Začenja se čas, ki se imenuje po praksi, ki pa smo jo v pokoncilski
Cerkvi skoraj dokončno opustili, če pa se je že poslužujemo, je to
precej redkeje kot nekoč.
Govorim namreč o postu, prav tistem telesnem, ki nam pred oči
prikliče zlasti kruh in vodo. Kot se rado zgodi, pa tisto tradicijo, ki
jo kristjani opustimo, prevzamejo za svoje namene druga gibanja.
Pravila, ki jih je Cerkev postavila že v prvih stoletjih (postili so se
kristjani že praktično od začetka), so se skozi stoletja čedalje bolj
reducirala, dokler niso postala že skoraj nesmiselna – bodisi zaradi
precej legalističnega pogleda na post, kakor tudi zaradi ohlapnosti
pravil v zadnjih desetletjih.
Na ta način smo sicer res odkrili tudi drugačne oblike odpovedi, smisel in vsebino posta, vendar pa so tudi te zadeve počasi začele podlegati nevarnosti, da postanejo same sebi namen. Še tako dobra vsebina se namreč brez oblike razleze in zvodeni.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so telesni post začeli uporabljati tudi v zdravstvene namene. Praksa se je izkazala kot zelo učinkovita, zlasti proti revmatičnim obolenjem. Danes imamo celo postne klinike, kjer se izvajajo te postne kure. Mnoge klinike telesni post poglobljajo še z duhovnimi mislimi in potmi. Kdor se resno posti, čuti, kako post ne pomeni le hujšanja, temveč človeka privede do drugačnega gledanja nase, do spremenjenega odnosa do življenja, kakor tudi do vseh drugih življenjskih zadev, ki so nam postale nekaj samoumevnega, rutina, ki jo na hitro in površno o (d) pravimo. Mar ne spada danes sem tudi naš odnos do hrane in pijače?
Dobro je, da naše izročilo končno spet odkrivamo, kakor je pomembno tudi, da po desetletjih zgolj zunanje prakse odkrivamo tudi globlji smisel posta. Post ima namreč za prvotni cilj poglobitev odnosa z Bogom, sad tega pa je tudi srečanje človeka s samim seboj. Nikdar pa naj post ne bo samemu sebi namen, temveč ga skušajmo vedno nameniti za nekaj dobrega, plemenitega. Zraven seveda spada tudi molitev, ki zaradi posta lahko postane intenzivnejša in globlja (vsakdo zna najti pravi in globok namen).
Ker pa nas post odpira tudi za bližnjega, naj ga oplemenitijo še dobra dela. Kateri pa so tisti primerni dnevi? Včasih so se postili ob sredah in petkih. Ob sredah zato, ker naj bi bil Jezus ta dan zaprt v ječi, ob petkih pa seveda zato, ker je naš Gospod na ta dan za naše odrešenje in zveličanje trpel in umrl na križu. Tako je nadvse primerno, da ob dnevih, ko se postimo, premišljujemo tudi Gospodovo trpljenje.
Blagoslovljen postni čas – naj bo to res čas milosti za vse nas.
2 komentarja:
Menim, da post med kristjani definitivno ni več 'in'.
Kot si tudi sam zapisal, je delno za to kriva tudi cerkev, ki je to prakso opustila. Oziroma po mojem mnenju tudi sam post prešibko zastavila… v okviru cerkve se namreč o postu govori samo kot o vzdrževanju prehranjevanja z mesom ob petkih z izjemo rib (kot da ribe niso meso?!) in nekoliko bolj radikalnem zmanjšanju količine zaužite hrane na dni ko je strogi post.
Toda… tudi če se človek tega pravila, ki je zgoraj napisano drži, ali bo občutil prave učinke posta na telo in duha, če se bo na ta način prehranjeval? Odgovor je seveda: NE. Zato ker telo v tem času še zaznalo ne bo spremembe, kaj šele, da se bo očistilo vse nesnage, ki jo vztrajno mečemo vase… kje je potem šele očiščenje duha, ki naj bi bila pri postu glavni cilj?!
Druge religije dajejo postu definitivno večji pomen, ker se zavedajo, kakšna je njegova moč. In seveda se o postu in raznih dietah danes povsod veliko govori in na ta račun tudi služi...
Ampak, bodimo si realni… človek, ki se ni sposoben 40 (46) dni V CELOTI odpovedati tistemu, kar mu škodi, s čimer se prenajeda (če le nista to samo sadje, zelenjava in žitarice od katerih živi) oz. se vsaj trudi doseči ta ideal, tak človek po mojem mnenju ni dovolj trden in ne more poglobiti odnosa s samim seboj, z ljudmi okrog sebe ali z Bogom.
Konec koncev odpoved mesu, mlečnim izdelkom, sladicam, predelani hrani itd. za katero vemo da telo zastruplja, zakisa in ga naredi dovzetnega za vse bolezni in težave poleg tega, ne prinaša samo pozitivnih učinkov na zdravju, ampak tudi krepi človekovo vzdržnost pri vseh ostalih stvareh v življenju.
Bodite pri postu (ne samo z molitvijo) vzgled ljudem tudi duhovniki, saj ste ogledalo Cerkve!
Žal so v Cerkvi prevagali, pač po zakonu moči, tisti tokovi, ki so telesni post uvrstili med staro kramo, kakor še več drugih reči. Zakaj ima Islam še vedno takšno moč, recimo? Ker se približno 20 odstotkov muslimanov drži strogega posta v Ramazanu. K sreči se vedno najdejo tudi takšni ljudje v Cerkvi, ki se določenih praks še poslužujejo, in jih promovirajo. Tisto v dietah in podobnih rečeh, post seveda ni, ker je namen izredno važen. Ribe so bile včasih seveda znamenje odpovedi luksuzu, saj so bile veliko cenejše od mesa - danes je precej drugače. Močno se strinjam s tem, da se odpovemo kaki zadevi, s katero se prenajeda - kake sladkarije ipd. Trudili se bomo biti zgled, ampak: "Naj ne ve levica, kaj dela desnica." Naj pa ta čas pomeni tudi čas, kjer se bo okrepila molitev, ki pa se bo okrepila, če se bomo znali na telesnem področju disciplinirati.
Hvala za komentar.
Objavite komentar