Ko smo govorili o nakupovanju, smo dejali, da je nakupovalno središče postalo svetišče. V njem se odvija posebna antropološka sprememba, ki spreminja kulturo potreb v kulturo želja. Koliko je ta proces spreminjanja že zaključen in koliko traja, je vprašanje za posebno obravnavo, dejstvo pa je, da je ta kultura želja že kar ukoreninjena.
Kulturo želja je med 20. in 30. leti 20. stoletja teoretiziral bankir slovite tvrdke Lehman Brothers
(tiste, ki se je sesula l. 2008), Paul Mazur. Takole je pisal takrat: “Ameriko moramo spremeniti od tega, da bi bila kultura potreb, do tega, da bo kultura želja ... Ljudi je treba navaditi, da bodo želeli nove reči, tudi preden bi bile tiste stare že povsem obrabljene. V Ameriki moramo izoblikovati novo miselnost. Želje človeka morajo zasenčiti njegove potrebe”. Kar je pisal Mazur za ZDA, velja sedaj precej globalno, kakor je pač uspel tej velesili tudi izvoz neke miselnosti ali nekih miselnosti, ne samo blagovnih znamk.
Tudi kultura želja pa je del nekega še ne povsem uspelega procesa antropološke spremembe. Želja je namreč vezana na samo-uveljavitev, ki bi lahko bila tudi neka jama brez dna, pa se torej lahko tudi nikdar ne bi izčrpala, vendar pa jo še vedno oklepa načelo resničnosti ali realnosti. Da bi res prišli do povsem uveljavljene porabniške družbe, je treba podreti vsako mejo, tako da želja še ni dovolj, zato pa se rodi še naslednja kultura, kultura »kaprice«, če vzamemo splošno znano tujko, ki bi ji v slovenščini rekli lepo »muha« (znana je recimo »modna muha«).
Harvie Ferguson glede tega pravi: »Če je bilo poenostavljenje želje ukoreninjeno na medsebojnem primerjanju, napuhu, nevoščljivosti in »potrebi« po samo-uveljavitvi, pa se nič ne more primerjati s takojšnostjo kaprice. Nakup je naključen, nepredvidljiv in spontan. V sebi ima fantastično kvaliteto, da hkrati vzbuja in zadovoljuje kaprico, pa je, kakor vse kaprice, neiskren in otročji«. Tako se vračamo k zadnjič obravnavanemu nedeljskemu odprtju trgovin, ki šele sedaj dobiva svojo polno podobo. S tem odprtjem ljudje namreč niso bežali od svetosti krščanske nedelje, da bi šli na neko nereligiozno področje, temveč da bi šli proti drugačni in zahtevnejši religiji.
Enzo Pennetta zaključuje zadevo s tem, da je »nedeljsko zaprtje trgovin naša zadnja možnost, da bi ubežali religiji shoppinga, ki je spet hči religije denarja«. Kar zadeva nas, bi utegnilo to predstavljati lep korak naproti današnjemu izgubljenemu človeku, da mu sporočimo, naj se končno bolj osredotoči na tisto, kar resnično potrebuje, ne le na zadovoljitev ali izpolnitev vseh svojih želja, ki so v resnici le kaprice.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar