Pred desetimi leti se je začelo na nek način novo svetovno obdobje. Tej trditvi
v prid je lahko že način, kako se je vse skupaj tisto popoldne, 11. septembra
2001, odvijalo zame. Samo nekaj minut po tem, ko sem stopil z avtobusa, sem med
korakanjem po domači Prvačini prejel SMS, kjer mi je prijateljica sporočala
nekako takole: »Vklopi TV in si poglej, ker se je zgodilo nekaj strašnega«. In
res, po televiziji smo lahko praktično v živo spremljali newyorške dogodke. Še
nikdar prej nismo nobenega strašljivega dogodka mogli gledati prek zaslonov, pa
tudi hitrost kroženja informacij je bila veliko hitrejša – to so bili šele
začetki mobilne telefonije in hitrega interneta, vsaj kar zadeva nas, navadne
ljudi. Danes imamo mobitel že praktično vsi, vsi imamo tudi hitri internet, TV
je internetna… Mnogi terorističnim napadom v New Yorku in drugod ne pripisujejo
večje teže, na njegovo mesto raje postavljajo dva dogodka: razširitev Facebooka
na navadne ljudi, torej na ne-pripadnike samo nekaterih ameriških univerz,
kakor tudi ekonomsko krizo izpred treh let. Ta dva dogodka sta resnično bila
zelo pomembna, vendar ne moreta stopiti na mesto WTC, ki ju že deset let ni
več.
Naš način razmišljanja in pogleda
na svet ter dogodke v njem se je namreč takrat temeljito spremenil. Od takrat
so vsi tovrstni dogodki svetu na očeh – najbolj znani je tisti z začetka
poletja, ko Breivik s puško v roki pobija mlade udeležence poletne šole na
otoku Utøya. Tudi teorija o
koncu zgodovine je po 11. septembru pomahala v slovo, saj se je začel globalni
spopad Zahoda, ki prvič ni izhajala iz njega samega, prišlo je do t.i. četrtega
svetovnega spopada. Vse, kar je sledilo temu, pa je posledica terorističnih
napadov, vse korenini v njih. Zahod je bil napaden na svojem lastnem ozemlju,
simbol njegove ekonomske moči se je zrušil, na njegovo mesto je prišla
ekonomsko-finančna agresivnost Kitajske, na mesto New Yorka je stopil Peking.
Sama ekonomska kriza zahodne družbe, vključno z družbo Lehmann Brothers, se je
delno tudi rodila iz iznajdljivega, a tveganega poskusa, da bi odgovorili na
protiudarce terorističnih napadov.
Žal smo v preteklih dneh po
medijih spremljali vse preveč čustvenih izbruhov, manjkalo pa je treznega premisleka
vsega, kar se giblje okrog 11. septembra 2001. Tu je nujno treba omeniti zlasti
dva dogodka. Prvi je mednarodna konferenca OZN na temo rasizma v Durbanu, v
Južnoafriški republiki (31.8.-7.9.2001), drugi pa je uboj Ahmada Shaha
Massouda, ki se je zgodil 9. septembra 2001. Glede konference velja povedati,
da so islamske države udeleženke skušale vsiliti svoj plan dneva glede
Bližnjega vzhoda. Te dežele niso bile pripravljene na noben kompromis, tako da
so Izraelci in Američani zapustili prizorišče. Zanimivo je bilo videti, kako je
v sebi sicer precej razklani muslimanski svet, tokrat ostal enoten v svojih
zahtevah, kako je začutil, da lahko Zahodu vsili svoje zakone, ne glede na
mednarodno prakso. Muslimani so se še kako zavedli, da je Zahod postal šibak,
kar se zlasti vidi v tem, da so dosegli obsodbo 'islamofobije', kar bi naj
pomenilo diskriminacijo islama, ki je enakovredna 'antisemitizmu'. Pogosto
slišimo, da je islamofobija reakcija Zahoda (ali dela le-tega) na dogodke 11.
septemra 2001, v resnici pa je ta koncept bil predhoden tem dogodkom, potem pa
so ga v določenih krogih izkoristili, da bi nekako zajezili protiteroristične
reakcije. Zahod je torej resnično postal islamofobičen, a v pravem pomenu
besede – pred islamskim svetom so se mu začele tresti hlače. V tem oziru smo
vedno znova priče, kako se zahodni svet boji jasne obsodbe diskriminacije
ne-muslimanov v islamskih deželah.
Kmalu zatem je bil umorjen
'Panjširski Lev' Ahmad Shah Massoud, afganistanski narodni junak, ki je najprej
uspel v odporu proti Sovjetski zvezi, potem pa proti talibanom, s tem pa
ohranil nadzor nad Panjširjem, velikim ozemljem. To je bil edini zares
zanesljiv sogovornik in tudi edini, ki si je želel svobodni in demokratični
Afganistan. Še marca 2001 je v evropskem parlamentu opozoril, kako Pakistan,
Savdska Arabija in Al Kajda podpirajo talibane, kakor je tudi opozoril, da Al
Kajda pripravlja velik napad na ZDA. Ta umor so poznavalci takoj videli kot
znamenje nečesa hudega, Al Kajda pa je pravilno predvidevala, da talibanom in
sebi v primeru napada naredijo uslugo z odstranitvijo njihovega največjega
sovražnika, ki bi lahko pomagal Američanom pri vzpostavitvi demokratičnega
Afganistana.
Skupek dogodkov tistega septembra 2001 nam
pomaga tudi pri razumevanju aktualnih dogodkov po islamskih deželah, kjer se
spopadajo islamski skrajni tokovi in demokratična gibanja, kjer je možno še
prav vse. Tu je Zahod poklican k temu, da se končno le enkrat strezni in neha
kazati znake šibkosti, podrejanja in drugih podobnih stvari, saj ravno to
hočejo določeni tokovi v muslimanskem svetu. Zahodni svet mora najti svojo
identiteto – prav veliko časa nima več.
Objavljeno v zadnji številki Novega glasa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar