Evangelij nam predstavi kot zelo pomembno osebo v dopolnjenju odrešenja ljudi sv. Jožefa, temu evangeljskemu zgledu pa so sledili tudi trije papeži, ki so ta velik lik vključili v osrednji del besedila svete maše (bl. Janez XXIII., Benedikt XVI. in Frančišek I.). Dali so ga takoj za Božjo mater Marijo, da bi se svetega Jezusovega rednika ne le spominjali, temveč bi ga imeli za svoj zgled in priprošnjika.
Jožef je najprej tisti, ki ne sprejema prenagljenih odločitev, temveč naredi vse, kar mora človek narediti za to, da je njegova izbira pravilna. Umakne se v samoto in tišino ter molitev. Danes si ljudje ne vzamemo dovolj časa za to troje, kar smo pravkar navedli. Izgovorov imamo toliko, da bi naredili že veliko, če bi čas, ki ga porabimo za iskanje izgovorov in opravičevanje samim sebi, namenili raje za vsaj kratek umik v samoto, tišino, premišljevanje in molitev. Ljudje se seveda bojimo, da bo soočenje z vsem tistim, kar nam nalaga življenje - to so tudi preizkušnje in temne strani - zahtevalo od nas preveč. Ta bojazen je upravičena, če v življenju računamo zgolj in samo s svojimi lastnimi močmi. Sami bomo vse rešili - svoje in bližnjih težave.
Jožef, ki mu že na podlagi slišanega evangeljskega odlomka lahko rečemo, da je sveti Jožef, je seveda imel tudi sam življenjske zagate in težave. Vidimo, kako ga je bilo strah, kako se je bal. Vendar pa nam evangelij tudi pove, da je bil "pravičen". Ravno to pravičnost pa bi lahko prevedli kot skrb za sveto življenje, v katerem se nekdo trudi, da bi po svojih najboljših močeh služil Bogu in bližnjemu. Pravičnost torej, ki je večja od zgolj tiste človeške pravičnosti, kjer se ljudje kaj hitro ustavimo samo pri eni zadevi, ki se glasi zelo podobno - pri pravicah. Pri slednjih se nam zdijo najbolj važne seveda tiste lastne. K sreči se Jožef ni ustavil pri tem. V bistvu se sploh ni vprašal: "Kaj pa moje pravice?" Videl je, da ni tisto v ospredju in tudi za nas drži, da nikdar niso in ne smejo biti v ospredju moje lastne pravice, temveč so, kar zadeva mene osebno, najprej dolžnosti. Ko govorimo o odnosih, potem lahko rečemo in se najbrž ne bomo kaj dosti zmotili, da pravice pripadajo drugemu - najprej Bogu, potem pa seveda ljudem, s katerimi smo v odnosu.
Če iščem zgolj in samo svoje, potem bodo dolžnosti izvodenele, skupaj z njimi pa tudi moja identiteta, torej tisto, kar v svojem bistvu sem. Vsak od nas je v nekem "stanu", kakor rečemo. V tem stanu pa imamo po eni strani tiste dolžnosti, ki se od nas splošno pričakujejo, ki pa same po sebi še niso dovolj. Kristjan mora v svojem stanu stremeti k popolnosti: "Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče" (Mt 5,48). Predvsem je torej pomembno, kako svoj stan živim pred Bogom. Sem zares naredil vse tisto, kar moram? Kje so še rezerve?
Kot se rado izkaže, so rezerve zlasti v mojem krščasnkem udejstvovanju. Ko pridejo težke odločitve, takšne in drugačne preizkušnje, krize, se ravnajmo kakor sveti Jožef. Božji milostni darovi ne bodo izostali. Če bomo pa iskali predvsem to, kako bi sami najboljše prišli skozi, potem se prostovoljno odpovedujemo Božji milosti. Kakor nam obljublja Gospod Jezus: "Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo" (Mt 6,33). Naj bodo ti še zadnji predbožični dnevi polni goreče želje in hrepenenja po Božjih milostnih darovih, za katere se pa sami potrudimo, da jim v svojih srcih napravimo dovolj prostora - očistimo srca pri dobri sveti spovedi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar