nedelja, 02. januar 2011

Sprejeti besedo

To nedeljsko razmišljanje je nastalo zelo na hitro, ker sem prišel z Nizozemske, potem pa ga, s pomočjo nekega drugega, napravil za večerno mašo... malo se je mudilo. Vseeno upam, da boste našli kaj zase.

V začetku je bila beseda in beseda je bila Bog. Janez svoj evangelij začenja s pesmijo, ki Jezusa iz Nazareta takoj popelje proti začetku vsega in proti Božjemu. Nobena druga pesem in nobena druga zgodba ne more iti bolj nazaj od te. Nič ne more leteti višje od teh besed, ki v sebi skrivajo začetek vsega: vse je bilo narejeno po Njem, po Bogu. Nič, prav nič ni bilo narejeno brez Njega. V začetku, vse in nič. Te tri besede nas postavijo v odnos z najpopolnejšim, z absolutnim, z večnim. Božja roka bdi nad vsem, kar napolnjuje stvarstvo, nad vsemi stvaritvami. »Božje žari iz globine vsakega bitja« (Teilhard de Chardin). Ta velika pripoved nas resnično popelje v višave, da se nam kar zvrti, vseeno pa se na koncu umiri in potihne v eno samo besedo: SPREJETI.

Toda njeni je niso sprejeli, pravi Janez. Tistim pa, kiso jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci. Sprejeti, torej – lepa beseda, ki kar pričara pred oči vrata, ki se odpirajo, roke, ki sprejemajo darove, srca, ki v sebi napravijo prostor za življenje. Beseda je tako preprosta in vendar tudi tako pomembna, ker je vrhunec vsake naše rodovitnosti. Boga si ne moremo zaslužiti, ampak ga lahko samo sprejmemo. In takrat beseda »sprejeti« postane življenje, ker nekdo postane to, kar sprejme vase.

Če bomo torej sprejemali prazne stvari, bomo tudi sami postali prazni. Če bomo vase sprejemali nered, bomo širili nered okrog nas. Če pa bomo sprejemali vase svetlobo, bomo tudi izžarevali in naprej podarjali svetlobo.

Kristusov božič se je že zgodil, zdaj je čas za naš božič. Za božič vsakega izmed nas. Kristus je prišel in je v nas kot moč za rojevanje. Kristus se je rodil, da bi se tudi jaz rodil. Da bi se pravzaprav ponovno rodil, postal nekaj novega in drugačnega (Jn 3,3-9). Bog želi, da se rodim kot njegov otrok!

Božja beseda je kot seme, ki rojeva glede na svojo vrsto – Bog ne more drugače, kot da rojeva Božje otroke. Zakaj je Bog postal človek? Da bi se Bog rodil v duši, da bi se duša rodila v Bogu (Mojster Eckhart).

In beseda je postala meso. Ni postala samo Jezus, ni postala samo človek. Postala je več kot to: meso pomeni človekov obstoj, njegovo bivanje, eksistenco, če rečemo bolj učeno. Bog je postal umrljiv, krhek, a solidaren z nami. Ne drobi več človeka v prah, kakor v začetku, ampak sam postane drobljiv prah. Lončar postane glina svojega majhnega vrčka. Če kdo od nas joče, se bo tudi on naučil jokati. Če moramo mi umreti, bo tudi on deležen smrti.

Od tistega prvega božiča je v vsakem od nas nekaj večne Besede, v vsakem človeku je tudi nekaj Božjega. V vsakem življenju je svetost in luč. Beseda vstopi v svet in v nas prinese Božje življenje. Tu so torej tiste nezaslišane višave, ki jih dosežemo – Božje življenje samo je v meni, v mojem mesu. To je globoko sporočilo božiča: Bog je v mojem mesu. Usoda vsake stvari pa je ta, da postane meso, prežarjeno z nebeško lučjo.

Ni komentarjev: