petek, 20. junij 2008

Komentar rezultatov

Odziv na glasovanje je bil resnično dober, saj vas je glasovalo 32. Kar polovica se vas je odločila, da našim duhovnikom manjka razgledanosti, sedem vas pravi, da jim manjka družabnosti, šest se vas je odločilo za čut za sočloveka, pet za svetost, trije pravite, da manjka duhovnikom nekaj, kar ni na tem seznamu, dva pravita, da manjka duhovnikom retoričnih sposobnosti, nihče ne pogreša prijaznosti.

Če se ozrem na razgledanost, bi rekel, da to vsekakor predstavlja pereč problem, vendar ne le v duhovniških vrstah. Tudi duhovniki so pokazatelji situacije našega časa, kjer ljudje v trgovinah v voziček poleg ostale krame ne vržejo tudi kake knjige. Prevladuje občutek nezainteresiranosti, odtujenosti, celo apatičnosti, ki mu niti duhovniki niso imuni. Zapiranje v svoj mali svet in ne prav velika želja po razgledanosti, po tem, da bi opazovali, videli... prinašata nerazgledanost in še kaj drugega (rekel bi, da tudi pomanjkanje čuta do sočloveka). Če bi želeli opazovati in gledati, se razgledovati, bi lahko videli, bili razgledani. Ljudi ne zanima družbena situacija, politika, težave ljudi okoli njih... Rešitev je predvsem v zanimanju za stvari, radovednosti v dobrem smislu. Duhovniki imajo tu nalogo ljudem odpirati oči, jih vabiti k razmišljanju, opazovanju in ocenjevanju sveta okrog nas (to je počel seveda že naš Gospod Jezus Kristus). Seveda pa so tudi ljudje poklicani, da ne le govorijo, kaj bi morali duhovniki storiti in, kakšni bi morali biti, temveč, da se laiki tudi sami angažirajo na tem področju. Sprememba se ne more zgoditi čez noč, ampak postopoma, zanjo pa si moramo prizadevati prav vsi udje Cerkve.

Družabnost je seveda tudi pereč problem, vendar ob opazovanju mladih duhovnikov na Primorskem menim, da se je tu precej spremenilo na bolje. Mlajši duhovniki se precej družijo med seboj, v določenih primerih (šport ob nedeljah) pa zraven privabijo še bogoslovce in laike. Vezi, ki se tu ustvarjajo so tiste prave. Kot vsaka stvar v življenju pa tudi družabnost od vsakega posameznika zahteva napor - dvigniti se mora iz svojega malega sveta, se odpraviti k drugemu. Na tem področju sem precej optimističen za prihodnost.

Čut za sočloveka kronično primanjkuje duhovnikom, ki so vzgajani za individualiste. Tu tiči eden od vzrokov za pomanjkanje tega čuta. Sprašujem se, kako je sploh mogoče biti duhovnik v pravem pomenu besede, če nimaš čuta za sočloveka? Res je, svet spodbuja ravno k pomanjkaqnju tega čuta, toda ravno duhovniki morajo biti na tem področju luč.

Svetost je zelo širok pojem. Prav gotovo je prav, da so duhovniki na tem področju zgled, vendar pa je pomembna predvsem na skritem, kjer vidi Bog. Je pa to trud vsakega posameznika in vsakdo ima svojo pot svetosti - Gospod vsakega pokliče po imenu in zato ima vsak posameznik svojo pot hoje za Njim. Zrcali se v odnosu do bližnjega, vendar pa gre za prizadevanje posameznega človeka. Nevarnost ponašanja je tu velika. Duhovnikova naloga je tu predvsem ta, da spodbuja ljudi, da se odločajo vzeti križ na svoje rame vsak dan. Sporočati mora, da to ni brez veze, ampak se splača, predvsem iz perspektive večnosti, h kateri naj bi kot kristjani težili. Duhovnikov zgled sprejemanja križa je, ponovno, luč ljudem.

Če imajo duhovniki radi ljudi, jim pomanjkanja retoričnih sposobnosti nihče ne zameri. Gotovo se morajo truditi tudi za to, da nedeljske pridige ljudi nagovorijo in spodbudijo, vendar pa to pravzaprav ni odvisno le od retoričnih sposobnosti. Retorika bi naj bila umetnost prepričevanja, vendar pa v primeru hoje za Kristusom samo prepričevanje z besedami ni dovolj - potrebna je osebna odločitev in angažiranost.

Veseli me, da so duhovniki prijazni, kar je tudi moja izkušnja. Bodimo tudi mi prijazni do njih. Predvsem pa jim pomagajmo in jih spodbujajmo na njihovi težki poti. Boditi jim moramo kakor Simon iz Cirene, sicer utegne biti ta križ zanje pretežak. Imejmo radi svoje duhovnike, zanje molimo in se Gospodu zanje zahvaljujmo!

4 komentarji:

Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Anonimni pravi ...
Skrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
Aljoša pravi ...

Dobra analiza in ocena glasovanj. Ljudje bi radi imeli duhovnike "po meri" toda vsak duhovnik izhaja iz ljudstva in zato so taki, kakršni s(m)o ljudje. Mnoge besede so trde in neprijetne zato so tisti, ki jih ponujajo osovraženi. Resnica vselej boli.

Kar se tiče profila duhovnika mislim, da je pp. Pavel VI. v okrožnici Evangelii nuntiandi lepo zapisal, da je bistvo evangelizacije pričevanje. Ne velike besede, niti močne retorične sposobnosti ampak zgled. Pravi da: "Ljudje danes raje poslušajo pričevalca kot učitelja, in če poslušajo učitelja, je to zato, ker je pričevalec."

In še moje mnenje o svetosti. Svetost ni neko stanje (pogosto interpretirano kot brez greha) ampak je sposobnost. Sposobnost biti grešnik, pokazati Gospodu svojo grešnost in stopiti na pot z Njim. Zakaj imajo Španci, Italijani... veliko velikih svetnikov in Slovenci tako malo? Ker so polni strasti. Njihovi svetniki so bili strastni v grehu in strastni v hoji z Gospodom.

Anonimni pravi ...

Ko sem meditiral berila 11. navadnega tedna, sem med vsemi tistimi Elijevimi podvigi v nebo in Sirahovimi hvlanicami drugimi primerki Starozaveznih action-figure zasledil določeno temo, ki me je zaposlovala in me še zaposljuje, kar se mi zdi bistvo duhovniškega in krščanskega življenja: - to je zvestoba. Biti kristjan je odločitev, to ni samo sprejetje nekih verskih resnic ali dogem, ampak je sprejetje bistvene odločitve - biti zvest enemu Bogu. Kakor se mnogi odločijo, da bodo zvesti enemu partnerju, tako se tudi vsak kristjan (in duhovnik) odloči biti zvest enemu Bogu in ne celi skupini raznih malikov.

Mislim, da se je Ahab v ponedeljek prodal svoji kraljici. Tako se tudi mi prodajamo po zelo nizki ceni in pozabljamo za kakšno ceno smo bili odkupljeni - za ceno prelite krvi.

Usmiljenja hočem in ne daritve, to pravi Jezus v evangeliju prejšni teden. Vse lepo in prav, če poznamo vse mogoče teorije in pravila. Ne znam(o) pa biti usmiljeni do sebe do drugih in do Boga in biti zvesti. Zvestoba je tisto konkretno dejanje, je uresničenje vsega teološkega in verskega znanja v konkretno dejanje. Usmiliti se samega sebe in drugih, ter biti zvest odločitvi, ki smo jo sprejeli.

Svetost pa ni nič drugega kot posledica te zvestobe. Kdor bo zvest bo poplačan, kdor ne bo zvest bo naredil javno pohujšanje in zaradi enega nezvestega so v dreku vsi zvesti. Mislim, da svetost pride v kompletu. Ne moreš se truditi za svetost, obenem pa biti nezvest, hinavec, obrekljivec in kar je še hudo podobnega.