Nadaljujemo z besedami nizozemskega kardinala Eijka, ki pravi, da katerekoli cerkve »ne bodo zaprli ljudje, ki še naprej hodijo ali jaz, temveč tisti, ki ostajajo daleč in več ne prispevajo«. S tem izpostavlja še eno perečo težavo, ki je povezana z upadom vernikov, ki pa je v tem, da nekdo zapusti in opusti svoje korenine tudi tako, da se ne zanima več za tiste kraje, ki so del njegove kulture, njegovega otroštva in tiste kulture, katere del je bil, zanima pa se le za svoje stanovanje in službo. Tako se recimo tudi pri nas dogaja, da so zdomci še pred ne tako dolgo bili precej povezani s svojimi kraji in navezani nanje ter so se zanimali, kjer jih je zanimala tudi domača cerkev, naslednjih generacij pa vse to ne zanima več. Pa tudi, če niso zdomci, zapustijo cerkev v vseh ozirih in ne prispevajo več zanjo kaj dosti, to pa se dogaja tudi, kar zadeva druge skupne zadeve. Res je prišlo do hiperindividualizma, kot je dejal kardinal in smo zapisali zadnjič.
Kot mi je dejal neki dejavni katoličan pred kakim letom, pa pravi tudi kardinal Eijk, da je namreč
prišlo do velikega blagostanja in udobja: »V 60-ih letih se je blagostanje bliskovito dvignilo, ljudje pa so nenadoma lahko poskrbeli sami zase in postali bolj samostojni od drugih. Sam sem letnik 1953, pa sem izkusil precej revno življenjsko stanje, ljudje pa so počeli marsikaj skupaj. Ta povezanost pa je izginila, ljudje pa so odšli vsak po svoje, tudi v izbiri svoje življenjske filozofije, saj si se moral razlikovati od drugih«.
Ko ga je avtor intervjuja vprašal, da če so temu botrovala znanstvena odkritja, je kradinal to zanikal, ker je marsikaj od tega prišlo že precej prej, vendar tudi on opozarja na to, na kar smo tudi mi opozorili: »In vendar se sekularizacija katoličanov začenja v 60-ih letih«. Mi bi dodali, da ne le katoličanov. Avtor intervjuja nato predlaga, da bi malo zmanjšali zahteve nauka in da bi naredili sporočilo bolj ljudsko, a kardinal pravi: »Pozabi nato. To sploh ne pomaga. To je iluzija. Od 60-ih let naprej so želeli vse bolj razredčiti vino in narediti sporočilo bolj enostavno, da bi lažje prišlo do ljudi. Vendar vidimo, da so župnije, ki zaznavajo porast tiste župnije, ki so jasne v nauku in imajo dobro liturgijo, v luči izročila Cerkve – to so najbolj obiskane župnije. Pika. Tega ne moreš početi s fantazijskimi litografijami ali z liturgičnim eksperimentiranjem. Božja milost se sveti samo na poteh, ki nam jih je sama pokazala in ne na drugih. Nimam recepta, po katerem bodo cerkve jutri spet polne, vendar pa je recept za to, da pripeljemo ljudi h Kristusu jasen nauk. Zato pa bomo naše duhovnike obdali z dobro izurjenimi prostovoljci. Kmalu ne bomo imeli več denarja za plačane pastirje«. Zaključimo naslednjič.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar