nedelja, 07. oktober 2012

Odgovor na človeško hrepenenje

Osrednja tema evangelija je seveda jasna, to pa je zakon med možem in ženo, vendar to drži za prvi del. Tisto o otrocih namreč ni zgolj neki privesek – videli bomo, zakaj. Prav zanimivo je videti, kako podobno farizejem na stvari gleda tudi današnji človek, zato moramo biti izredno previdni, preden radikalno in površno obsodimo njihovo izzivanje. Gotovo, ne pridejo s plemenitim namenom, toda, ker imajo opravka z Božjim sinom, ki jih ima kljub vsemu rad, se tudi njihov izziv spremeni v nekaj dobrega. Premagani so z istim orožjem – navajanjem iz Peteroknjižja, ki ga Judje imenujejo tudi Postava. Že tu se vidi tisto nasprotje med črko in Duhom, o katerih apostol Pavel govori, da prva mori, drugi pa oživlja.

Farizeji so zelo ozki, ker gledajo legalistično na vso zadevo. Mojzes je pač predpisal, mi pa se bomo tega držali kot pijanec plota. Mojzes je seveda bil prerok, torej človek, zato pa tudi omejen. Zadevo je moral praktično urediti, pri tem pa je moral, kot sem lepo slišal v enem komentarju, položiti orožje pred trdosrčnostjo Izraelcev. Jezus zadevo postavi na višjo raven. Pa ne gre tu zgolj in samo za sveti zakon, ker bi potem ne bili vsi vključeni. Gre za vse naše odnose – od prijateljskih vezi, pa do odnosa vsakega kristjana z Bogom. Prav to je razlika med odlomkom iz 4. Mojzesove knjige (4 Mz 24,1-4) in tistim iz 1. Mojzesove knjige - tisti znani odlomek z začetka Svetega pisma, koje Bog ustvaril človeka (1 Mz 2). Vprašanje je namreč, na kom temeljijo naši odnosi – je to človek ali Bog? Vprašanje je, če smo v začetku Boga sploh povabili v začeti odnos.

Pa bo kdo rekel, da to nima prav nobene zveze s krščanstvom vsakega izmed nas. Kdor tako misli, se moti. Obstaja nevarnost, da svoje krščanstvo pojmujemo preveč legalistično, prav, kakor so farizeji gledali na zakon. Bil sem krščen, torej sem kristjan. Ob nedeljah sem pri maši, torej sem kristjan. Še bi lahko nadaljevali v tej smeri, a mislim, da smo se razumeli. Kristjan ni nekdo zaradi zunanjih znakov oz. ne samo zaradi njih, temveč gre tu toliko bolj za notranjo zadevo, za notranji proces, za odnos. Skušajmo si pri ponazoritvi pomagati s kratkim pregledom odlomka prvega berila.

Glavni junak je oseba, ki se ji po hebrejsko reče ha' adám, kar pomeni »človek«. Ne gre za nekega Adama, kakor tudi ne samo za prvega človeka, temveč za človeka vsega sveta in vseh časov, za človeštvo torej. Ta se počuti sam, izgubljen, nima »sebi primerne pomoči« oz., kakor je rečeno v hebrejščini, pomoči, ki bi »stala pred njim«. Nima torej osebe, v katero bi lahko uprl svoj pogled, s katero bi vzpostavil trden duhovni odnos. Vidimo, da se besedilo ne omeji zgolj na to, kako moža dopolnjuje žena, čeprav je to še kako res in je to naravni zakon, ampak gre še naprej. Človekovega hrepenenja nazadnje ne more potešiti zgolj človek ob njem, temveč njegovo žejo lahko pogasi samo Bog. V samem začetku Svetega pisma je tako jasno povedano, da je človek bitje odnosa, ki pa je nepopoln, če se omeji zgolj na odnos s sočlovekom. Popoln je šele, če gre še naprej, če presega odnos med dvema človekoma in je usmerjen k Bogu.

Toda, pojdimo lepo naprej. Človek je v šahu, obdaja ga tisti zid samote, ki ga sam ne more razbiti. Nekdo mu ga pomaga razbiti, to pa stori prek dveh korakov.

Prvi gre prek lepote stvarstva, kar predstavljajo živali. Človek živa bitja »poimenuje«, kar v svetopisemskem jeziku pomeni, da prodre v samo njihovo jedro, da razume njihovo sestavo in namen. Govora je torej o človeškem delu in razumu. Človek se izpolni tudi tako, da dela in razmišlja, skuša dognati, kako stvarstvo »deluje«. Vendar to še ni dovolj. Njegovega hrepenenja to še ne poteši. Zvečer je še vedno sam in nezadovoljen, ker sam ni mogel priti do tiste »sebi primerne pomoči«.

Tu je že drugi, odločilni korak – ko se pojavi žena, je konec vsake samote, saj je sedaj človek, mož našel tisto sebi primerno pomoč, tisto dopolnjujoče bistvo. Svoje bolečine, radosti, skrbi in vprašanja lahko končno posreduje srcu drugega bitja, ki je končno »njemu podobno«. Človek tako začuden dvigne svojo hvalnico k Bogu: »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža.« (1 Mz 2,23). Vendar se, kot smo dejali, človekovo hrepenenje tu še ne konča, ker gre še naprej. Psalm pravi: »Kakor hrepeni jelen po potokih voda, tako hrepeni moja duša po tebi, o Bog.« (Ps42,2).

Vsak pravi odnos se odpira še naprej, odpira se k Bogu. Sv. Avguštin je dejal, kako je naše srce nemirno, dokler se ne umiri v Bogu. Podobno bi lahko dejali, da je vsak naš odnos nemiren, dokler se ne umiri v Bogu. Ne samo nemiren, tudi zelo negotov in krhek je. Dokler ni tistega pravega pečata, je vsaka naša vez samo in zgolj človeška, torej je krhka, ranljiva in minljiva. Tudi naša ljubezen je v tem oziru nepopolna, kakor lepo pove apostol Pavel v 13. poglavju 1. Pisma Korinčanom. Smo na poti, pred sabo pa imamo ideal večne ljubezni. Če bi bilo zaradi nas, bi propadlo vse, vendar se je Bog na nek način »poročil« z nami. Kako lepa je tista »Ženinova ikona«, ki to ponazarja (glej sliko). Prek svoje smrti na križu, ustvarja Kristus novo človeštvo, postal je »ženin med nami« (Mt 9,15). Kristus ljubi svojo Cerkev kakor mož ženo – Cerkev živi v njegovi ljubezni, v popolni zaupljivosti z njim. Vsi, ki smo krščeni, živimo v tej ljubezni. Zato je izredno pomembno, da se trudimo res za živ odnos z Jezusom Kristusom. Res je, majhni smo in krhki, nezvesti, a on ostaja zvest, ker je Bog in se ne more izneveriti samemu sebi (prim. 2 Tim 2,13). Odprimo srca svojemu ženinu Kristusu, odgovorimo njegovemu klicu. Izročimo se v njegovo naročje kakor otrok v očetove roke (Mr 10,15).

Ni komentarjev: