PISA - Piazza dei Miracoli (Trg čudežev)

Za tiste, ki radi potujete. To je prevod iz italijanskega vodiča po tem slikovitem toskanskem mestu. Prevod sem naredil okrog Markotove nove maše, ker ga je potreboval prijatelj na arhitekturi. Mogoče je preveč »kumštnih« izrazov… boste že pogledali v slovar!

Ko se je pesnik Gabriele D'Annunzio nekoč z letalom peljal prek Pise, se mu je Trg čudežev prikazal v mistični podobi, tako da je predlagal ime »Travnik čudežev« za prostor, ki se je do takrat imenoval Stolni trg. Takšna vznemirjenost je ob takem videnju popolnoma razumljiva: belina marmorja, spreminjajoča se v spremenljivi svetlobi dneva in lahkotnost oblik ki so, čeprav mogočne, nebeške v modro urejenem prepletanju polnosti in praznin in ponujajo prizor, ob katerem le stežka ostanemo neprizadeti. Prostorski koncept tega območja, zamišljen kot »monumentalni kompleks«, ima svoje korenine v srednjem veku, v tej dobi je mesto namreč doživljalo največji razcvet. Arheološke izkopanine pa so na dan prinesle ostanke iz etruščanskih, rimskih in zgodnjekrščanskih časov, kar dokazuje naseljenost prostora že v antiki. Trg je bil v predobčinskem obdobju še zunaj zidov in je služil kot pokopališče, zatem so ta prostor izbrali za zidavo prve starokrščanske stolnice, nazadnje pa je tu zrasel novi religiozni kompleks. Glede na veličastnost in harmoničnost celote se zdi samo po sebi smiselno, da je stolnica, ki je bila sezidana prva, že bila del načrta, ki je med seboj povezovala tudi kasnejše zgradbe baptisterija, zvonika in pokopališča po vnaprej natančno določenih prostorskih razmerjih. V tem pogledu so nekateri učenjaki videli povezavo med postavitvijo zgradb in ozvezdjem ovna. Dela, ki so se začela leta 1064, so se zavlekla čez celotno občinsko dobo s postavitvijo novega obzidja (1154), ki obdajajo trg na dveh straneh in definirajo severno in zahodno stranico le-tega. Dokončno podobo pa trg dobi šele mnogo kasneje, ko Giovanni da Simone zgradi t.i. »Spedale nuovo« (nova bolnica, ki pozneje postane bolnica sv. Klare) in pa z izgradnjo pokopališča, katerega gradnja se je začela ob koncu 13. stoletja, končala pa šele ob koncu 14. stoletja. Ponovno zanimanje za srednji vek, ki se pojavi na začetku 19. stoletja, pripelje do porušenja manj pomembnih zgradb v korist ločitve bolj reprezentativnih objektov. Dokončna ureditev, ki je taka še danes, se je zgodila ob koncu 19. stoletja, z realizacijo travnika, ki poudarja brezčasni prostor spomenikov.

Stolnica

Stolnica, politični in religiozni simbol republike Pise na vrhuncu njene moči, je posvečena Marijinemu vnebovzetju in je ena od največjih mojstrovin romanske arhitekture. Graditi jo je začel arhitekt Buscheto leta 1064, dokončal pa jo je Rainaldo ob koncu 12. stoletja, ki je tudi avtor pročelja. Zunanjost katedrale krasi razgibana struktura majhnih lož in lokov iz belega in sivega marmorja iz bližnjega kamnoloma sv. Julijana, temu pa se pridružuje še obilica skulptur in večbarvnih intarzij. Veličastno pročelje, na katerem se odpirajo trije portali, odlikuje v prvem redu vrsta stebrov in pilastrov, na katerih slonijo polkrožni loki z intarzijami rož. V prvi arkadi na levo je rimski sarkofag Buscheta, levo od glavnega portala pa je epigraf, ki opisuje dejanja Pizancev v boju proti saracenom pri Palermu (1063). Iz tega epigrafa se da razbrati tudi leto utemeljitve stolnice. Pročelje v zgornjih nadstropjih zaključujejo štiri vrste dostopnih lož, na vrhu katerih je Marijin kip, delo Andrea Pisana. V soglasju glede na strešini, sta dva angela, ki ju pripisujejo Tinu iz Camaina. Posebej bogata je dekoracija glavne apside, nad katero je kopija islamskega grifona (original se nahaja v Museo dell'Opera del Duomo). Bogata je tudi dekoracija desne stranske ladje, kjer se odpirajo slavna vrata sv. Rainerja. Stavbo v obliki križa krasi elipsoidna kupola, ki je izrazito islamsko navdihnjena.

Stolnica je zgrajena v obliki križa. Osrednji del je sestavljen iz petih ladij, transept pa je triladijski. Polkrožno loki slonijo na monolitnih stebrih, zaključenih z lepimi kapiteli, od katerih nekateri izhajajo še iz rimskih časov, drugi pa so bili narejeni v 11. in 12. stoletju, posnemajoč klasične. Podporniki so narejeni po islamskem okusu. Vzdolž glavne ladje in transeptov se naslanjajo bifore matronejev, ki jih ločuje vrsta štirioglatih stebrov. Ta razgibanost orientalsko okrašenih bifor in stebrov spominja na najpomembnejše mošeje tistega časa. Večina opreme iz 14. stoletja je bila uničena v požaru leta 1595, kot na primer strop iz špirovcev, ki so ga v okrog 1600 nadomestili s kasetiranim stropom, grobovi Arriga VII. In Tina iz Camaina, ki ga danes najdemo rekonsruiranega v desnem transeptu ter seveda slavna prižnica Giovannija Pisana, ki so jo restavrirali in postavili na prvotno mesto. Elipsasta kupola, poslikana s freskami iz 17. stoletja, je naslonjena na visoke šilaste loke islamskega porekla. Treba je omeniti večbarvni marmornati pod iz 13. stoletja. V prezbiteriju so na stenah platna Andrea del Sarta, v levi ladji pa je izredno čaščena Madonna sotto gli organi, ikona iz 13. stoletja.

Absidalni mozaik

Z absidalne polkupole ves v zlatu prestoluje Kristus Pantokrator, ob katerem sta Marija Devica in evangelist Janez. Veliki mozaik je bil med 15. in 19. stoletjem večkrat obnovljen, njegovi začetki pa segajo v leto 1301, ko je mojster Francesco Di Simone ustvaril podobo blagoslavljajočega Kristusa, ki jo krasita veličastnost in statičnost, kot zahteva bizantinska ikonografija. Odrešenik vzvišeno sedi na tronu, bogato okrašen in v družbi dveh spečih levov. Sveti Janez je neprimerno bolj rafiniranega izvora – napravil ga je Cimabue (1301-1302), ki je tudi dokončal nedovršene dele trona, ki jih je pustil za sabo njegov predhodnik. Podoba, ki nam prikliče pred oči svečanost klasičnih primerov, je prepletena z valujočim naturalizmom, kar se posebej opazi v malinholični drži obraza in v izvedbi gub oblačila. Najbrž je to eno od zadnjih del umetnika, o življenju katerega je le malo gotovih podatkov. Mozaik je leta 1321 s podobo Marije zaključil Vincino iz Pistoie, katerega umetnost je povezana s pizansko tradicijo druge polovice 13. stoletja.

Prižnica

Prižnica je ena od največjih mojstrovin italijanske gotike, njen prvi graditelj pa je bil Giovanni Pisano leta 1302, namesto Viljemovega iz 12. stoletja, ki so ga darovali stolnici v Cagliariju. Za to delo je umetnik potreboval devet let, ki se je podpisal pod plošče, na dnu prižnice pa je tudi njegov avtoportret. Prižnica je v celoti prekrita s skulpturami, ki so zelo dovršeno in zelo sugestivne. Osmerokotno obliko ukrivljeno oblikovane plošče napravijo okroglo. Plošče so med seboj povezane s figurami prerokov, svetnikov in Jezusa Sodnika. Nosijo jih stebrni levi ter kipi, ki ponazarjajo štiri kardinalne ter teologalne kreposti, Herkula, štiri evangeliste in svetega Mihaela. Na ploščah so zelo živo prikazane podobe iz Kristusovega življenja, to so: Rojstvo Janeza Krstnika, Angelovo oznanjenje Mariji, Gospodovo rojstvo, obisk Modrih, Darovanje v Templju, Beg v Egipt, Pokol nedolžnih otrok, Judov poljub, Križanje in nazadnje Poslednja sodba. Kot stojalo za knjige služi lep orel z razprostrtimi krili.

Lestenec

Veliki lestenec iz medenine, na katerem so bronasti kipi, je naredil Vincenzo Possenti po načrtu Battista Lorenzija med 1584 in 1587. Vincenzo Possenti je bil iz Pise in je bil livar zvonov. Lestenec s štirimi amoreti, ki podpirajo zgornji del, so dokončali, potem ko je že visel na stropu – dodali so štirideset steklenih svetilk, ki so jih obesili gor z verižicami. Dobro narejen lestenec je zanimiv tudi zato, ker naj bi, če sledimo tradiciji, Galileo opazoval nihanje lestenca, ko je formuliral zakon o izokronismu nihala (razmerje med maso in dolžino nihala ter njegovo periodo). Zvesti Galilejev učenec Vincenzo Viviani nam v svojem Racconto istorico della vita di Galileo (Zgodovinski opis Galilejevega življenja – 1654) nam pripoveduje, kako je mladi Galileo »… z modrostjo svojega razuma iznašel to enostavno formulo tako, da je opazoval nihanje lestenca nekoč, ko je bil v stolnici v Pisi…« V resnici pa so študije znanstvenike Potekale pred namestitvijo tega lestenca v cerkev, saj je Galileo podal zakon leta 1580, lestenec pa so namestili šele sedem let zatem.

Slike v absidi

Potem ko je požar leta 1595 precej poškodoval stolnico in uničil tudi absidalni prostor s freskami in grobom Henrika VII., je bil prostor ikonografsko na novo načrtovan v smislu posnemanja vrline pokorščine. Že od samega začetka 17. stoletja je dobivala absida številne slike (vseh je sedemindvajset), ki so razporejeni v treh vrstah, prikazujejo pa starozavezne zgodbe in podobe Jezusovega življenja, med katerimi so še posebej omembe vredna dela Domenica Beccafumija (Mojzes razbije tabli Postave in Zgodbe o Koru, Datu in Abironu) in pa dela mojstra Sodoma (Adamovo darovanje); drugi umetniki so še Sogliani, Matteo Rosselli, Lomi, Orazi Riminaldi in Cinganelli. Z zelo tenkočutno barvno intenzivnostjo so zaznamovana platna Andrea del Sarta v prezbiteriju, ki predstavljajo sv. Katarino in Marjeto, sv. Petra in Janeza Krstnika in predvsem sv. Nežo (1524-1530), opazno zaradi ravnovesja v kompoziciji in zaradi pokrajine, ki se odpira za svetnico, kjer v ozadju kraljuje grad nordijskega tipa, kakor ga najdemo v pravljicah; te slike prihajajo iz cerkve sv. Neže v Pisi, kjer so bile del velikega oltarja.

Grobnica Henrika VII.

Vladar Henrik VII. Luksemburški je umrl leta 1313 v Buonconventu, vendar je bil, najbrž po svoji lastni želji, pokopan v stolnici v Pisi. Grobnica je delo Tina Iz Camaina in se danes nahaja ob levi steni desnega transepta. Nekoč je bil grob v absidi, vendar je bil močno poškodovan med požarom leta 1595 in so ga delno obnovili leta 1921 ob šeststoletnici Dantejeve smrti, ki je v Henriku videl idealnega vladarja. Tino, po rodu iz Siene, je svojemu učitelju Giovanniju Pisanu pomagal v Sienski stolnici, kasneje pa mu je sledil v Piso, kjer je njegovo delo dokumentirano od leta 1312. Tinu je bila tako leta 1315 zaupana grobnica Henrika VII., ki ima še vedno določene poteze Giovannija Pisana, vendar pa že nosi tudi značilne karakteristike Tina Iz Camaina, ki ga delajo velikega kiparja: njegova umetnost je namreč nekoliko bolj groba, njegove poteze pa so take, da ne pretiravajo v dovršenosti in okrasu. Zdi se, da so tudi drugi kipi, ki so danes shranjeni v Museo dell'Opera dell'Duomo, in prikazujejo vladarja in druge osebe, bili del grobnice. V muzeju je mogoče videti tudi rekonstrukcijo originalne grobnice.

Zvonik

Gradnja znamenitega zvonika se je začela leta 1173 in je bila prekinjena z izgradnjo tretjega nadstropja, zaradi prvega večjega ugrezanja tal. Po tradiciji so prvo fazo gradnje pripisovali Vasariju in Bonannu Pisanu, katerih ostanke grobov so našli v bližini zvonika, vendar pa zadnje raziskave kažejo na to, da so načrti delo Gherarda iz Gherarda. Dela so se nadaljevala leta 1275 po rokah Giovannijadi Simoneja, Tommasa Pisana in Giovannija Pisana, ki je avtor tudi line zvonika, ki visi na drugo stran, da bi zravnala nagnjenost zvonika. Rezultat pa je bil ta, da se je zvonik nagnil na drugo stran. Arhitektonsko gledano, se zvonik čudovito prilega stolnici, posnemajoč slepe arkade v prvi vrsti in pa lože v šestih nadstropjih, kar najdemo tudi na pročelju stolnice. V notranjosti se po zavitih stopnicah, ki jih je 294, povzpnemo do lož in line, kjer je sedem zvonov, ulitih med 1600 in 1800. Treba je omeniti zadnja restavratorska dela na zvoniku. S specialističnimi posegi so utrdili statiko zvonika, poseben sistem pa vseskozi nadzoruje zvonik.

Krstilnica

Veličastni baptisterij v krožnem tlorisu je bil zgrajen v osi stolnice, od katere je prevzel tipologijo okrasitve s slepimi arkadami in ložami, ki krasijo zunanjost. Dela, ki so se začela leta 1152 pod vodstvom Deotisalvija, so bila večkrat prekinjena in so trajala vse do konca 15. stoletja. Pri gradnji so med drugimi sodelovali Nicola in Giovanni Pisano in njuna delavnica; pod vodstvom Nicole je bila zgrajena druga vrsta lož od 1260 dalje, nad katerimi so fiale in tabernaklji v gotskem stilu, katere dekorativnost še posebej poudarjajo glave, ki so vklesane na vsaki fiali in vsakem opasku. Gradnja kupole se je začela leta 1358. Kupolo sestavlja polkrogla, na vrhu katere je majhna kupola, na vrhu katere je bronasti kip sv. Janeza Krstnika. Glavni portal, ki se odpira proti stolnici ima ob straneh lepa stebra, ki sta bogato okrašena. Na levem podboju, razdeljenim na plošče, je upodobljenih dvanajst mesecev, kar izhaja iz rimske skulpture in označuje tek časa. Preklada je v jasno bizantinskem stilu in je delo mojstra iz Carigrada iz 13. stoletja in prikazuje zgodbe Janeza Krstnika. V luneti nad portalom je kopija kipa Marije z Detetom Giovannija Pisana, katere original je v Museo dell'Opera del Duomo.