sreda, 28. april 2010

Kje so pastirji?

Končno sem le našel čas, da objavim nedeljsko pridigo - do zdaj mi je bilo praktično nemogoče, ker me tako ali drugače ni bilo.

Za četrto velikonočno nedeljo, ki jo imenujemo tudi »nedelja Dobrega pastirja«, prebiramo vsako liturgično leto po en odlomek iz desetega poglavja Janezovega evangelija, ki govori o tej podobi Jezusa kot dobrega pastirja. Letos je evangeljski odlomek zelo kratek – obsega le štiri svetopisemske vrstice, vendar pa je sporočilno izredno bogat. Danes predvsem razmišljamo in molimo za duhovne poklice, kjer imamo po navadi v mislih zlasti duhovnike, redovnike in redovnice, toda Božja beseda je namenjena vsem kristjanom, ne le tistim, ki smo na poti tega posebnega Gospodovega poslanstva.

»Joj, kako malo vas je v semenišču,« večkrat slišim s strani ljudi, ki na število duhovnih poklicev gledajo le s strani številčnosti, ne ozrejo pa se na večplastnost, zapletenost pomanjkanja duhovnih poklicev. Ozrimo se torej nekoliko na hojo za Kristusom, če tako označimo duhovni poklic, s pomočjo močnih besed, ki nam jih nudi evangeljski odlomek.

Imamo tri čudovite glagole: Poslušati, poznati, hoditi za. V besedilu se to glasi: »Moje ovce poslušajo moj glas: poznam jih in hodijo za menoj. To nam nudi nekakšen načrt poti krščanske poklicanosti – rekel sem krščanske, ker je, ponavljam, Božja beseda namenjena vsem ljudem, zlasti pa kristjanom. Ta poklic se začne s poslušanjem neke besede, nekega glasu, ki je nekje okrog nas. Izaija, ki ga citira tudi Pavel v pismu Rimljanom, pravi: »Našli so me tisti, ki me niso iskali, razodel sem se tistim, ki niso spraševali po meni.« Vsak poklic prehiteva Božja milost, Božja ljubezen, ki kliče vsakega izmed nas in prekine tisti molk v nas, molk naše vesti, kakor je Bog na začetku prekinil molk našega niča z našim rojstvom. Kliče nas k poslušanju, da bi ga lahko slišali – kako težko je to danes, pa ne le zato, ker nas obkroža veliko hrupa, ampak predvsem zato, ker ljudje ne govorimo s srcem, kakor tudi srca ne poslušamo, ali ga ne poslušamo v zadostni meri. Drug drugega želimo danes prepričati v svoj prav, in to z razno raznim nasiljem, namesto da bi ga pridobili s srcem. Bog ni nasilen, ampak je po preroku njegov glas podoben blagodejni, lahni sapici, ki nas pridobi s svojo ljubečo nežnostjo. Poslušati pa v svetopisemskem jeziku pomeni tudi to, da ne samo nekaj slišimo, ampak se za tistim glasom veselo podamo, smo mu zvesti – gre za življenjsko odločitev. Življenjska odločitev pa je odločitev kristjana, da hodi za Kristusom.

Tu vstopi beseda poznati. Najprej je Bog tisti, ki nas pozna – pri krstu nas je poklical po imenu, in nas od tedaj posebej pozna (poznal nas je že v materinem telesu. Še bolj pa nas Gospod pozna od takrat, ko smo ga začeli poslušati, saj mu od takrat dovolimo, da nas pozna. Pomeni, da se Bogu popolnoma prepustimo, s telesom, dušo in duhom. Boga torej poslušamo, on nas pozna, mi ga poznamo in ga še spoznavamo – tudi to je življenjska naloga – in hodimo za njim, kar je še tretji glagol, ki ga najdemo v odlomku. Edino Kristus je naš pastir in mi mu moramo slediti vsak dan in v vsaki življenjski situaciji, tudi tedaj, ko se na obzorju izriše volkova senca - pridejo razne težave in preizkušnje.

To je torej naša krščanska pot, to je pot vsakega kristjana. Ko pa vidimo, koliko kristjanov se danes odloči za to pot in po njej hodi, dobimo tudi odgovor, zakaj je duhovnih poklicev manj. Ne sme pa ostati le pri tem spoznanju, ampak je treba vse storiti, ne le, da bi bilo več duhovnih poklicev, ampak, da bi bilo več tistih, ki poslušajo Gospodov glas, se mu prepustijo in gredo za njim. Potrebujemo torej več pravih, veselih in navdušenih kristjanov. Če bomo mi sami pravi kristjani, bomo lahko še koga pridobili s svojim pričevanjem, s svojim zgledom. Kristusov glas naj po nas doseže vse ljudi, začenši od naših družin in tistih, ki so nam najbližje.

4 komentarji:

Aljoša pravi ...

Dobro razmišljanje. Opaziti je, da si se kar namučil.

Najbolj mi je všeč "in prekine tisti molk v nas, molk naše vesti, kakor je Bog na začetku prekinil molk našega niča z našim rojstvom". Spomnil sem se na stvarjenje, ko Bog ustvarja z besedo, klicanjem, imenovanjem ... in nenazadnje Beseda, Logos, postane Človek.

Kaos se pretrga zaradi Besede, ki ustvarja in je izraz Božje ljubezni.

Aljoša pravi ...

A ja, še drugi del. Očitno sva hodila na isti faks :), ker imam pripravljeno za danes objavo na precej podobno temo. Ko pridem domov jo še izpilim in dam v javnost.

ana od srca pravi ...

Tole pridigo smo pa mi poslušali v naravi - v Kočevskem Rogu - na skavtskih obljubah!!
Bilo je prav zanimivo, ko je naš pater hodil po travi pred nami s palico v roki in razlagal, kako so v Jezusovih časih pasli ...

Vse dobro! :-)

Andrej Vončina pravi ...

Zgleda kot da bi kopiral od vašega patra, pa nisem. Lahko je uporabil za pridigo podobne elemente, pa se je zdela tale pridiga...