nedelja, 01. februar 2015

Središče našega življenja

Gospod Jezus je šel na sobotni dan v shodnico, tokrat v Kafarnaumu, kjer se je nahajal. Evangelist Luka temu doda, ko poroča o obisku rojstnega Nazareta, da je to bila njegova navada (4,16). Gospod Jezus nam tako daje najprej zgled, kako je na Gospodov dan potrebno narediti svojo dolžnost, da gremo k bogoslužju. Slednje je celo na prvem mestu, saj je rečeno, da je šel k bogoslužju »takoj v soboto«. Najprej je treba dati tako čast Bogu, saj vemo, kakor nam pravi tudi pregovor, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Središče našega življenja, iz katerega črpamo potrebno moč, je, po besedah tudi zadnjega vesoljnega cerkvenega zbora, bogoslužje (B 10). Tja gremo seveda tudi zato, ker smo navajeni, ker je to naša dobra navada. Tja gremo, ker je tako prav, saj gre Bogu čast, hvala in zahvala. Ne sme pa ostati le pri tem. 

Mnogi pravijo, kako je vseeno, če ob nedeljah gredo k maši ali ne, misleč, da je to le neka moralna ali celo finančna obveza, a temu seveda ni tako, ker gre za veliko več, kar nam, kot bomo videli, evangelij tudi sporoča. Sv. Janez Pavel II. pravi: »Liturgija (sveta maša, op. a.) je središče življenja Cerkve in nobeno drugo religiozno izražanje tega ne more zamenjati ali biti na isti ravni« (21.9.2001). Molitev in branje Svetega pisma doma sta seveda pomembna, vendar nikdar toliko kot molitev in Božja beseda pri sveti maši. A zakaj je sveta maša, zlasti nedeljska tako pomembna? To je zato, ker je glavni protagonist Gospod Jezus Kristus sam. Ko molimo, beremo ali premišljujemo Sveto pismo sami ali še z drugimi doma ali drugod, je Gospod Jezus duhovno navzoč, v cerkvi pa je resnično navzoč, še zlasti pri sveti maši.

Mnogi mislijo, da je središče nedeljske maše pridiga, zato tudi temu prilagajajo obisk ali celo pogojujejo, da mora biti tam, kamor hodijo, zlasti odličen pridigar. A seveda osrednja oseba nikdar ni in ne sme biti duhovnik, temveč je osrednja oseba Gospod Jezus. Pri sveti maši je on sam, ki govori, je on sam, ki deluje, ki se daruje in se nam celo daje v hrano. Duhovnik je pomemben le zato, ker je orodje, po katerem nam Gospod Jezus govori, zlasti, ko slovesno bere ali poje evangelij. Duhovnik je pomemben zato, ker je orodje, po katerem k nam pride Gospod sam pod podobo kruha. Duhovnik je pomemben, ker Gospod Jezus po njem odpušča naše grehe. Duhovnik je kot kladivo, ki ga potrebujemo zato, da zabijemo žebelj. Orodje torej, a v Gospodovih rokah.

Gospod Jezus je namreč tisti, ki ima oblast, zlasti seveda pri svetih zakramentih, da dela velika dela v nas. Zato je prav, da se vsakdo vpraša, zakaj gre k sveti maši, kaj se tam dogaja, kdo tam v resnici govori in deluje. Vsakdo naj se vpraša, kaj želi od Gospoda Jezusa? Kaj ga mora prositi, za kaj se mu zahvaliti? Kaj je tisto, česar naj bi ga Gospod rešil? On ima namreč oblast nad vsem zlom in hudim v nas, kakor smo slišali pri evangelistu Marku. Potem pa, ko bomo Gospodu dovolili, da bo kaj napravil v naši notranjosti, poskrbimo, da se bo glas o njem razširil po vsej okolici, prav kakor se je zgodilo v evangeliju v Galileji. Pričujmo z besedo in dejanji, kdo je tisti, ki zares osvobaja in rešuje človeka.

Ni komentarjev: