torek, 06. oktober 2009

Sodobni design

Dragi prijatelji. Trenutno se s spletnim dnevnikom bolj malo ukvarjam, ker se trudim še z zadnjimi stvarmi pri diplomi in še drugimi stvarmi. Naj torej dam v branje razmišljanje urednika tednika 'Novi glas'. Gre za zamejski katoliški tednik v slovenskem jeziku, ki izhaja v Gorici.
Ko sem pred časom ugotovil, da so nekateri moji znanci, ki so na poti v srednja leta, pozabili na Boga, opustili praktično krščanstvo in zanemarili verske obveznosti, kot je, recimo, hoja k nedeljski maši, ko sem torej ugotovil, da jih je večina le-teh izbrala sodobni design za vodilo življenja in si iz modernega designa naredila nekak nadomestek Boga, sem se zdrznil.

Preprosto zato, ker je meni določen sodobni design tudi všeč, a se kot človek, ki so mu všeč lepe stvari, tudi zavedam, da je samo ena od tržnih niš sodobnega marketinško urejenega sveta. Nobena umetnost ni, ampak samo dobro preračunano oblikovanje za točno določene ljudi. Mojim bralcem najprej rad povem, da se pod sodobni design, sodobno oblikovanje, sodobni izgled, danes daje predvsem vse tiste stvari, za katere nekateri zmotno mislijo, da jih ločijo od drugih že zato, ker si jih (lahko) kupijo. Ena od bistvenih lastnosti sodobnega designa je namreč to, da daje kupcu čisto neprikrito tudi občutek izjemnosti, kar seveda ni res, kar je seveda debela laž, ko pa vemo, da za njim stoji točno določen marketinški načrt, ki predvideva tudi dejstvo, da bo imel kupec nekega določenega moderno oblikovanega predmeta, pri nakupu točno določene občutke, med temi je občutek, da je izjemen, ker ima okus, na prvem mestu. Da ti občutki niso resnični, ponavadi vedo predvsem tisti, ki prodajajo, kupci se tega ne zavedajo.

Ne vem, če ste kdaj bili pri kakem sodobnem človeku, ki prisega na sodobni design in misli, da bo njegova hiša nekaj posebnega že zato, ker se v njej na prvi pogled zdi, da je vse v redu, vse spravljeno, ker je pač pri nakupu pohištva sledil sodobnim trendom modernega designa.

“Ta lepa, skorajda boleča odsotnost predmetov, ki tako drago stane,” je pred časom vzdihnila znanka, ko sem ji privoščljivo povedal, da v svoji dnevni sobi, ki je narejena točno po zakonih tržno usešnega modernega designa, ki prisega na “minimal chic”, (preprosto povedano: spominja vas na japonske filme, kjer je vse urejeno, nikjer nobenega predmeta ni, deluje sveže in čisto, a prazno), niti pod razno ni prostora za enega samega otroka, kaj šele za prijetno vzdušje. Je pa v zameno prostor za razne nadomestke za Boga, kot so: izbrana svetila, vaze, razni podstavki in nadstavki, kamni, suhe veje, predmeti, ki z navidezno preproščino pričajo o dragi in razkošni premišljenosti pretanjenega oblikovalca…

In sem jo vprašal, kje ima čevlje. Pokazala mi je omaro, v kateri je bilo prostora za pet parov čevljev, ostale je hranila v garaži, v hiši zanje ni bilo prostora, vse je moralo biti v duhu načela: malo, preprosto, modern design, a zelo drago.

V takih hišah boste takoj videli, kje ste, saj boste težko našli kako igračo kje v kotu, kot tudi na kupe zloženih knjig ne bo in niti nobene moške srajce na naslonjalu kake stolice, če že o odvrženih hlačah niti ne govorimo. V zameno seveda kraljuje sodobno oblikovan televizijski zaslon, zraven vaza brez rož s suhimi vejicami v pralnem stroju spranih kamnih, ki so tako čudoviti, da bolj ne morejo biti. Preprosto in zlagano lepi. Sodobni design.

In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenosti ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadosti in sebi problem, kot da bi sočloveka iskali in pustili vsaj okno odprto neznanemu, da ne rečem Bogu.

Ponavadi potujejo veliko, ti ljudje namreč. Ker nikjer niso doma, o čemer najbolj govori njihov odnos do sodobnega designa in posredno sebe, ker ne odraža popolnoma ničesar, razen nekega daljnega arhetipa brezčutne lepote, ki naj bi nadomestila preprosto vprašanje: “Kaj sploh počnem tukaj?”

In pa seveda Boga.

Bog je namreč problem. Nič ne sili. In ni čisto nič sodoben.

Niti tak ne, kakršen je v Ikea magazinih naprodaj. Kjer design postane nadomestek nadomestka, ko moraš tudi tistemu, ki modernega designa ne more kupiti, občutek, da je kupil sodoben design. In mu zato prodaš golfa in ikea omaro, zraven pa še sony televizor in ipod ter seveda iphone, da o macu, katerega do včeraj ni maral niti ne govorimo.

Občutek popolnosti samozadostnega.

Ko se ni treba več vprašati: “Kaj sploh počnem tukaj?”

A v zameno lahko kupiš še en moderno oblikovani predmet točno določene znamke, če že pravega ne moreš.

In si v sodobno oblikovanem stanovanju še bolj sam.

Tudi in predvsem zato, ker drugega nočeš.

Jurij Paljk, Kaj sploh počnem tukaj 5

1 komentar:

Lojze Potočnik pravi ...

Hvala, da si posredoval razmišljanje od g. Paljka.
Ta sodobni dizajn, no kakor si kdo predstavlja. Ampak tako črno moderno pohištvo mi deluje, kot satanistično brez nekega občutka. Meni se ne dopade, če ni živih barv.