nedelja, 05. januar 2014

Spet k začetku

Začelo se je novo koledarsko leto in evngeljski odlomek te druge nedelje po Božiču nas tudi kliče, da gremo na začetek. Ko se potem vprašamo, za kateri ali čigav začetek gre, ugotovimo, da gre tako za moj, kakor tudi za tvoj začetek... Gre pravzaprav za začetek vsega. Na začetku vsega pa ni nekaj, temveč nekdo. Na začetku vsega je Bog, pa ne katerikoli, temveč troedini Bog: Oče, Sin in Sveti Duh. 

Evangelist Janez se po eni strani nasloni na prve vrstice Svetega pisma, le da gre še naprej od dejstva, da je v začetku vsega Bog, saj nam govori o tem, kako se je v Jezusu Kristusu ta Bog razodel. Ta Jezus Kristus pa ni nihče drug kot sam Božji Sin, torej ne le zgodovinska osebnost, temveč še bolj kot to oseba, ki je živa in učinkovita, saj ima iste lastnosti, kakršne ima Oče. Brez tega, da pa je Božji Sin postal človek, mi nikdar ne bi mogli izvedeti, da je naš Bog Oče. Apostol Janez vseskozi vztraja na tem poudarku, da imamo Boga za očeta, do česar pa brez dejstva, da je "Beseda meso postala in se naselila med nami", sami ne bi mogli priti. 

Sami ne moremo priti niti do odrešenja, do dokončne rešitve vseh naših težav, do odgovorov na vsa
življenjska vprašanja, ker je vse to večje od nas ljudi. Res je pa, da si ljudje pogosto domišljamo, da lahko to storimo. Kadar pa se to zgodi, potem tam na začetku ni več tisti, ki bi moral biti. Na mesto tistega, ki bi moral biti v začetku, človek postavlja samega sebe, s tem pa sprevrača tek stvari in na glavo postavlja tudi svoje življenje in svoje bivanje. O tem nam govori evangelij.

Z razumom in vero moramo zato priti do tega, se potruditi z vsemi močmi, da pridemo do tega, da je Jezus Božji Sin. Mnogo je danes takšnih, ki imajo Jezusa za nekakšnega drugega Sokrata, za potujočega modreca, ne pa za Boga. Tudi med kristjani je veliko takšnih, ki tako mislijo. Če bi temu zares bilo tako, potem Jezus ne bi bil drugačen od drugih ustanoviteljev religioznih gibanj, zato bi tudi krščanstvo bilo ena od mnogih religij, ne pa edina prava vera, Jezus pa tudi ne bi mogel biti naš Odrešenik, saj bi bil le neki modri mož in nič več. Človek. Izjemen, a le človek. Janez nam pravi, da je Jezus tudi človek, predvsem pa Bog. Noben človek ne bi mogel drugega človeka rešiti pred grehom, boleznimi, bolečino in smrtjo, kakor tudi ne zagotoviti večnega življenja. Samo Bog lahko to stori. 

Res je, vse to je težko verjeti. Sami tega nikdar ne bi zmogli, zato pa nas apostol Pavel vabi, da vztrajno molimo, "da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega" (Ef 1,17). Brez molitvenega, bogoslužnega in zakramentalnega življenja torej nikdar ne bomo mogli rasti v spoznavanju Boga. To, kar smo omenili, seveda predpostavlja tudi to, da se v veri poučimo, a bi tudi samo poučevanje v veri bilo premalo. Nekateri sicer mislijo, da je dovolj, če se otroke samo vozi k verouku, a temu seveda ni tako. To bi bila samo teorija brez prakse, ki je "kakor voz brez akse" (brez osi, če kdo ni razumel...). 

Potrebno je bogoslužno, molitveno in zakramentalno življenje. Potreben je torej obisk svete maše, redna spoved, ki je predpogoj za to, da vredno in pogosto prejemamo Kristusa pod podobo kruha, potrebno je družinsko in osebno molitveno življenje. To je namreč eden od treh temeljnih zakonov, brez katerega ni ostalih dveh. Prvi zakon se imenuje Lex orandi, ki pomeni prav to, kar smo rekli. Če zame ta prvi zakon drži, potem bo lahko držal tudi "zakon verovanja" ali Lex credendi. Zakon molitve je temelj mojega verovanja. Tretji zakon, ki iz obeh izhaja, pa je "zakon življenja" ali Lex vivendi. Če kot kristjan molim in verujem, potem lahko kot kristjan tudi živim.

Brez teh treh zakonov smo kristjani le na papirju in v bistvu ne verujemo v Jezusa Kristusa, kar pa nas oropa za dostojasntvo, ki smo ga po njem prejeli: "Božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). 

Novo leto nas tako vabi, da v življenju postavimo stvari spet na pravo mesto, pa da ne ostane samo pri dobrih in plemenitih namenih, temveč da resno nekaj naredimo, da bomo kazali s svojim življenjem to veliko dostojanstvo, v katerega smo bili pri krstu poklicani. Kot kristjani moramo moliti, verovati in živeti. Če je do sedaj to škripalo, naj bo v tem letu 2014 bolje. Treba je stremeti k polnosti krščanskega življenja, da bi res prejemali "milost za milostjo".

5 komentarjev:

Domenis pravi ...

Ker so danes sv.Trije Kralji sem sklenil da osvetlim problem ki me že dolgo muči. Gre za astrološko prastaro znanost, ki nakazuje na povezanost Neba in Zemlje. Dostikrat zasledim na odklonilen odnos Cerkve do astroloških ved. Recimo katedrala v Chartresu pa je polna upodobitev nebesnih znamenj, ali v Groppinu v Italiji, kjer so prikazana znamenja evangelistov in to so : Lev kot sv.Marko, orel kot sv.Janez, kot njegovo nasprotje je fiksno znamenje Škorpijona, nato je krilati angel kot sv.Matej, bika kot sv.Luka pa pooseblja Duhovnik na prižnici, ki je pod temi znamenji, ta simbol manjka oziroma ni izklesan, ker ga avtomatsko predstavlja duhovnik ki oznanja Božjo besedo. Včasih so bika tudi povezovali z grlom ter glasom. Tudi sv. Kralji so znali razbrati znamenja na nebu in sklepali da se bo nekaj zgodilo , kar se še ni. Takrat se je tudi pomladiščna točka zaradi precesije pomaknila iz konstelacije Ovna v konstelaciji Rib, pa še konjunkcija Saturna ter Jupitra je bila tam. Vemo da Riba asoicira na krščanstvo, Jupiter predstavlja kraljevski planet,Saturn pa je kot planet smrti, Mars pa je bil v opoziciji napram tema dvema planetoma. Mars kot simbol nagonske narave je bil v Devici, Jupiter in Saturn pa sta bila v Ribah. Preveč stvari je tukaj usklajenih da bi bil goli slučaj, čeprav tudi nekateri teologi pravijo da to nima nobene zveze. Strinjam se z Vončotom , da so to prastaro znanost prevzeli goljufi ter šarlatani in njihov namen je da si polnijo žepe. Prava astrologija tudi nima nobene zveze z vedeževanjem, kajti astrološka karta naj bi samo odkrivala potenciale v človeku in človek jih s svobodno voljo prejme ali zavrže. To je kot da bi v vsakdanjem svetu rekli: Aha ta je rojen za to stvar, ali to mu ne leži preveč itd. Zanima pa me tudi astronomija, saj se z njo tudi aktivno ukvarjam, toda opažam da je uradna znanost preveč arogantna in zaverovana sama vase. Zdi se mi ,da se sploh ne sme omenjati božjega ali nadnaravnega v Evropi, kar je ugotovil tudi neki japonski znanstvenik ( ne vem imena ). Bral se knjigo Aion od Junga, toda moraj jo bom še. Tam tudi opisuje o simbolični naravi človeka ter o škodljivosti protestantizma, ki je naredilo precej škode na simboličnosti. Moderna znanost pa je stvari razcepila in jih preučuje ločeno ene od druge. Res pa je da kvantna mehanika ponuja že drugačen pogled na naravo in tu je važna tudi zavest opazovalca. Fizik Brian Greene zagovorni teorije strun trdi celo da so vse stvari prepletene med seboj in delci so samo način v kateri resonanci vibrira struna. Tu je tudi teorija enotnega polja itd. Če se vrnem nazaj naj tudi še povem o upodobitvi Kozoroga, dostikrat ga tudi na srednjeveških katedralah vidimo kot pol kozo in pol ribo. Kozorog sili v višino, ribji rep pa ga vleče navzdol, kar pomeni da mora imeti Kozel močno voljo. In ravno za Božič , ko vsi tekamo po trgovinah se mi zdi ta oznaka ustrezna. Narava navidezno spi, toda v nedrjih že kali in premagovati mora ogromen odpor , da ne pade nazaj v mrtvilo. Upam da nisem preveč zablodil. Hočem pa reči kako so simboli pomembni. V starem in srednjem veku je človek že nagonsko zaznal simbolično govorico, sedaj je racionalizem to izbrisal ali oslabel. In kot je že Vončo dejal se mi res zdi da je Cerkev prevzela mišljenje racionalisov, ki so jo najbolj napadli. In ne da bi mslil kaj slabega, se mi včasih zdi kot da bi bila proti sami sebi. Vseeno upam da bomo združili obe plati človeške miselnosi, za kar se je trudi že sv. tomaž Akvinski.
Lp; Dominik.

Domenis pravi ...

Pozabil sem še omeniti, da simbol Kozoroga še dodatno osvetljuje zmago luči nad temo, v tem času je tudi Sonce v znamenju Kozoroga in dnevi se začno tudi počasi daljšati. Kot recimo znamenje Tehtnice namiguje na letino ali tehtanje pridelkov, je pa tudi znamenje pravice.
Lp

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Dragi Dominik, o tem sem enkrat pisal prav na tem blogu, in sicer sem povzel zapis katoliškega publicista in pisca Vittoria Messorija: http://voncio83.blogspot.com/2009/01/astrologija.html. V marsičem se zapis sklada prav s tem, kar sami pravite. Lepo pozdravljam.

Andrej Vončina (voncio83@gmail.com) pravi ...

Sicer vidim, da ste najbrž prebrali prav omenjeni zapis... Hvala za zanimiv komentar.

Domenis pravi ...

Točno tako! Bral sem vaš komentar na to temo, tako da ste prav vi razrešili marsikateri paradoks v meni! Pozabil sem se zahvaliti ,zato,torej še enkrat hvala!
Lp; Dominik!