sobota, 07. avgust 2010

Gospodar ali služabnik?

Slišali smo, kako gre neki gospodar na pot, svojo hišo pa zaupa služabnikom. Ni težko razumeti, da je tisti gospodar, ki gre na pot, Jezus Kristus, ki odhaja v Očetovo hišo, mi pa ostajamo na zemlji kot oskrbniki njegove hiše. Zaupal nam je hišo, ljudi, cel svet. Nima vsakdo takega gospodarja, ki zaupa svoje premoženje nezanesljivim služabnikom – Kristus pa je do nam slepo zaupa in nas spodbuja. Vsakemu od nas pravi: »Vem, da zmoreš.« Zaupaj vase, dragi kristjan, saj ti je Bog dal svoje darove in ve, da s pomočjo teh darov zmoreš gospodariti na njegovem posestvu, ki ti ga je poveril. Blagor ti, ker Gospod zaupa vate!

Gospod pravi še nekaj – blagruje tistega služabnika, ki ga bo ob svojem prihodu našel budnega. Da ostanemo budni, ni nekaj samo po sebi umevnega, k temu nas tudi nihče ne sili – mi se moramo za to odločiti, kar pa nam ne bo težko, če se zavemo, kakšno moč ima ta naša budnost. Bogu je namreč to tako všeč, ga to tako prijetno preseneti, da naredi nekaj nepričakovanega – to je tudi najlepši del prilike. Bog se namreč iz gospodarja spremeni v služabnika – poslušajmo, kaj pravi: »Opasal se bo in jih posadil za mizo. Pristopil bo in jim stregel.«

Bog je zadovoljen z držo svojih otrok, saj vidi, da so mu sposobni nameniti tisto nekaj več – ve, da znajo zanj darovati same sebe – svoje srce. Vidi, da je on tisti njihov zaklad – saj se spomnite besed: »Kjer je vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« Še vedno je človek sposoben za Kristusa prebedeti celo noč – morda v pričakovanju, da se otrok vrne z žura, morda v upanju, da se draga oseba prebudi iz nezavesti. Še vedno zna človek zliti posodico narde na njegove noge, ko vrne dostojanstvo osebi, ki so ji le-to odvzeli. Še vedno je sposoben vreči v tempeljsko zakladnico svoja zadnja dva novčiča, sposoben je objeti bolnika ali osamljenega starca, sposoben je dati košček kruha lačnemu.

Bog ni noben zakrknjen in samovšečen gospodar, ampak je služabnik življenja . Kako velika stvar je, da je Bog naš služabnik! Gospodar kaznuje – služabnik pomaga; gospodar obsoja – služabnik brani in podpira; gospodar ukazuje – služabnik posluša in odpira svoje srce.

Zato je Bog edini, kateremu bom služil, ker je edini, ki se je zaradi mene tako ponižal, da je postal moj služabnik – zame je naredil vse, šel je do konca in daroval samega sebe. Ga torej resnično ljubim? Je zame zares dragocen? »Ljubiš zemljo? Postal boš zemlja. Ljubiš Boga? Postal boš kakor Bog.« pravi sveti Avguštin. Človek namreč se spreminja v to, kar ljubi. Naša vera ne napreduje zaradi prisile – ta je še prevečkrat negativno vplivala na vero ljudi. Ne, vera napreduje ob najdenih zakladih. Zaklad, v katerem je polno lepih ljudi, upanja in ljubezni je tisti, ki moje življenje poganja naprej.

Splača se mi kreniti na pot proti Njemu, ki je Ljubezen, ki je služabnik in ne tat naših src. Pričakuje nas razširjenih rok in z nasmehom na obrazu, da nas posadi za svojo mizo in začne streči nam, svoji neustrašni mali čredi, ki ne neha stražiti njegovih zakladov tu na zemlji.

Ni komentarjev: