Veselje v Gospodu

Začenjamo z razlago deseterih Božjih zapovedi - danes bomo ob berilih 3. nedelje med letom napravili uvod, da bomo lažje potem vstopili v zapovedi same. V dobi relativizma so praktično vse besede krščanske vere, ne le zapovedi, pogosto za ljudi le neke formulacije, ki naj ne bi imele posebnega učinka na naše življenje, kaj šele, da bi resnično šlo za stvari, ki so v človekovem srcu, ker so izraz naravnega zakona. Naravni zakon pomeni, da imamo ljudje neko splošno veljavno postavo, vest, ki velja za vse zrele ljudi. Ti zakoni, ta vest, so tisti, ki človeku sploh pomagajo, da se poveže z vesoljstvom, ki mu v veri rečemo stvarstvo, kar samo po sebi pove, da ni nič nastalo slučajno, temveč namensko in je nekdo za vsem. Človek, ki torej ni samotni otok, temveč je zares človek šele, v kolikor se je sposoben vključiti v neko celoto, ki ga določa. Lahko torej, kot se dela, zavračamo naravo in njene zakonitosti, a zaradi tega v resnici nismo bolj ljudje, temveč manj.

Pri deseterih zapovedih gre za zapečatenje zaveze, ki jo je Bog sklenil s človeštvom od začetka

časov, potem pa vseskozi znova potrjeval, zlasti po rešitvi Izraelcev iz Egipta, ko so bile desetere zapovedi dokončno izoblikovane, polnost zaveze in zapovedi pa pride s prihodom Božjega Sina in našega Odrešenika, Jezusa Kristusa, na svet, kar pove tudi sam v evangeliju: "Danes se je to pismo izpolnilo, kakor ste slišali." Bog je torej vedno tisti, ki daje pobudo, pobudo pa je dal tudi pri sklenitvi zaveze, ki jo je s smrtjo Sina še zapečatil v krvi. Zaveza je namreč izmenjava oseb v njihovi celoti, ne le navadna pogodba, ko bi se dva le nekaj pogodila. Prva oseba se popolnoma podari drugi, druga pa naj bi storila isto. Bog je torej tisti, ki se je popolnoma podaril človeku, ki se podarja in ki se ne bo nehal nikdar, do konca časov, podarjati. Vse od začetka želi z nami živeti v popolnoma iskrenem odnosu, ki je hkrati ljubezenski, prijateljski, očetovski in družinski. Ne ozira se na našo nepopolnost in krhkost ter na našo neubogljivost. Ne neha nas iskati: "Človek, kje si?" (1 Mz 3,9), to pa zato, ker je resnično naš Oče, ki pa seveda ne more pozabiti svojih otrok, sicer ne izpolnjuje svojega bistva in poslanstva.

Za Gospoda ne obstajata pridni in poredni otrok, temveč zgolj in samo otrok, slednji pa se mora Očeta spominjati, kakor se je Izrael spominjal zaveze, ki jo je Bog sklenil z njim. Ko je nanjo pozabil, se ni le oddaljil od Boga, temveč tudi od sebe, od svojega bistva, od tistega, kar v svoji globini je. V Nehemijevi knjigi vidimo, kako se Božje ljudstvo vrne k temu spominu in je celo ganjeno, ko posluša slovesno branje Božje postave. Tudi vsak od nas je povabljen k temu, da se spominja, in sicer Očeta in očetov, saj je zapisani in izročeni nauk sveto izročilo, tisti zaklad, iz katerega črpamo svojo istovetnost. Kdor vse to pozabi, pozabi tudi na samega sebe, se odreže, kar pa na koncu privede tudi do tega, da ne ve več, kdo je sam, saj se odreže od svojih lastnih korenin. Svet, ki je pozabil na Boga in na izročilo, zvodeni, postane brezobličen, zato pravilno ugotavlja sociolog Zygmunt Bauman, da je vse postalo "tekoče", kar pomeni ravno to, kar smo dejali - zvodenelo, brezoblično, brez pravega pomena. 

Preden so bile zapovedi vklesane na kamen, so torej bile že vklesane v človeško srce, zato ni nič hudega, če so se izgubile. Izgubil se je samo kamen, večni zakon pa ostaja zapisan v človeška srca. Ko človek skuša živeti po zapovedih, ne samo izpolnjuje dolžnosti, temveč je v Bogu samem, v življenju Svete Trojice, v odnosih, ki vladajo znotraj nje. Tam je ljubezen, ki "ne misli svojega" (1 Kor 13,5), ker se osebe druga drugi popolnoma podarjajo. V spoštovanju zapovedi tako človek sodeluje z Bogom, zemeljsko se povezuje z nebeškim. Človek je deležen Božjega življenja, tiste moči, ki zemeljsko preustvarja in posvečuje. Končno se dviga k neskončnemu, minljivo k večnemu. Ko prelomimo zapovedi, prekinemo ta življenjski tok, kakor bi aparat izklopili iz električnega omrežja, zato je tako pomembno, da se v omrežje človek, torej v Božje življenje, ponovno vključi pri sveti spovedi, ker je sicer zapisan minevanju in v njem ni večnosti. Po spovedi, ki ji na Vzhodu ne zastonj pravijo "drugi krst", pa je ponovno zapisan Življenju, Bogu, večnosti, ljubezni, ki "nikoli ne mine" (1 Kor 13,8). Pri krstu smo ljudje postali del skrivnostnega Kristusovega telesa, kakor smo slišali danes pri Pavlu. Tako ali tako smo Božje ljudstvo, ker smo njegove stvari (vsi, pa če priznavamo, ali ne), vključimo pa se v Kristusa, postanemo njegovo skrivnostno, mistično Telo. To je Cerkev, ne samo neki sociološki fenomen - gre za zemeljsko in hkrati presežno stvarnost, saj smo v duhovni vezi v edinosti s Troedinim Bogom, angeli, svetniki, vernimi dušami in vsemi Gospodovimi na zemlji. Ko krši Gospodovo zapoved, del tega telesa zboli in ni v popolni edinosti z ostalo celoto, ne prejema toka Božjega življenja v polnosti. 

Zato se po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu spet vključujemo v tok življenja. On je polnost zapovedi, ker je on sam zakonodajalec, on je tisti, ki jih je dal, v edinosti z Očetom in Svetim Duhom. Večna Beseda, Kristus, je postal meso, nase je prevzel našo krhko človeško naravo, "da bi imeli življenje in bi ga imeli v izobilju" (Jn 10,10). Kristus, ki je Novi Adam, torej Novi človek, vrača človeku prvotno lepoto, tisti neposredni odnos z Bogom, ki ga je imel pred prvim padcem oz. izvirnim grehom, ko se je Bogu človek uprli in dejal, da ga ne bo ubogal in mu ne bo služil.  Zapovedi so nam bile dane, da bo v nas tisti, ki je resnično veselje: "To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje popolno" (Jn 15,11). Veselje v Gospodu je namreč, kakor je dejal Ezra, naša moč (Neh 8,10).