sobota, 20. junij 2009

Kaj se bojiš?

Kako zelo je prisoten strah v človeku. Gre za neko čustvo tako zelo lastno človeškemu bitju. Gre za nekaj, kar nam zavira eno od temeljnih človeških kreposti, srčnost, je pa tudi zelo močno povezano z vero.

Tej se je danes že marsikdo odpovedal, misleč da je tako močan, da bo že sam 'zvozil' preko morja življenja. Dejansko to ni težko, kadar je to morje mirno, kadar je dovolj že lahno, 'turistično' veslanje. Težave pa nastopijo ob viharju, ki se nemalokrat pojavi kar od nekod.

V viharnih nočeh se šele zavemo svoje majhnosti. Podali smo se s čolnom na morje, prepričani vase, naenkrat pa vidimo, da smo sami preslabotni, da smo v nevarnosti, da naš čoln potone. Zdi se, da so se prav vse zle sile tega sveta zgrnile na nas in da se neusmiljeno zaletavajo v naš čoln. Sami se tem silam ne moremo upreti.

Marsikdo od kristjanov se v težavah obrne na Boga, a se prevečkrat zdi, da Bog ne pomaga, da ne priskoči na pomoč. Toda Bog ne more priskočiti na pomoč, če v nas ne najde predpostavke zanjo, če ne najde sidrišča - vere.

Bogu se moramo odpreti, a odpre nas lahko samo vera. Ta je tista trdna skala, v katero se valovi lahko zaganjajo kolikor hočejo, a je ne zganejo z mesta. Želim povedati, da ta ne sme biti samo zadnji izhod v sili. Vera mora biti nekaj vsakdanjega, biti mora naš vsakdanji kruh.

Šele tako, da se vsak dan trudimo gojiti prijateljstvo z Bogom, nam bo Bog lahko pomagal. Toda Bog ne želi pomagati le nam, ampak vsem ljudem! Zato ponesimo oznanilo o veličastvu in oblasti vstalega Kristusa vsem, pričujmo zanj!

5 komentarjev:

Lojze Potočnik pravi ...

Lepo Andrej. Ko je mirno morje je pogosto to, da pozabimo na Boga. Ob viharju pa pričakujemo, da bo nam pomagal kar naenkrat. Zelo pomembna je naša vera. Ta teden smo imeli v bližini dve smrti. Staro in mlado. Potem pa se še neverujoči sprašujejo? Zakaj tako? preizkušnje nas oblikujejo vero. Lepo se imej.

Aljoša pravi ...

V današnjem evangeliju pa sem videl drugačno prispodobo. Bolj cerkvenostno.

Mislim, da Cerkev (=čoln) pluje po morju in se odmika od navad družbe (=množica) ter tako naleti včasih na težavo (=vihar). Težava, ki je gotovo ne bi bilo če, bi ostali na obali. Toda ne bi bilo niti drugačne perspektive na življenje in niti Jezusove družbe. Ko nastopi težava lahko se Cerkvi reši iz tega stanja samo z Božjo navzočnostjo (=Jezus v čolnu), ki omogoči varno plovbo.

Mislim, da smo kot občestvo in kot posamezni verniki zelo dolgočasni in zato Gospod zaspi ... Z njim se ne pogovarjamo, se ne družimo, ga ničesar ne vprašamo ... Pogosto ga tudi pustimo spati, ker je tako "manj siten" do nas.

Nastane kriza ... in že budimo našega sopotnika. Mislim, da ni tukaj nič napačnega, če ga imamo s seboj v čolnu. Hujše je mišljenje: "Kaj pa bom jemal tega s sabo, ko bo itak zaspal".

My point of view.

Andrej Vončina pravi ...

Dober 'point of view' - škoda, da nisi objavil na MMT, svojem blogu, da bi bila lepa pestrost razmišljanj tudi tako. No, saj je tudi v tem primeru, važno, da človeku Božja beseda da misliti, ga spodbudi za nov korak v življenju. Tudi sam sem pomislil na cerkvenostno interpretacijo, vendar sem se omejil na eno stvar (strah-vera). Sicer pa sem vsakokrat spet presenečen nad množico simbolov in na zgoščeno dogajanje v evangeliju, še posebej Markovo poročilo je zelo zgoščeno.

Andrej Vončina pravi ...

@ Aljoša:
Zdaj sem videl, da si objavil nekaj os strahu na MMT. Bom takoj prebral, pa pokomentiral.

Aljoša pravi ...

@ Andrej: ta prispodoba se je ponudila kar sama od sebe. Ko sem poslušal evangelij sem odplaval z mislimi na tisto jezero - v vihar ...

Bogastvo simbolov je eden od zakladov Cerkve, ki živi iz evangelija. Kakor je rekel škof Tonino Bello: "Cerkev mora opustiti znamenja moči, da si nadene moč znamenj".

Marko je tako močen, ker je razumel boj znamenj in simbolov. Cerkev ima pravo orodje le rabiti ga mora.

p.s. MMT :) :) lahko registriram kratico, preden mi jo sune kaka multinacionalka :D :D