petek, 18. februar 2011

Biti duhovnik ni lahko 13

Misli iz knjige-intervjuja z duhovnikom videmske nadškofije Pietrantoniem Bellino (1942-2007): La fatica di esser prete, Biblioteca dell'immagine, Pordenone 2007.

Na vprašanje, ali duhovniki sovražijo semenišče in kako, da ga po tolikih letih duhovništva še vedno ne marajo, odgovarja pre Toni: »To pomeni, da jim je bilo storjeno nasilje in, kar je še slabše, ravno v tistih najbolj občutljivih, najbolj življenja polnih letih življenja. Kakor aprilska pozeba ali toča v času cvetenja. Nič ni bolj občutljivega in krhkega kot čustvena razsežnost.

Najbrž je bilo narobe več kot samo kaka stvar, zato rešitev ni bila v tem, da so me utišali, kakor bi bil jaz petelin, ki poje in sam privabi dan. Morda so pomislili: »Zavijmo vrat petelinu, pa bomo mirno spali na dveh blazinah, dokler se nam bo zdelo.« Toda, čeprav ubiješ petelina, vseeno pride dan, petelin nanj samo opozarja.

Želel in moral sem samo opozoriti na določene stvari. Semenišča nisem jaz naredil grdega, samo rekel sem, da je grdo in skušal pokazati na njegove najbolj grde in nesprejemljive strani. Da v semenišče ne vstopi praktično nihče več, ni moja krivda. Med drugim sem knjigo napisal po kar petintridesetih letih, zatorej sem imel čas za razmislek, analizo, zato, da sem našel pravo oddaljenost od tistih hodnikov in dogodkov. Skušal sem pisati z ironijo in objektivnostjo, brez sovraštva. Ne morejo zato reči, kot so, da sem jaz podrl semenišče. Semenišče se je že prej zrušilo. Vprašajmo se raje, zakaj je do tega prišlo, ali še bolje, kakor je rekel prijatelj duhovnik si postavimo vprašanje »zakaj ni moglo več stati pokonci in kako to, da je vse do zdaj vzdržalo.«

Podobno lahko rečemo tudi za Berlinski zid – papež (Janez Pavel II., op. prev.) je že pomagal, da se je zrušil, a ga ni zrušil on. Po sili razmer ali zaradi notranje slabosti bi padel tako ali tako, ker je že preveč časa stal pokonci.

Pre Toni je v knjigi 'La fabriche dai predis' zapisal: »Formacija, ki se je spremenila v deformacijo.« Semenišče je označil za »tovarno« prav zato, ker so vsi duhovniki ven prišli enaki. Moral si je vendar predstavljati, da bo zaradi takšnih izjav komu šel v nos. Na to odgovarja tako: »Če tovarna krožnikov naredi po en krožnik določene, lahko zapre vrata kadar hoče oz. se take tovarne sploh ne odpre. Velika prednost in vrednost tovarne je v tem, da iz nje prihajajo enaki izdelki. Če govorimo o krožnikih, stolih ali vijakih je logično pričakovati, da pridejo iz tovarne vsi enaki. Če pa nasprotno iz neke ustanove prihajajo osebe, ki so med seboj skoraj enake, je to tragedija. Je več kot polom. To je epohalna katastrofa.

Kje se navadno napravi rez? V glavi in v srcu. Prerežeš v inteligentnosti, tako da ostanejo samo najbolj sivi in najbolj neumni, najbolj izkušeni v prilizovanju. Toda ustanova, ki oblikuje enake osebnosti in uničuje inteligentne, je obsojena na propad. Če potem tista tovarna namesto krožnikov izdeluje duhovnikie, se zgodi »tsunami«.

Pametnega človeka je seveda treba imeti pod nadzorom, ne pa ga uničiti, ker je to, da zadeve prepustimo samo neumnim in priliznjencem čisti mazohizem in bedarija. In tako so v semenišču delali kariero, če izvzamemo nekaj redkih in čudežnih izjem, predvsem lažnivci, dvoličneži, tisti, ki so vedno imeli kaj za bregom, manj inteligentni, tisti, ki so vedno pazili, v katero smer piha veter, najbolj sivi ljudje. To so bili lakaji. Nebogljene otroke (v semenišče so vstopali z enajstimi leti), potem mladostnike, ki so postali odrasli, so določala strahotna pravila, vzgajani pa so bili v neki žalostni in neznosni »topli gredi«, brez čustev, brez nežnosti, brez običajne vedrine. Morda je bil vojaški zavod tedaj manj strog.« 

Na tej povezavi lahko preberete članek (v italijanščini) o izginotju omenjene knjige 'La fabriche dai predis' iz knjigarn, ki ga je napisal isti novinar (Marino Plazzotta), ki je intervjuval Bellino: http://www.cjargne.it/fabriche.htm

8 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Mogoče je vprašanje bolj kaj bi lahko popravili, bolje naredili, kot kritiziranje. Mogoče.

Andrej Vončina pravi ...

Je to kritiziranje? Dokler ne pride do kritikantstva je v redu, saj konstruktivna kritika, tovrsten pogled navznoter mora obstajati povsod, v vsaki ustanovi. So stvari, ki jih je treba ohraniti, ki s temeljne, in so take, ki današnjega človeka več ne nagovorijo. Mi imamo to srečo, da lahko že počasi vidimo učinke vzgojnih prijemov v drugih državah na Zahodu in jih kritično predelamo.

Anonimni pravi ...

Že že, ampak take besede "predvsem lažnivci, dvoličneži, tisti, ki so vedno imeli kaj za bregom, manj inteligentni, tisti, ki so vedno pazili, v katero smer piha veter, najbolj sivi ljudje." Ni mogoče vsak od teh sivih, dvoličnih, lažnjivih, manj inteligentnih tudi človek? Človek, ki ga ta, superduhovnik kar tako vrže v predal slabih. On pa je dober. Dober duhovnik? Kdo sploh ve koliko ljudji je on spravil v nebesa in koliko ti lažnjivi pokvarjeni dvoličneži...po čem drugem sploh sodimo duhovnika? Po pesniških zbirkah? Poznavanju zgodovine? Narodno buditeljskem delu?

Andrej Vončina pravi ...

Za začetek se je ta 'supeduhovnik' izpostavil in povedal na glas tisto, kar so mnogi pri sebi mislili in govorili - o tem sem dobil tudi več potrditev. Zastavil je tudi svoje IME. Zaenkrat nikogar ni kar tako vrgel v predal slabih, saj govori o nekih načelih, o nekih držah. Pravi, da je dober? Ne, samo pravi, da bi res lahko kaj popravili, bolje naredili. Če ne poveš, kaj je narobe, kako bi kaj popravili. Če je OK tako kot je, zakaj bi spreminjali?

Anonimni pravi ...

Gre za to na kakšen način stvari izboljševati.
Evolucija namesto revolucija. Prenova namesto nadomestna gradnja.

Vprašanje je, če bi večji uspeh imela knjiga "Moja vizija semenišča". Nekaj, kar bi ljudi navduševalo, jim dajalo upanje in zagon. :)
LP

Andrej Vončina pravi ...

To še pride na vrsto - mislim, da je razvidno, kako se stvar nadaljuje. Bo torej tudi vizija. Ja, napišimo knjigo 'Moja vizija semenišča'. Prvo kot prvo bi bila po vsej verjetnosti marginalizirana. Potem bi pa rekli, kakor za egiptovskega Jožefa: 'Ta je sanjač.' Vprašajmo se najprej, kaoliko je ta ustanova zares pomembna v Cerkvi? In Beline ne govori o nobeni revoluciji, če pozorno beremo. Prej bi ga pohvalil, ker mu ni bilo vseeno, kako se šolajo kandidati v semenišču po tem, ko ga je sam zapustil. Mnogi od nas si rečejo, da zdaj, ko so zdržali te zadeve, se od tega distancirajo in ne bodo več imeli opravka s temi zadevami.

Jurij Paljk pravi ...

Zanimiv ta vajin pogovor, Andrej, le, da je podoben ploskanju z eno roko, nič se ne sliši, ker anonimneža namreč ni. Po moje je eden od tistih pobeljenih grobov, ki vedno delijo nasvete, kot farizeji in si ne upajo pokazati obraza, delijo pa nasvete, ki so poceni, ceneni.
Pred dnevi sem ti pravil, kaj je prof. Alberoni povedal o anonimkah in anonimnežih, isto velja tudi na webu!
Si parva licet...
Kajti za majhne, zelo majhne ljudi gre.

Aljoša pravi ...

Knjigo "Biti duhovnik ni lahko (La fatica di essere prete)" sem prebral in jo ZELO svetujem laikom, klerikom in tudi t.i. oddaljenim od Cerkve. To je delo, ki je vredno branja od kolofona do kazala!

Glede semenišč pa je zgodba lahko zelo dolga. V veliki meri se strinjam z Bellino, ker je na analitičen način opisal stanje, ki res vlada v teh zavodih. Ali ni dovolj zgovorno dejstvo, da je škofijo knjiga tako zmotila, da je iz knjigarn preprosto izginila!? Jaz bi šel tako knjigo iz principa kupit, ker pomeni, da je v njej nekaj zelo res. Če bi bila zgrešena, neumna, polna laži ali natolcevanja, gotovo se ne bi toliko ukvarjali s tem.

Kaj bi lahko popravili? Uf, to pa je idealizem, ki meji na absurd :)