V berilu današnjega praznika prerok Izaija govori zlobnemu kralju, ki ni hotel sprejeti čudežnega dokaza o Božjem usmiljenem varstvu nad Jeruzalemom, in to izkoristi za to, da Judom oznani veliko napoved, ki jo praznujemo danes: Devica bo spočela in rodila Sina. Vemo, kako moteča je bila beseda "devica" vsem sovražnikom Božjega učlovečenja, pa so jo nadomeščali z mladenko ali mladim dekletom. Stvar v resnici ne spremeni dejstva, saj je tudi tovrstno dekle v judovskem svetu vselej bilo devica. Božja moč je v telesnem smislu pustila Devico Marijo povsem nedotaknjeno, kar se je nato zgodilo tudi še pri porodu, saj v sebi ni imela sledi niti najmanjšega greha Bog pa je izpolnil prerokbo v dobi, ko se je zdelo, da je človeštvo doseglo najvišjo stopnjo hudobije, ko sta po vsem svetu vladala malikovanje in nemoralnost.
Občudujmo tega Boga, Stvarnika vsega vidnega in nevidnega, ki se tako ponižuje. Vsak jezik bo priznal ne le njegovo božanskost, ampak tudi njegovo človeško naravo, ki jo je prevzel, da bi nas odrešil, prav na današnji dan. Od tega dne naprej je resnično Sin človekov, ki je v sebi uresničil popolno človeškost, ne da bi izgubil karkoli od svoje Božje narave - je Novi človek, ki je prišel iz nebes. Novi Adam, ki nase jemlje greh starega, da bi njegove potomce odrešil grehov.
V gradualu (stopniškem spevu) se Cerkev združuje z Davidom v hvaljenju Emanuelove lepote, njegovega kraljestva in njegove moči; prihaja namreč v ponižnosti, da bi lahko vstal v slavi; prihaja, da bi dal skozi svojo bitko, da bi lahko zmagal in slavil. Kmalu bomo obhajali to bitko, ki ni nič drugega kot njegovo zveličavno trpljenje, njegova smrt in pokop, a bomo potem slavili tudi njegovo vstajenje, njegov odhod v nebo, kjer je sedaj v slavi.
Cerkev nato v vrstici pred evangelijem preide na petje slave Devici Mariji. Sveti Duh jo ljubi zaradi njene neprimerljive lepote; na ta dan jo obsenči in ona spočne Besedo. Kje je podobna slava, kakršna je Marijina, ki je predmet občudovanja treh Oseb Trojice? Bog ni mogel ustvariti ničesar bolj vzvišenega od Božje Matere. Svet drvi za minljivo lepoto, vsi mislijo in si domišljajo, da je lepota žena in deklet v zunanjosti. Zob časa pa jih najeda zaradi greha, zato bi logika povedala, naj se borijo proti njemu in naj bodo najprej všeč Bogu, pa jih bodo občudovali tudi ljudje. Nasprotno - mnoge ne želijo ugajati Bogu, ampak celo menijo, da jih ni napravil dovolj lepih, pa se morajo same delati s težkim ličenjem ali tako imenovanimi "lepotnimi" operacijami. Za dvomljivo zunanjo lepoto in popolnost so mnoge ženske pripravljene dati vse, tudi svojo dušo. Marija je najlepša, ker je milosti polna. David je napovedal, kako naj bi ta njegova hči, prejemala poklon vseh velikašev na zemlji in kako naj bi jo obkrožale svete Device, ki bi ji sledile kot svoji Kraljici in vzornici. Resnično se je tako zgodilo in najlepše Marijine rože so vse mučenke in device ter svete žene, ki so ji sledile. Za mnoge v naših narodih niti ne vemo, a verujemo in upamo, da so sedaj v njeni nebeški družbi, ker so jo častile in slavile ter ji sledile. Ta dan je tudi dan zmagoslavja njenega devištva, saj je povzdignjeno v dostojanstvo Božjega materinstva! Njeno zmagoslavje osvobodi njen spol iz suženjstva in mu omogoči vse, kar je častno in veliko. Nasprotno pa se že kar nekaj časa misli, da se je treba za to osvoboditev osvoboditi vsega ženskega in prevzeti vse moško, kakor zmotno uči zabloda feminizma. Svet praznuje dan "emancipiranih" žensk, Cerkev praznuje dan mater, mater po vzoru nebeške Matere. Svobodne in srečne ter izpolnjene so žene in dekleta v svojem ponižnem materinskem in gospodinjskem poklicu, četudi je dandanes mnogokrat potrebno delati še kaj drugega zraven, ker svet prezira družino, materinstvo in vse, kar spada zraven. Svet torej zvrača in prezira tudi Mater Marijo, po večini sicer posredno, a vse bolj vidimo tudi neposredne krike preklinjevanja Božje Matere, ki je pod križem prevzela še nebeško materinstvo nad nami vsemi, nad vsem človeštvom vseh časov.
Nadškof Lefebvre je umrl pred štiriintridesetimi leti prav na današnji praznik. Sebe in svojo Bratovščino je zaupal Božji Materi, še posebej Materi bolečin, ki je spremljala svojega Sina na križevem potu in v umiranju na križu, ki ga je mrtvega pestovala in položila v grob. Tudi sedaj je na križevem potu Sinove Cerkve, za katero pa ve, da bo na koncu vstala in zasijala. Naj še naprej lepo vodi čolnič vseh tistih, ki hočemo pluti v njeni smeri, v Božji smeri in proti nebeški domovini. Zatekajmo se v njeno varstvo, pomoč in priprošnjo, da premagamo vse težave in da se bomo nekoč veselili v njeni družbi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar