se vpraša, kako je lahko tradicionalni sistem normalno deloval devetnajst stoletij, sedaj pa naj bi ne deloval več? Dejstva kažejo, da spremenjeni sistemi in sistemi, ki se jih stalno spreminja, ne delujejo, niti niso delovali, pa niti ne bodo delovali. To ni prineslo nobenih sadov, nobenega izboljšanja. »Ko boste Cerkev modernizirali,« je dejal sv. Pij X., »jo bodo ljudje zapustili, novi pa vanjo ne bodo vstopili.« Pred leti sem naletel celo na župnika, ki deluje v severni Italiji kot župnik, pa je lepo dejal, da se je treba na neki način vrniti k prejšnjemu sistemu, ko so bili jasni cilji, kam je treba koga pripeljati, imelo se je oporne točke v cerkvenem katekizmu, potem pa se je posluževalo lahko vsakdo ustreznih metod, struktur in podobnega, da se je oznanilo in poučevanje v veri izvajalo.
To so torej izzivi, ki čakajo novega papeža. Tu moramo biti realni in ne pričakovati bliskovitega prevrata na dobro, kar bi bil le plod Božjega čudeža. Začetek in začetki bi bili v prepoznanju krize in v delanju korakov v pravi smeri, da bi se na krizo v Cerkvi odgovorilo, ki pa niso mogoči brez izročila. Mi se ga držimo, hkrati pa za papeža in pastirje intenzivno molimo.
