torek, 06. januar 2009

Astrologija

Ob prazniku svetih Treh Kraljev se mi zdi dobro spregovoriti o tej temi, ki nikakor ni obrobna, ampak pomembna in zelo prisotna v današnji družbi. Gre za "umetnost" ali "znanost" (ali, za nekatere, "iluzijo" ali "prevaro"), ki temelji na prepričanju, da obstoja neka vez med nebom in zemljo, med kozmosom in zgodovino, med zvezdami in ljudmi.

Trenutna prevladujoča krščanska in katoliška drža se zdi preveč površna in izgleda, da je podedovala prezir in odklon prav od tistih, ki so bili nasprotniki vere: starih razsvetljencev, racionalistov, pozitivistov. Vse, kar se tiče astrologije naj bi tako bilo prevara, laž ali, v najboljšem primeru, iluzija. O tem se torej sploh ne splača razpravljati, saj je stvar vraževernih in naivnežev.

Na pastoralni ravni ta hermetična zaprtost ni pozitivna. Privlačnost vzhodnih verstev, raznih sekt in New agea, ki jo določeni kristjani čutijo, najde svoje razloge tudi v strogi katoliški zavrnitvi vsega, kar ne spada v okvir "razumskega", ki kdaj pa kdaj že meji na racionalizem.

Cerkvena nauk in praksa se očitno marsikdaj ne zavedata, da nesposobnost pridobivanja množic za katoliško stvar izhaja tudi iz dejstva, da se motijo glede naslovljencev oznanila. Mislijo še vedno, da se obračajo na "modernega" človeka, ki ga je izoblikovalo predvsem razsvetljenstvo, v resnici pa je zahodni človek danes "postmoderen" in zanj Razum (z veliko začetnico) ni več tisto božanstvo, pred katerim bi pokleknil. Ko smo bili "moderni", je bilo prevladujoče mnenje, da stvari kot je astrologija spadajo v svet, ki je žal že izumrl.

Tudi v kulturni in religiozni sferi vlada "tržna miselnost", v smislu srečevanja povpraševanja in ponudbe: če danes po vsem Zahodu spet prihajajo na dan ponudbe, ki so jih dvesto let imeli za "nerazumne", kot je npr. astrologija, je brez pomena, da se vse povprek pohujšujemo in anatemiziramo, kakor se danes počne tudi v določenih katoliških krogih. Povabilo 2. vatikanskega koncila po presojanju znamenj časa nam mora postaviti pred oči, da bi ne bilo ponudbe, če bi ne bilo tudi povpraševanja s strani tako velikega števila ljudi našega časa.

Ko smo to pojasnili, naj povemo, da na začetku evangelija najdemo tiste "Modre", ki simbolizirajo poklon celotnega človeštva Mesiju in ki so bili astrologi iz Kaldeje. Danes vemo, da je šlo pri "zvezdi", ki so jo videli, skoraj zagotovo za združitev jupitra in saturna v ozvezdju rib, ki je zelo zelo svetla. Po babilonski astrologiji je to pomenilo oznanilo hebrejskega Kristusa. Raziskave so pokazale, da je veljal, po isti modrosti, jupiter za božanski planet, saturn za Izraelov planet, ozvezdje rib pa je predstavljalo nebeški kraj mesijanske dobe. Od tod torej znamenito popotovanje tistih zvezdoslovcev, ki jih Jožef in Marija nista napodila kot "vraževercev", ampak sta od njih sprejela darila.

Že Kristus pravi: "Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah" (Lk 21,25 sl). Sveti Trije Kralji so torej bili pozorni na ta znamenja (znamenja časov pravzaprav) in so tako našli in slavili Gospoda in Odrešenika človeškega rodu.

V Cerkvi je seveda vedno bilo razločevanje, da bi se tako izognili vraževerju in ezoterizmu, ki nima mesta v evangeliju, kjer "ni nič skritega, kar bi ne bilo razkrito". Za krščansko klasično teologijo nebeški vpliv obstoja in deluje. Tomaž Akvinski pravi: "Astri inclinant, non necessitant" (zvezde vplivajo, ne pa 'determinirajo'). Zvezde, ki vplivajo na človeka, torej nimajo večje moči od njegove svobodne volje, da bi tako ta ne mogel biti "sam svoje sreče kovač".

Seveda moramo danes posmehljivo gledati na vso navlako, ki jo najdemo pod pojmom "astrologija", kjer razni šarlatani in prevaranti izkoriščajo pregovorno ljudsko naivnost in vraževernost za svoje slabe namene in koristi.

Vsekakor ne bi radi spet prešli na horoskope (čeprav je zelo zanimivo, kako preko njih tisti resni astrologi marsikdaj zadenejo). Verni ljudje bi le ne smeli že vnaprej izključiti možnosti, da se v neki modrosti, ki je stara toliko, kolikor človeštvo, morda skriva kakšna skrita resnica. Gre za modrost, ob kateri so se ustavili nekateri od najbolj učenih učencev tistega Kristusa, čigar rojstvo so oznanjali preroki, a tudi zvezde.

(Povzeto po: Astrologia v: Vittorio Messori, Emporio cattolico, Sugarco edizioni, Milano 2006)

5 komentarjev:

Aljoša pravi ...

Toda astrologi in horoskopi cvetijo, obisk maše vpada. Po obsežni raziskavi iz leta 2000 je razvidno, da za mlade Slovenke in Slovence (da ne gremo predaleč v kake ZDA ali podobno) je vera in verska praksa na zadnjem mestu svojih interesov, želja ali vrednot. Torej ...

Andrej Vončina pravi ...

Torej se po tvojem o tem ne splača razmišljati? Po mojem si tudi ti mnenja, da je treba tudi te stvari razmišljati in jih ne izključevati. Kakor pravi Messori, so to v gromozanski večini šarlatani, ki ljudi izkoriščajo za zaslužek in svoje interese, s čimer se strinjam. Opisuje tudi svojo izkušnjo na velikem italijanskem dnevniku, ko je moral nadomeščati tistega, ki je pisal horoskop. Pisal je pač, kar mu je prišlo na pamet, ne da bi imel karkoli pojma o astrologiji.

Res je, da je vera in verska praksa na zadnjem mestu, vendar pa najbrž isto ne velja za duhovnost. Astrologija je, kot marsikatera druga stvar, zelo popačena in sprevržena, isto bi lahko trdili tudi za duhovnost, družino, ljubezen in še kaj.

Tu gre za to, da ne apriorno izključujemo, razumarsko zaslepljeni.

Lojze Potočnik pravi ...

Če je naša svobodna volja šibka, nas lahko ti šarlatani in "lažni astrologi" vlečejo za nos. Ne smemo pa v isti koš metati mistikov, ki jih je bilo tudi v Cerkvi. Tukaj v moji bližini je pred 170 leti župnikoval Jurij Humar (Čudodelnik iz Primskovega). Veliko mi je, ko sem bil majhen pripovedovala ena stara gospa (96 let), ki je tudi ona slišala od svoje stare mame. Nerzumljivo! Kakšna so božja pota.
Ali ni to "Kar ti Bog podari zastonj, to podarjaj naprej zastonj". Se znamo tega držati!
Vse pa je odvisno od nas samih, od naše svobodne volje. Le zaupati moramo Bogu.
Dobro si napisal Andrej.

Aljoša pravi ...

Ne da se ne splača razmišljati ampak razmisliti moramo v pravi smeri. Učinkovito. Srednješolci grabijo brezplačnike ker je noter horoskop in v tej čudodelnih straneh piše ali jo bo vprašala pri biologiji in če bo tipu odpisala na mailu simpatija. To hočem povedat.

Zato je vera kot vrednota zelo malo cenjena med mladimi. Nasprotno, duhovnost cveti. Ni pomembno katera od duhovnosti ... pač ena. In katoliški ideali letijo mimo, visoko kakor je le mogoče.

Kdaj bomo povedali mladim stvari z njihovim jezikom? Razum moramo uporabit le kot krinko s katero postrežemo mladim neko vsebino. In seveda vključit čustva, da je tista "grenka" tabletka na prvi pogled bolj mikavna in sladka.

Andrej Vončina pravi ...

Aha, razumem. No, če povem po pravici, skušam ponavadi svoje objave tako formulirati, da ostajajo stvari odprte, da so bolj neke smernice za razmišljanje.

Na področju podajanja pa si bomo morali seči v roko s kulturo časa, v katerem živimo, se strinjam. Morali pa se bomo zavedati, to si dobro povedal, da so razne tehnike in podobno bolj krinka, bolj finta za tisto vsebinsko jedro, ki je močno.

V času povpraševanja in ponudbe moramo na nek nov način ponuditi Kristusa, pokazati svetu, da je še kako aktualen. Pravzaprav, da ga svet nujno potrebuje. Moramo pa začeti počasi, da bodo mladi te stvari lahko prebavili.

Čutim tudi pomanjkanje osnovne izobrazbe, kamor določeno poznavanje krščanskih osnov neodtujljivo spada.