sobota, 18. december 2010

Ne boj se, samo veruj

Po Lukovem evangeliju se oznanjenje zgodi Mariji, po Matejevem pa angel spregovori Jožefu. Spraševanje o tem, kdo od obeh ima prav, ni smiselno. Če damo obe poročili skupaj ugotovimo, da je novica oznanjena paru. Ženinu in nevesti skupaj. Pravičnemu in devici, ki se imata rada. Bog ne jemlje prostora družini, ampak jo v celoti vplete v dogodek. Kakor pravi italijanski pisatelj Manzoni: »Bog nikdar ne moti sreče svojih otrok, če ne zato, da bi pripravil nekaj še večjega.« To se je zgodilo Jožefu. To se dogaja nam. Ne gre za uničenje nekega ravnovesja, harmonije. Bog išče samo potrditev v dvojini, ker je to seštevek dveh src, mnogih sanj in zelo veliko vere. Bog deluje v naših odnosih. Govori znotraj družin, naših domov, naših pogovorov. Govori tudi v naših tragičnih dogodkih, naših dvomih, naših krizah, naših odločitvah. Govori v oazah resnice in ljubezni, ki srce odtegujejo puščavi.

Matej pravi, da se je Marija izkazala za nosečo. Gre za neverjetno presenečenje zanjo, saj ustvarjeno bitje nosi v sebi svojega Stvarnika. Vendar pa to pretresa Jožefovo srce. Odloči se, da jo bo skrivaj, na najmilejši možen način, odslovil. Vendar pa vseeno v sebi čuti, da ga ta rešitev ne zadovolji, ga ne dela v sebi mirnega, ga ne uresničuje, osrečuje. Marijo ljubi in je pravičen, toda tu ne gre za tisto pravičnost, ki do pičice izpolnjuje postavo, ampak gre za nekaj več. Če bi samo izpolnil, kar zapoveduje postava, bi ne ravnal iz ljubezni – z dejanjem izročitve ločitvene listine bi hkrati napravil umor in samomor. Marija in Jezus bi vse življenje živela na robu družbe, brez dostojanstva, Jezus bi bil brez očeta, Jožef pa bi celo življenje ostal neizpolnjen in nesrečen.

Pa vendar je Jožef, kakor njegov soimenjak v 1 Mz, mož sanj. Nič ne govori, zna pa prisluhniti svoji notranjosti, najglobljim sanjam, ki tam stanujejo. Bog mu je skupaj s svojo pravičnostjo podaril tudi svoje sanje. In Bog odpre pogovor z Jožefom tako, kot samo on zna: »Ne boj se vzeti k sebi Marije…« Kot še 364-krat pravi v Svetem pismu, tako pravi vsak dan vsakemu izmed nas: »Ne boj se!« Strah je namreč nasprotje vere, očetovstva, prihodnosti in svobode. Kogar je strah, ta ne le, da nima vere, tudi upanja in ljubezni nima – vsaj uresničiti ju ne more. Kar Bog predlaga, je kakor smo zgoraj slišali pri Manzoniju, nekaj še boljšega zate. »Ne boj se, samó veruj« (Mr 5,36).

Jožef vzame k sebi mater in otroka, ker pred samoljubje postavi ljubezen do Marije in do Boga. Njegova veličina je v tem, da ljubi nekoga bolj kot samega sebe… Ljubezen, tisto pravo, ki »ne išče svojega« (1 Kor 13,5), daje na prvo mesto. Iz te ljubezni je sposoben v svojem srcu napraviti prostor za tega otroka, ki ni njegov. Postane pravi Jezusov oče, čeprav ni njegov biološki oče. Spočeti otroka ni nič težkega. Povsem drugačna avantura pa je biti otroku oče ali mati, ljubiti ga bolj kot samega sebe, vzgojiti ga, ga osrečiti. Kako težko je otroka naučiti umetnosti življenja, da bi lahko postal človek v pravem pomenu besede. Nihče se ne rodi kot oče ali kot mati, ampak to lahko postane skozi celoten tek življenja. Oznanjenje se dogaja po domovih. Bog ima raje dom kot svetišče, ker se resnični življenjski boj odvija tam.

Vsak nov dan, ki nam ga podarja, je neke vrste oznanjenje. Bog nas blagoslavlja tako, da nam na pot postavlja ljudi, ki so kakor angeli oznanjevalci večnosti. Kdaj pa kdaj pa tistim med nami, ki so najmočnejši, na pot postavi take ljudi, ki potrebujejo, zelo potrebujejo, prav njihovo pomoč. Niti en sam trenutek v življenju nas ne pusti, da bi živeli brez skrivnosti.

2 komentarja:

Kaplan Marko pravi ...

Andrej, samo ne preveč tem odpirat :)
Drugače me je navdušil prvi del te lepe objave. Še posebej tisto o Jožefovi nemirnosti.

Andrej Vončina pravi ...

Ja, kšnkrat jih rata nehote preveč... Se bo treba še marsikej navadit.