Srce mora spregovoriti srcu

Pogovor z misijonarjem Danilom Lisjakom (fotografiji dodam naknadno)

Doma je s Saksida na spodnjem Vipavskem, kjer se je tudi rodil pred šestdesetimi leti. Ob srebrnem misijonskem jubileju sva se pošteno pogovorila (2 uri je trajal pogovor). Tu si lahko preberete najzanimivejše misli…

  

Ko sem se oni dan peljal proti Goriški in Vipavski, me je v tem hitenju – zvečer je bilo že treba biti spet na delovnem mestu v Tolminu – prešinilo vprašanje, kako pojmujejo čas v Afriki. Je tam kaj drugače? Ali ni tam nekako več tega 'dobrega časa'?

Na nek način smo tam bolj obvarovani, ker nekaterih stvari enostavno nimamo, da bi nam kradle čas, kot je npr. televizija. Tudi sam imam zvečer, ko zaključimo z dejavnostmi nek čas zase, ko se lahko posvetim tudi študiju, molitvi, morda grem za kratek čas na internet – to imamo namreč tudi pri nas. Je pa zelo pomembno, da najdemo čas za človeka. S sabo se človek sreča npr. ob knjigi – to nam je dal naš oče, ki je po napornem dnevu vedno zaspal s knjigo v roki, zagotovo pa ni dobro porabljen čas ob televiziji, saj tam drugi manipulirajo z našimi možgani. Tam postanemo tudi živčni. Morali bi se zavedati, kako dragocene so knjige, saj si jih Afričani ne morejo privoščiti. Že časopisi so dragi, saj stanejo eno kosilo in pol, če grem npr. kosit v naš hotel. Zagotovo je pri nas tako, da nas čas ne tako priganja ravno zaradi tega, ker so za afriškega človeka na prvem mestu medčloveški odnosi, prvi je človek.

Danilo s Saksida,član družine vélikega piemontskega vizionarja, za katerega pa vemo, kako odločilno vlogo je odigralo družinsko ozadje. Je bilo tudi pri vas podobno?

Gotovo. Doma sem dobil vse tiste vrednote in pogled na svet, ki mi je še kako prišel prav kasneje. Oče nam je posredoval ljubezen do dela, zemlje, knjige… Lahko rečem, da je oče govoril s svojimi žuljavimi rokami, mati pa s svojim srcem. Mi smo živeli v svojem svetu, kamor politika in druge zunanje zadeve niso vdirale. Bili smo verni, čeprav je bilo v tistih časih težko. Veliko smo se pogovarjali, česar danes povsod primanjkuje. Doma so nam stvari predstavili v drugačni luči, kot smo npr. slišali v šoli. To Janezek nese s seboj in ga kot Janeza zaznamuje, tudi v Afriki.

Lahko rečemo, da ste od enega vinogradnika, vašega očeta, prešli v vinograd tistega z véliko začetnico.

Gotovo nam je ta ljubezen do trte na nek način prišla pod kožo in se vidi npr. tudi v tem, kako tudi na Črni celini raje popijem kak kozarček dobrega vina, kot pa pivo, ki je sicer tam zelo priljubljeno. Sicer pa sem k Salezijancem šel prav iz vinograda, tam smo se namreč dogovorili, med delom. Sem pa hvaležen tudi še enemu drugemu 'vinogradu', vipavskemu malemu semenišču. Tam so nam namreč dali tisti kritični pogled na svet. Čeprav sem bil tam le eno leto, sem se veliko naučil za življenje.  

Sredi oktobra ste praznovali srebrni jubilej delovanja v Afriki. Velja tudi za vas tisto vodilo Don Bosca, da se je »treba vreči, kamor Bog kliče, potem pa se bo že videlo«?

Ta Božja previdnost me zagotovo spremlja že vse življenje. To res človek vidi, ko gleda nazaj na stvari. Kako me je npr. zaznamovalo že to, kako je mama pri mizi dejala bratu, da je velika milost, da se je vrnil kasneje domov, ker ga bi sicer 'pihnili'. Ko sem se potem odpravljal v misijone, sem najprej zaprosil, da bi šel h gospodu Ernestu Saksidi v Brazilijo, ki je prosil za pomoč. Najprej bi mu pomagal, potem pa ga nasledil, tako si je tudi sam želel. Takrat mi niso dovolili, temveč so me poslali v Afriko. Ko zdaj gledam nazaj, bi se z g. Saksido gotovo pogovarjala po 'dorombjerško', tako pa sem se bil prisiljen učiti francoščine in angleščine. Bal sem se, kako bom tam v Ruandi brez slovenske družbe, pa sem že prvi božič (leta 1986, op. a.) praznoval skupaj s slovenskimi misijonarji iz Burundija, ki so imeli misijon manj kot sto kilometrov stran od mojega. Ta Božja previdnost me tako spremlja že celo življenje, posebej pa to čutim v teh misijonarskih letih.

Za nami je misijonska nedelja. Veliko ljudi misli, da je dovolj v misijonske dežele pošiljati določene dobrine. Ali ni na prvem mestu, da tem ljudem prinesemo Jezusa Kristusa in njegov evangelij? Gotovo je treba zagotoviti najprej neko materialno in socialno pomoč, ampak to so le sredstva za dosego nekega drugačnega cilja. Ali ni – v misijonih in pri nas – najprej pomembno, koliko smo mi navdušeni za Jezusa Kristusa in njegov evangelij?

To je zelo dober ugovor – oznanjamo s celotnim svojim življenjem. Ko je moj afriški salezijanski brat predlani prišel v Slovenijo, je najprej v Dornberku in potem v Tolminu dejal: »To kar me v Evropi posebej moti je to, da nimate nikakršnega navdušenja, v vas ni več veselja, da ste kristjani. To pogrešam v Evropi – biti vesel kristjan.« Najbrž je to veselje občutil v misijonski Cerkvi. Mi smo res premalo veseli kristjani. Kar je v Afriki kristjanov, so veseli, da pripadajo Jezusu. To je treba pokazati, ko oznanjaš evangelij. Sam moram to vedno prinesti s seboj, ko grem na nov misijon, ko sem pripravljen v neki redovni skupnosti moliti brevir tudi v domačem jeziku ali v angleščini, francoščini, tistem jeziku, ki se pač uporablja. To je tisto, kar njih osvaja. Ta afriški brat je namreč doživel v Evropi razočaranje, ker med kristjani ni našel tega veselja, ki mu je bil priča doma. Moramo pokazati, da je to, za kar smo se odločili, vir našega veselja. Kristus nas ni poslal, da bi širili neko turobnost. Evangelij je vedno tudi neka vesela vest. To mora misijonar vedno prinesti s seboj, to pa naredi s tistim veseljem do svojega poklica, ki je najprej poklic kristjana, potem pa je lahko duhovnik, redovnik, redovnica, oče, mati – vsak kristjan ima namreč to krstno duhovništvo. Ta naboj veselja pripadnosti Kristusu nekdo potem nese s seboj v misijon. Gre za istega Gospoda, kot ga oznanjamo tudi v Sloveniji, misijon je povsod enak. Evangelij se lahko širi po človeku, ki je srečen, da pripada Kristusu. Ne gre toliko za znanje in druge podobne zadeve, kolikor za življenje. Moja vsebina pa je Jezus Kristus iz evangelija, česar pa se moraš naučiti, a hkrati tudi živeti. Seveda je treba najprej vzpostaviti socialne in miselne strukture, saj vsak misijonar dobro ve, da se 'praznemu želodcu' ne da oznanjati. Misijon v začetku ne sme pozabiti na Karitas, na bolnico, na šolo, prav to je tudi izziv meni in bratu iz Milana, ko začenjava z novim misijonom.

Se vam ne zdi, da bi tudi tu v Evropi ljudem morali prinašati predvsem to 'Kristusovo novost' oz. tisto, kar krščanstvo prinaša novega, drugačnega?

Kristus je gotovo najvišja vrednota, ampak mi moramo iskati način, kako bi ga posredovali v svojem okolju, družbi in kulturi. Ne s tem, da ga vsiljujemo, temveč da ga predstavimo kot tistega, ki prinaša smisel, dodano vrednost, dostojanstvo v življenje vsakega človeka. Vsi si želimo biti srečni, zato moramo pokazati, da je Jezus tisti vir sreče v življenju. Da tisti 'paket sreče', ki ga kristjani dobimo s svojim krščanskim poklicem, damo tudi drugim. Treba je iskati način, kako se približati evropskemu otroku, mladostniku, mlademu, ki cele dneve ždi pred računalnikom, po kakšnih vsebinah priti do teh ljudi. Gotovo je tu šola tista, ki bi morala nekomu posredovati neke življenjske vrednote, kakor tudi družina. Mi smo krščanske vrednote dobili v družini, danes je precej drugače. Treba je posredovati krščanske vsebine tudi po medijih kot je internet, socialna omrežja (tudi Danilo uporablja FB, op. a.)… Tudi to mora Cerkev sprejeti - nekako že sprejema, ampak to še ni dovolj. To je le neka prva informacija, lepa vsebina, kjer vidi, da se splača. Vedno pa bo moral novi kristjan nekaj doživeti, dozoreti, rasti ob drugem kristjanu. Zato moramo biti pričevalci tam, kjer živimo, nevsiljivo, mogoče tudi po kakih socialnih programih, danes je namreč veliko revščine tudi v Sloveniji, in sicer prav materialne revščine. Tu je treba pokazati svoje srce, ne v smislu, da imamo nekaj za bregom, ampak tako, da človek odkrije, kje je vir te naše srčne dobrote, da je Kristus tisti, ki nam to daje. V krščanskem okolju, če naj bi bilo res takšno, in slovensko se za takšno še vedno ima, bi ne smelo biti revnih in zapuščenih, v duhovnem in materialnem smislu. Na tak način smo najbolj pričevanjski. Proces spoznavanja Kristusa in odločitve zanj pa gre vedno po človeku, človek človeku. Pri nas je Jezus prišel v naša srca po starših, našem razumu, s študijem smo potem to dograjevali, sedaj pa smo srečni, da ga lahko posredujemo ljudstvom, ki ga še ne poznajo.

Tudi mi bi torej morali nekoliko osvojiti ta pogled misijonarjev, ki upoštevajo prav to, kar smo slišali v evangeliju na misijonsko nedeljo (Mt 22,34-40), da ko nekdo enkrat živi ta ljubeznivi odnos z Bogom, tudi v nekem črncu ali zapuščenem, celo na prvi pogled odvratnem človeku, vidi vtisnjeno to Božjo podobo…

Prav gotovo. Sam te ljudi sprejemam tako, kot sprejemam Slovence, morda še bolj. Sprejemam jih kot svoje sopotnike na tej življenjski poti. Tam mi ni treba olepševati svojih besed kot tu, ko se človek boji, kako bodo razumeli njegove besede. Ko npr. z njimi jem z golimi rokami in si potem pustim umiti roke, se čutim del njih, nisem nad njimi, oddaljen. Kakor misijonar, se tudi tukajšnji duhovnik mora čutiti del ljudstva. Morda je za nas misijonarje lažje, saj tam med nami ni nekih pregrad, takšnih in drugačnih, družba ni tako institucionalizirana. Mi živimo nekako v naravi z njimi, dihamo z njimi, bolj kot tu v tej evropski 'anonimnosti', kjer ljudje le stežka gredo v župnišče, da bi se tudi oni sami zanimali za duhovnika. Če je duhovnik izoliran, zaprt v župnišču, ne more sprejemati novih izzivov. Župnišče bi moralo biti dom za vse vernike, kjer se tudi prijateljsko srečamo med seboj. V župnišče ne smemo iti zgolj po nekih opravkih, ker bomo tam nekaj dobili, kot v nekem servisu. V Afriki so ljudje neprestano na vratih in se z njimi moramo ukvarjati, tudi če bi morda ne hoteli. Ko se nekaj dogaja, jih zanima. Ko smo npr. gradili novo cerkev, so vsi starejši prišli gledat, kaj se dogaja in so bili veseli, da bo nekaj novega. Kot tisti možakar, ki je cel dan čakal pred pisarno, dokler ga nisem vprašal, kaj hoče, misleč, da ima kako težavo, pa je hotel le malo vode. Vesel je bil torej, da sem ga pozdravil in je lahko prišel na obisk. Včasih je bil 'farovški vrt' najbolj zanimiv, tudi za ukrasti kak sadež, danes pa smo duhovnike izolirali in se jih bojimo. Ne vem, zakaj, ali imamo kaj slabe vesti, se bojimo, da nismo dovolj versko poučeni… Zakaj smo duhovnika izrinili, ko bi mu lahko s to 'človeškostjo' odpirali drugačne poglede, ga bolj socializirali, da bi poznal naše težave. Mi tam na misijonu vemo za vse, kar se dogaja, četudi ni telefonov. Ljudje pač pridejo in nam prinesejo svoje težave. Afričani so veliko bolj komunikativni, tu pa smo se zaprli v neko anonimnost, samozadostnost. Vse namreč dobimo v trgovini – naša pot je, kadar imamo čas, torej tudi v nedeljo po maši, samo v trgovine. Da bi se ustavili in nekoliko poklepetali? Kje pa… Doli se po maši začnejo družabni programi, tu je vse preveč uniformirano, 'natempirano', institucionalizirano. To je seveda tudi potrebno, da je nek red, če je pa ta vidik preveč poudarjen, človeka ubija.

Gotovo, vi misijonarji ste se odločili in šli med ljudi, mi pa se vse preveč zapiramo med te sive zidove, potem pa, kakor je dejal nek pokojni furlanski duhovnik (pre Toni Beline, katerega misli objavljam v Novem glasu, op. a.), tudi naša srca postajajo siva…

Ravno to sem hotel reči. V Afriki je prva stvar, da se učimo njihovega jezika. Odlika teh prvih 'belih očetov' je bila ravno v tem, da so se neverjetno trudili, da bi se najprej naučili jezik ljudstva in dojeli njihov duh. Tudi mi se moramo truditi, da dojamemo jezik ljudi, da potem to Jezusovo evangeljsko sporočilo posredujemo ljudem. Mi se trudimo, da to sporočilo čim bolj prodre vanje, tudi tako, da lahko berejo Sveto pismo v svojem jeziku (Slovenci smo ga dobili precej zgodaj), tu se gradi tudi narodna zavest. Mi zelo poudarjamo srečevanje s Svetim pismom – v Afriki je pač to predvsem s poslušanjem pri maši. Vsekakor pa to gre preko misijonarja – odprtost teh ljudi nam ne dopušča, da bi se na tem področju uspavali, moramo jim biti blizu po jeziku, se jim približati kot tisti prvi oznanjevalci. 'Inkulturacija' duhovnika se zgodi najprej po jeziku, tam je potem res blizu človeka. Če se torej zapreš za zidove, nimaš te možnosti, da bi res prišel do človeka. Te možnosti, da bi se človek zaprl, v afriških misijonih pač ni, zidovi so krhki, povečini narejeni iz blata, ampak to lepo nakazuje, kako smo tam prisiljeni h komunikaciji. To ni na tej internetni ravni ali telekomunikacijski ravni, ko ne prideš do človeka. Pa tudi, z druge strani, kako bo šel duhovnik obiskat bolnika, če ga nekje skrivajo in mu zanj ne povedo? Če se duhovnik izolira, ne pozna svoje župnije, svojega 'evropskega misijona', potem bo tudi sam težko stopil do tistega, ki bi ga potreboval. Poznam npr. mnoge pogumne tukajšnje duhovnike, ko ob godu ali rojstnem dnevu že zjutraj razpošljejo svojim ljudem sporočila, kjer pravijo, da zanje molijo… To so ta sodobna sredstva sporočanja in obveščanja, ki jih mora duhovnik danes poznati in uporabljati. Nekomu lahko na ta način odpreš srce – morda pa bi bil ta dan nek človek osamljen, pa ga njegov duhovnik zjutraj prijetno preseneti s sporočilom ali na kak podoben način. Zdi se mi, da so te razdalje med ljudmi v Afriki veliko krajše, čeprav je tu v Evropi in na Zahodu možnost hitrejše komunikacije. Težava je v tem, da tukaj človek ne pride k človeku, samo človek osebno je lahko pravi 'sporočevalec', ne po 'špagi', ampak je treba sočloveka otipati, ga doživeti kot svojega sopotnika. Brezžični telefoni in vse podobne zadeve ne morejo posredovati človekove duše.   

Še zadnja stvar. Nekaj me je vedno posebej pritegnilo pri teh Afričanih – kako znajo praznovati mašo: pojejo, plešejo, se posebej lepo oblečejo. Pri nas tega ni več, vse je vsakdanje, monotono, kakor bi se pri maši ne dogajalo nič posebnega. Pa se dogaja največja stvar na tem svetu, saj se sam Bog daruje za nas. Pa tudi nasploh ne znamo več praznovati…

Ja, največja stvar na svetu… Večkrat tu v Sloveniji pripovedujem, kako je, finančno gledano, tisti džip, dar slovenske MIVE, s katerim grem k ljudem, vreden več kot celotna njihova vas, s cerkvijo vred. Pa rečem zbranim, da pa je maša vredna več kot cel svet. Odpirajo oči in prikimavajo, kako je res. Ni važno, s kakšnim vozilom ali kako prideš do ljudi, ni važno, kakšen je teren, važno se je zavedati, da jim prinašamo Jezusa… Praznik pa v Afriki znajo pripraviti, to so res najlepša praznovanja, tudi zato, ker so prazniki redki. To je višek njihovega skupnega življenja, je povzetek vseh njihovih odnosov, njihove lepote, prijateljstva, dobrote. Znajo se poveseliti življenja. To veselo vzdušje znajo prinesti okrog Gospoda. Zakaj je maša tako lepa, vesela, se jim nikamor ne mudi? Ker je zanje to tudi kulturni dogodek, kjer lahko vsakdo pokaže svoje talente. Tam ne gre za nobeno tekmovanje med njimi, rivalstvo, izbor najboljšega tekmovalca, ampak nekdo na ta način pred Bogom pokaže vse, kar zna, kar navadno tudi lep čas pripravlja. Pred Bogom si upajo to prikazati, se splača. In potem nekdo zapleše, kot je David zaplesal okrog skrinje zaveze. Oltar je zanje skrinja zaveze, tako doživljajo oni evharistijo. Oni dejansko doživljajo, da je tisti oddaljeni Stvarnik, izvorno so namreč monoteisti, prišel zdaj po Kristusu mednje, da je to nekaj resničnega, otipljivega, v Svetem pismu, posebej pa v obhajilu. Tu bi dejal še, kako je krščanstvo med te ljudi prineslo človekovo dostojanstvo, kar se lepo vidi v odnosu do starejših ljudi. Nekoč so ta plemena človeka, ko je dosegel 'primerno' starost za smrt, izgnali v divjino, da so ga tam raztrgale živali, danes ta človek lepo umre med domačimi, pokopljejo pa ga ob hiši. Na ta način ostaja del družine, njihova povezava z večnostjo, prej so jih odstranjevali… sedaj mi gremo obratno pot, ko se na Zahodu skušamo odkrižati starejših ljudi. Vračamo se v poganstvo s tem, ko skušamo odstraniti tistega, ki je tkal našo družino, ki je tudi na nek način stkal našo osebo. Kakor mora misijonar povedati, kdaj ubirajo njegovi ljudje stranpoti, kdaj teptajo človekovo dostojanstvo, tako morajo to početi tudi kristjani v Evropi. To govorim zato, ker so maše lepe do takrat, do kadar tudi mi črpamo iz svojih korenin, iz svojega izročila. Tudi maše Afričanov niso več lepe, čim se izkoreninijo.    


Objavljeno v prilogi Novega glasa 'Bodi človek!'