Navade

"Nek ptič je vsak dan našel počitek na posušenih vejah nekega samotnega drevesa sredi puste ravnine. Nekega dne pa je prav tam mimo prišla viharna nevihta, ki je s svojimi strelami drevo spremenila v kup pepela. Ptič je tako bil primoran k dolgemu zračnemu potovanju, dokler ni na koncu, ves izmučen, prišel do nekega gozda z drevesi, polnimi sadov."

To zgodbo je prebirala mama svojemu sinu, medtem ko sta na sedežu pred mano z vlakom potovala iz Rima v Firence. Poduk zgodbe ni kdove kako vznemirljiv, saj vsebuje tisti znani pregovor, kako 'za vsakim dežjem posije sonce'. 

Sam pa pomislim na nekaj drugega, ko tudi mene prevzame poslušanje materinskega glasu - tisti ptič se nikdar ne bi odpovedal svojim navadam, varnosti in preprostosti monotonega bivanja, če ne bi prišlo do tistega, na prvi pogled uničujočega, viharja. Nevihta lahko prekine našo lenobnost, nas prisili v tveganje, tako da pustimo za sabo rutino, odvisnost in navade. Pred nami se odpre novo, nepričakovano obzorje.    

Veliki humanist Erazem Rotterdamski v svojih Pogovorih (Colloquia) to idejo privede do skrajnosti: "Nič ni tako nesmiselnega, česar navada ne bi mogla spremeniti v nekaj sprejemljivega." 

Seveda je tu tudi pozitvni vidik, kako nas navade pripeljejo do tega, da lažje prenašamo zlo. Vseeno pa v sebi nosijo tudi tisti najnevarnejši element, ki se imenuje sprijaznjenost, torej odsotnost vsake želje po iskanju česa bolj plemenitega. Ne slutimo, da obstajajo še vzvišenejši cilji, ki bi jih bilo moč doseči. Pretrgati tiste nevidne vezi, ki priklepajo naše noge in roke, je težje kot si predstavljamo. Prav zato je francoski pisec Courteline nekoč pošalil, kako je "Lažje zamenjati vero kot pa kavo"!   

Gianfranco Ravasi