Današnja svetopisemska berila nam ponujajo kar dve vdovi, ki jima umre edini sin. Položaj vdov je bil takrat težak že sam po sebi, saj je smrt moža že v bistvu pomenila obsodbo na beračenje, moški potomci pa so vseeno pomenili vsaj prihodnje upanje na boljše življenje. Da bi zagotovili vdovam boljše materialno življenje, je obstajal t.i. zakon levirata, da se je torej z vdovo poročil možev brat. Seveda pa za nas ni toliko važna ta zgodovinsko pogojena razlaga, kolikor je zelo pomembna duhovna razlaga. Vsak od nas namreč lahko postane vdova, pa naj boto iz Sarepte ali iz Naina, saj prav vsak izmed nas lahko ostane reven in sam v svojih stiskah, a spet ne gre toliko za meterialne, ekonomske ali celo čustvene pogoje, temveč gre za globlji, za duhovni smisel te revščine.
Tisto obtoževanje vdove iz Sarepte je sicer na mestu, vendar na koncu nima posebnega smisla, zato ker zlo doleti prav vsakega človeka, pa čeprav se marsikdaj zdi, da tistega, ki je že udarjen, še bolj udari. Če ne drugega, je tu višek naravnega zla, ki je telesna smrt - tej pa ne ubeži prav nihče, pa če je reven ali bogat, dober ali zloben. To so pač naravne ali fizične danosti, vendar za vernega človeka slednje ne smejo biti na prvem mestu. Na prvem mestu mora biti Božja milost, Božje življenje oz. duhovno življenje, potem naravno. Vendar pa v Cerkvi napačno prvenstvo dajemo naravi prav vsi, začenši z nami duhovniki. Narava ima, kot smo dejali, namreč svoje zakonitosti, ki se jih ne da drugače spremeniti, razen če pride do nadnaravnega posega, da torej poseže vmes Božja milost, ki je Božja moč, moč Gospodove ljubezni. Takrat pravimo, da se zgodi čudež. Nekdo bi recimo bil obsojen na smrt za neozdravljivo boleznijo, pa ozdravi. Je pa v bistvu čudež že sploh to naše zemeljsko bivanje, ker ga tudi lahko ne bi bilo. Če rečemo, da je življenje ena velika priložnost, je treba vedeti tudi to, da mi niti umreti ne bi mogli, če ne bi za to dobili priložnosti. O tem velja premišljevati, da smrt ne bi prišla kakor tat, kot nas naš Gospod lepo opozarja.
Predstavljajmo si naše življenje kot to, da smo popek na močni veji, kjer nas lepo greje sonce, od časa do časa pa seveda pridejo tudi določene nevšečnosti, a nekdo lepo skrbi za nas, da lahko lepo zacvetimo. Nekga dne potem tudi odcvetimo, a potem na tisto mesto pride sadež. Nekdo je seveda moral lepo poskrbeti, da smo se sploh rodili, potem, da smo lepo zacveteli tudi nekdo lepo skrbi... Tako je tudi naše življenje postavljeno, da je najprej nekdo, ki daje vsemu rast, potem pa se posluži tudi zemeljskih sil, ko govorimo o sadnem drevju pridnega kmeta, da vse lepo uspe. Cvet odcveti, kakor pride tudi naša zemeljska smrt, vendar ni še konec, ker se rodi sad. V duhovnem smislu smo pa mi kaj lahko podobni obema mladeničema, saj umremo tej zgoraj omenjeni Božji milosti. Pride recimo pozeba in cvetove ožge, še preden bi bili oplojeni, pa ne more biti sadu. To se nam zgodi, če ne dajemo prednosti Božji milosti, temveč stvarem tega sveta. Ne hranimo svojega duha in ne delamo prostora Božji moči, ki je sam Bog Sveti Duh, katerega dobrotno diha na nas Božji Sin Jezus Kristus. Potem seveda v nas ni darov in sadov Duha, ker jih tudi biti ne more. Zlasti so seveda v nevarnosti za to mladi ljudje, a za to nihče noče prevzeti odgovornosti.
Veliko je tako mrtvih mladeničev, kar smo lahko mi vsi, ki sledimo hlepenju po zemeljskih dobrinah, kar pa privede do večne smrti, ker ni mogoče obroditi sadu večnega življenja. Pri krstu je bilo namreč vsejano seme večnosti v nas, vendar pa je potem veliko odvisno od mnogih ljudi - od staršev vzgojiteljev, prijateljev, kakor tudi nas samih, če bo kaj pogojev, da bo od zgoraj tej rastlini vdihnjena rast ali ne. Brez duhovnih darov ostajamo na mestu, je tako, kakor bi si odžagali močno vejo, na kateri stojimo, in bi treščili z vso silo na tla. Nismo sposobni delovati nadanravno, posledično pa niti naravno oz. zlasti družbeno. Kot bi postavili oviro soncu Božje milosti, ki radovoljno pošilja svoje žarke. Kdor nima te nadnaravne ljubezni, se zapre vase in sčasoma ni sposoben več ljubezni naqvzven, temveč ga zaznamuje le samoljubje, torej egoizem, ki pa je pravo nasprotje ljubezni.
Božji služabnik don Dolindo Ruotolo v podobi jokajoče matere vidi Cerkev, ki joče nad duhovno mrtvimi otroki: "Kot potrta mati jih spremlja v njihovem uničevanju, da bi jih poživila vsaj s svojimi solzami in molitvami. S svojim neutolažljivim jokom kliče na pomoč Jezusa in ga prosi, naj nekaj ukrene, da bi zaustavil njihovo pot v pogubo in jim spet podaril življenje." Velikokrat nimamo druge možnosti, kot je deinole ta, da naredimo vse tisto, kar je možno v duhovnem smislu, da bi se "izgubljeni sinovi vrnili v Očetovo hišo", da torej zanje molimo, zadoščujemo, se postimo, darujemo svete maše, prejemamo sveto obhajilo v ta namen. Kot bi skrbeli za to, da bo hiša lepo pospravljena in topla ter miza pogrnjena, ko se sin vrne domov. Za ostalo pa mora poskrbeti Gospod Jezus, ker je edino on tega sposoben: "Samo on lahko, z milostnim dotikom zaustavi drvenje proti smrti in spet podariti življenje."
Res je: "Koliko pogrebnih sprevodov vidimo po poteh sveta in se tega sploh ne zavedamo! Pogosto je tamkajšnje gibanje pravo pogrebno obupno tekanje, ker so duše, ki tam sodelujejo, umrle za milost, življenje pa jih v resnici vodi proti večnemu pogubljenju. Morali bi bridko jokati, namesto tega pa se brezbrižno smejimo. Goreče bi morali sodelovati pri zaustavljanju tistega teka v pogubo, namesto tega pa velikokrat pri tem teku celo sodelujemo!" Zlasti imamo, tu se je mogoče popolnoma strinjati z don Dolindom, veliko odgovornost do naših odraščajočih in mladih: "Koliko je zlasti danes nevarnosti, ki ubijajo duše mladih in koliko teh nezrelih cvetov je odrezanih z žive rastline ter odvrženih v blato, da tam zgnijejo! Molimo za mlade, odvrnimo jih, v Božjem imenu, z našim apostolatom, od poti zla in jih vrnimo Cerkvi, ki ima edino pravico, da jih vodi, edina, ki zna jokati nad zlom, ki se jim dogaja, zanje pa tudi vselej prosi Jezusa, da jim podeli usmiljenje in življenje." Gospod Jezus je namreč dal svoji nevesti Cerkvi, ki jo sestavljamo vsi mi, obenem z nebeščani in dušami v vicah, ne le škofi in duhovniki, "besede večnega življenja", da se "nihče, kdor vanj veruje, ne bi pogubil". Za versko neznanje, neevangeliziranost, kakor tudi za neudeležbo pri svetih milostnih darovih, ki so še zlasti sveti zakramenti, smo odgovorni vsi kristjani. Naredimo v tem milostnem letu kak korak, da bomo boljši Jezusovi apostoli v današnjem svetu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar