U kot UMOR 1

Cerkveni in družbeni antislovar (22a)

Kot se je začel Hitchcockov film iz leta 1954, bi lahko rekli, da je treba poklicati »U za umor«, če se malce poigramo z naslovom, a seveda gledamo širše in malo tudi goljufamo, ker nismo našli druge primernejše besede za črko –U. Govorimo torej o zločinih, z našim spremljevalcem, sociologom Morro pa lahko ugotovimo, da pred to našo družbo še ni obstajala takšna, kjer bi ne bilo zločinov. Eden od ustanoviteljev sociološke vede, Emile Durkheim, je recimo delil človeška dejanja na tista, ki so »normalna«, značilna za večino, in »patološka«, značilna za nekaj posameznikov skupnosti. Po tej njegovi teoriji pa tudi zločin spada med normalna dejanja, saj »bi bila povsem nemogoča družba, ki bi bila povsem brez njih« (Pravila sociološke metode III,3). 

Durkheim se je pa seveda zavedal, da ni zaskrbljujoča tista družba, ki ima kriminalna dejanja, temveč

tista, ki jih nima več, v smislu, da prebivalstvo postane nekako pasivno ali ravnodušno do tovrstnih dejanj oz. jih celo na neki način opravičuje, saj se je izgubila tista družbena, če raje ne rečemo tu kolektivna, zavest, kaj je dobro in kaj zlo. Prav to se dogaja danes, ne da zločin, torej tudi umor, ne bi več obstajal, temveč družba tega več ne obsoja. Vsaka družba, pa četudi je imela drugačne normativne kriterije ali obravnavo tistega, kar bi bilo »deviantno«, kot se učeno reče, je vseeno vselej imela določena pravila vedenja, ki so bila hkrati velelna in zaželena, zahtevale pa so obnašanje v skladu s temi pravili. Že Freud je recimo v spisu Nelagodje v kulturi (1929) jasno pokazal, da brez te »kolektivne morale« nobena družba nima obstoja. Ta družbena morala je tudi vedno znala »stigmatizirati« določen zločin, ko je to bilo potrebno. 

Danes se zločin obsodi, ko nas doleti neposredno, pa naj gre za tatvino, nasilje ali goljufijo, ker se tega pač bojimo, sicer pa zadeve povsem ravnodušno dopuščamo, ker se pač dogajajo in so. Tudi drži, da tisto, kar nas najbolj moti pri določenem zločinu, ni kršitev pravil, temveč skupek interesov, ki jih zločin oškoduje. Kazni oz. »kazenske sankcije« tudi ne smejo kaznovati pretekle krivde, temveč morajo zločinca prevzgojiti, da takšnih dejanj ne bo več delal v prihodnje. Pogoste je sočutje do žrtve manjše od tistega do zločinca – praktično dobesedno se namreč jemlje svetopisemski ukaz, da naj se nihče ne dotika Kajna (1 Mz 4,15). Kriminologi so danes bolj odvetniki branilci zločincev, ki se jih raje imenuje »deviante«, včasih pa tudi odklanjajo poimenovanje kriminologov, ker danes obstajajo samo še žrtve, ne pa tudi kriminalci, v italijanskem jeziku celo obstaja beseda »vittimologo« za označbo tovrstnih strokovnjakov. 

Tradicionalne družbe so imele zelo jasne moralne kriterije, kršenje pa je bilo takoj in ustrezno kaznovano. Ko je družba postala pluralistična, večkulturna, kot je zahodna in vsaka demokratična, sobiva veliko moral in načinov življenja skupaj. Svoboda je postala absolutna norma, pa četudi bi to škodilo povezanosti skupnosti – ne zastonj, imamo zato veliko krizo skupnosti, ki je vprašanje, če sploh še obstaja - skupnost, namreč.

Objavljeno v tedniku Novi glas