ponedeljek, 14. junij 2010

Evharistični kongres

V petek, ko je v Povirju in Sežani maševal misijonar Ivan Bajec, je stekel zanimiv pogovor. Misijonar je dejal, da bi stadion morali napolniti z mladimi in otroki ter z njimi narediti evharistično slavje. Njim bi torej morali približati evharistijo. Po njegovem se je treba odločiti zanje, saj so odrinjeni na rob in se na njih ne gradi. Tisto, da na mladih svet stoji, je torej le deklarativno, dejansko pa to ne drži. V Afriki (Slonokščena obala) je sam postavil v središče maš otroke - ko so denimo blagoslovili novo cerkev, je na osrednje mesto dal dvesto otrok - bilo naj bi nepozabno, za otroke, misijonarja in tisto vas.

V Celju se je zbralo res ogromno ljudi - toliko jih nisem pričakoval, struktura pa je bila sicer do neke mere pisana, pa vendar so večino predstavljali ne-mladi in ne-otroci, če za določanje kategorij uporabimo starostni ključ. Videl sem kar nekaj družin, kar je bilo zelo pozitivno, vendar jih spet ni bilo tako ogromno.

Z glasbenega vidika - nič posebnega! To je zaskrbljujoč podatek. Tako na področju resne sakralne kakor tudi na področju t.i. sodobne krščanske popularne glasbe ni bilo opaziti nekega pretiranega truda in težnje k iskanju tiste glasbe, ki ljudi nagovarja. Kakor ni nedeljskega kosila brez "župe", tako očitno ni evharistične slovesnosti brez romantičnega in cecilijanskega zvoka (sem spada tudi himna kongresa, kakor 'Marija, skoz' življenje' in njej podobne). Glavni mašni deli? Pričakoval sem, da bo kdo zložil posebno mašo za to priložnost, pa je ni bilo. "Romantika" seveda otrok in mladih ne nagovarja - za prvo sveto obhajilo so recimo kitarsko pesem otroci v Sežani glasno peli, medtem ko pesmi 'Prdi ljubi Jezus' iz bogate zbirke cecilijank niso kaj prida hoteli peti. Foersterjeve litanije Jezusovega srca so seveda neke vrste "evergreen", ki jih pa ni bilo dovolj dobro slišati ('švoh' pevci, slabše ozvočenje?). 

Z mojega vidika je tako šlo za eno klasično slovesno mašo, ki smo je deležni npr. za posvečenja, kjer pa je vmes vseeno bil en izjemen dogodek - beatifikacija Lojzeta Grozdeta. Ta ni bil noben klerofašist, izdajalec, domobranec, kakor tudi ni bil semeniščnik in študent teologije. Bil je le globoko veren kmečki Dolenjec, dijak, povrhu vsega pa še nezakonski otrok, z vsem, kar to prinaša za sabo. Do tu vse normalno. Neobičajno pa je bilo pri njem to, da je v tako kratkem času napravil tako gromozanski duhovni in zrelostni napredek, da nekaj ni bilo v redu. Bil je namreč zelo bojevit, robat, rad se je kdaj kaj skregal ali stepel, hkrati pa je bil zelo veren. In nimam druge razlage za to, da je prenesel tako pokončno vse življenjske poraze, kakor tudi, da je v tako kratkem času tako neverjetno napredoval, kakor da ga je tako globoko spremenila prav evharistija in tisto, kar je v njej in ob njej doživljal.

Grozdetovo sporočilo je torej veliko, pravi pa, da si lahko še tako ubog in neuspešen, še tako porazen, pa te evharistija lahko popolnoma spremeni in postaneš svetnik. Tega sporočila v Celju po mojem mnenju ni bilo dovolj, kakor tudi na novem blaženem ni bilo dovolj poudarka (kaj vendar je spet imel pri tem Slomšek?).

Če je lahko papež na trgu sv. Petra v Rimu lahko Grozdeta postavil za zgled vsem mladim, zakaj tega niso mogli narediti tudi za slovenske mlade v Celju? Zamujena izredna priložnost.

8 komentarjev:

Stražar pravi ...

Meni je bilo slavje všeč. Zaradi tega, ker se delno amerikanizirani otroci raje odločajo za novejše kitarske skladbe(ker so bolj podobne tisti "glasbi", ki jo jim vsiljujejo mediji) je neumno zanemarjati našo ljudsko glasbo. Ko in če se bodo otroci, ko bodo zrasli, uspeli zavarovati(prepoznati in zavrniti) miselno okužbo zahodnjaštva bodo tudi njim zaigrala srca ob pristnih slovenskih tradicionalnih skladbah.

Svoje kritike utemeljuješ na podoben način kot to počnejo verski mlačneži za navadne svete maše. Nič posebnega. Nič posebnega? Maša kjer se je razdelilo več kot 20 tisoč hostij, maša s 1300 pevci, maša kjer se je zbralo veliko število Slovencev, ki so skupaj molili Oče naš, izpovedali svojo vero, si podali rok, priznali zvestobo Kristusu,... Meni je bilo posebno, ker sem bil s srcem zraven in se z radostjo udeležil tega, z vero, dobro voljo in, mogoče,za razliko od tebe, nisem iskal napak ali pomanjkljivosti.

Otroke treba vzgajati v pravem duhu, zato jih ni bilo, ker je mnoge starše prevzel liberalizem in duhovnike modernizem. Zgled duhovnikom naj bo arški župnik in ne tisti, ki želijo biti vsem všeč. Podobno morata biti za vernike zgled Grozde ali SLOMŠEK, ki ima vedno veze, ko Slovenci obhajamo mašo! in ne ljudje, ki si želijo vsem ugajati.

V Razodetju piše:
"Ker pa nisi ne vroč ne mrzel, ampak mlačen, sem pred tem, da te izpljunem iz svojih ust."

Lep pozdrav.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Ta kritika zveni kot bi bila napisana pred vojno ali v 19. stoletju. Moja vera seveda ni kdove kako popolna, upam, da se bo v prihodnosti z Božjo pomočjo in mojim prispevkom utrdila. Maša mi veliko pomeni - je nekaj nabolj vzvišenega, zato potrebuje ob posebnih priložnostih zelo kvalitetno glasbo. Tega ne pravim samo jaz, ampak tudi Benedikt XVI.

Če bi tvoja vera bila tako zelo velika in popolna, potem bi ne dejal, da se je "razdelilo več kot 20 tisoč hostij". Mislim, da pri maši delimo Kristusovo telo. Pri tem bi ne smeli toliko gledati na kvantiteto, kolikor na kvaliteto.

Kristjani pa živimo v postkrščanskem svetu, kjer je sicer veliko krščenih, a precej malo pravih kristjanov - ne vem, če si se kdaj vprašal, če poleg tebe in tistih 32000 v Celju zbranih, Kristusa potrebuje še kdo v Sloveniji? Mislim da jih je okrog 2 milijona - ali se motim?

Proti liberalizmu in modernizmu ter še čemu so se pa borili v 19. stoletju... Se mi zdi, da je vmes bil 2. vatikanski koncil.

Zdaj pa oprosti - moram k navadni tedenski sveti maši, ker sem verski mlačnež. Ti pa bodi na straži še zame, dragi Stražar :)

Stražar pravi ...

Ja, ta kritika zveni kot bi bila napisana v 19. stoletju ali pred vojno, ko so nekateri Slovenci postali sveti. Za zgled sta mi bila s strani pokoncilske Cerkve postavljena predkoncilska vernika, škof in mučenec, ki nista poznala mlačnosti, želje po ugajanju in zbotanosti z grešnim svetom, ki sta v brezboštvu zaznavala pogubo in ne dejstva s katerim naj bi se sprijaznila.

Kristjani ne živimo v postkrščanskem svetu ampak v obdobju, ko je zaradi sledenja modernističnim ideologijam število vernikov upadlo. Če bo prišlo do streznitve bo število spet naraslo, drugače bomo kot narod, država in civilizacija propadli.

Tudi sveti arški župnik je živel v postkrščanskem svetu, cerkve so bile zaprte, jakobinci in ostali so razlagali konec krščanstva. Več je bilo krščenih kot tistih, ki so verjeli. Poslan je bil v vas kjer so bile za 230 ljudi odprte štiri gostilne, kjer je cerkev samevala. Njegova vera in požrtvovalnost sta naredili razliko. Danes je tvoj zavetnik. Vprašanje je če boš sledil njegovemu zgledu ali se sprijaznil s tem, da smo danes pač v nekem poskrščanskem svetu kjer boš itak imel vsako leto bolj prazno cerkev, ki bo postala muzej ali bila spremenjena v svetišče kake vzhodnjaške sekte kjer bodo seveda predvajali odlično glasbo. To pač rabimo za vrhunska doživetja.

Vsi ljudje potrebujejo Kristusa kajti on je POT RESNICA IN ŽIVLJENJE.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

In sveti arški župnik je živel v svojem času... Danes bi gotovo bil nekoliko drugačen, ker bi bila njegova vzgoja nekoliko drugačna. Tudi Slomšek in Grozde bi bila nekoliko drugačna. Med drugim smo tudi mi imeli svetnike tu pri nas, a pač nimamo takega človeka kot je nadškof Kramberger, da bi tako dolgo pritiskal za beatifikacijo, da bi se izvedlo - za to mu gredo vse zahvale in pohvale. Glede na to pa, da ga postavljajo čisto povsod, bi ga lahko tokrat bilo malo manj. Stavek iz razodetja pa vabi k spreobrnjenju, ki ga pa potrebujemo čisto vsi ljudje, ker smo pač grešni. Da je svet postkrščanski pa verjetno spet ne pravim le jaz, ampak recimo Cantalamessa, da ne omenjam Janeza Pavla II.

Ljudi ne boš mogel nekam neprodušno zapreti, da ideje sveta nanje ne bi vplivale. In lahko delamo kar hočemo, a smo še vedno v določeni meri vsi kolikor toliko okuženi z miselnostjo sveta. Pot spreobrnjenja ni lahka, je dolga in težka. Svet pa potrebuje Kristusa. Med drugim je dejal tudi, da se morajo sinovi luči učiti od sinov tega sveta iznajdljivosti - tudi za oznanilo.

Kar se pa glasbe tiče - ti mene sploh ne poznaš. Na kongresu je bila sodobna krščanska popularna glasba (SKPG) pred mašo zraven, a skoraj nič izvirnega, napisanega za priložnost, med mašo pa bi morala biti vsaj ena - pa ne zaradi mene. In saj morajo biti tudi kake t.i. ljudske pesmi in kake umetne iz naše zakladnice, a za tak dogodek bi morali naši glasbeni umetniki kaj prispevati - se motim?

Pri nas so pa cerkve že itak tako prazne, da se gleda že dolgo, kaj storiti - molimo pa tudi, da bi bilo kaj boljše. Zdi pa se mi, da si boste morali tudi ti in tebi podobni priti na misel, kje živimo. Vzhodnjaške sekte pa so že marsikje spustili noter - letos je recimo oratorij poln new agea, pa to, žal, nikogar od odgovornih pretirano ne moti.

Ni pa samo Janez Vianney naš zavetnik - je eden iz velike množice svetnikov. Mi je všeč tudi on in ima marsikaj nadčasovnega, ima pa tudi marsikaj, kar je spadalo v tisti čas in je treba danes drugače.

Danes naša Cerkev potrebuje močno sredino med tradicionalisti in t.i. naprednjaki - zaenkrat je ta stvar 'prešvoh'.

Aljoša pravi ...

V debato se ne bom vključeval, ker želim namenit pozornost objavi.

Dobra analiza, s katero se večinoma strinjam. Romantika ima v sebi duh kontinuitete, nostalgijo po "zlatih" časih in podobno. Preskok v moderno dobo je težek, vendar potreben korak. Mislim, da ga naša Cerkev še ni sposobna, ker je romantika, kljub vsemu, bolj udobna.

Če je Arški župnik v vsem naboru svoje svetosti jedel gnil krompir, to gotovo ne more (in ne sme!) biti vzor za današnje župnike. Prav tako je z liturgijo. Mnogo priložnosti je bilo izgubljenih in zamujenih ... nekaj pa tudi ujetih. Dober "manager" zna iz skromnih razmer narediti velike prihodke.

Ena maša pa ne more spreobrniti Slovenije ... kaj šele, da bi jo odrešila!

kosoblejka pravi ...

Andrej, to si res super napisal. v veliki meri se strnjam s tabo.
Recimo glede Grozdeta. Priznam, da se nisem poglabljala, ampak zasledila sem zgolj njegovo povezavo s partizani (in to, d ase Cerkev bolj, kot z evharistijo in vero ukvarja s politko mi je šlo vedno na živce!)...mislim, d aje to zelo slaba predstavitev oz. utemeljitev zakaj je bil beatificiran (tvoja razlaga mi je bolj všeč ;))

Morda se ne strinjam s tabo glede glasbe. To, da so v mašo vključili predvsem vsem znane pesmi se mi zdi super, ker je to (bodmo pošteni) edini način s katerim je množica lahko aktivno sodeovala pri maši. Na ta način pa gotovo tudi bolj začutila samo vzdušje in koneckoncev bistvo evharistije.

Klasična slovesna maša... kaj si pa pričakoval :P

@stražar: to, da ne delaš vedno le tistega kar drugim ugaja še ne pomeni, da moraš delat stvari kot so jih delali pred sto leti (se strinjam z Aljošem).
Koneckoncev so takrat delali po cele dneve na soncu in se niso mazali s kremo za sončenje... pa delaj to sedaj, če si upaš :P

pač časi se spreminjajo, naj se začne tudi miselnost!

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Seveda, glasba mora biti tudi taka, ki jo vsi znamo... toda malo več truda v določenih segmentih glasbe - ne bi kdo sestavil kake posebne maše za to priložnost? In ja, glasba je bila prilagojena občinstvu, ki sem pa tudi napisal, da bi moralo biti drugo.

Seveda, dobro je treba vedno ohraniti, je pa treba vedno iskati primeren jezik, saj je vera tudi dialoško naravnana. Ne potrebujemo toliko nagovarjati prepričanih, ampak moramo iskati tudi tiste Jezusove ovce, ki trenutno ne poslušajo (iz različnih razlogov) njegovega glasu.

Hvala za komentarje :)

Niko Čuk pravi ...

Andrej, se kar strinjam s tabo. Bilo je kar nekaj ceciljanizma. Je pa res, da to vsi znamo in smo, kljub temu, da je šlo za štiriglasno skladbo, peli zraven. Iz tega vidika pozitivno. Negativno pa iz vidika krize cerkvene glasbene umetnosti, ki tu zopet ni dala nič novega. Tudi himna je bila pač "himna" (matematično napisana). V CG sem si pogledal tudi druge predloge za himno in je bil ta dejansko še najboljši. Žal me ni prepričal (vojskujoča se Cerkev).
Litanije pa tudi. Ne vem po kakšnem ključu so izbrali te pevce. Naš bivši zborovodja M.V. bi rekel, da so peli brez jajc.
Edino, kar me je na tem kongresu prepričalo je bila organizacija dogodka in super postavljeno ozvočenje.