Cerkveni in družbeni antislovar (26)
Sklenili smo en krog, uporabili vseh petindvajset črk slovenske abecede, enkrat bolj, drugič manj uspešno, zdaj pa se začenja nov krog. Sklenil sem, da bo, če bo tako naneslo, tudi po več prispevkov pod eno črko, pač glede na gradivo, ki se mi nabere in se mi zdi zanimivo.
Verjamem, da o zgornjem priimku marsikdo od bralcev še ni slišal, poznamo pa vsi priimka Clinton in
Obama. Ponovno mi za podlago služijo odlični zapisi Marca Respintija, dobrega poznavalca ameriških zadev, ki se mu zdi posebej zanimivo slediti v aktualnem finišu tamkajšnje predsedniške volilne kampanije. Morda zmaga kandidatka Hillary Clinton, morda Donald Trump, morda pravzaprav nihče od obeh, saj v ZDA ni vse odvisno le od predsednika, čeprav je v resnici neverjetno veliko odvisno. Omenjeni priimek je pomemben, da spoznamo enega od zgledov tako zdajšnjega predsednika Obame kot tudi predsedniške kandidatke Clintonove. Govor je o Saulu Alinskem (1909-1972), sinu ruskih judovskih priseljencev.
Ta je bil dolgo časa sodelavec komunistov in je celo zbiral sredstva za 'Mednarodne brigade' v španski državljanski vojni (1936-1939). Zavedel se je, da marksizma ne bo mogel prenesti v ZDA, vsaj ne tako, kot bi želel, zato se je posvetil manjšinam in vsem ljudem “brez pravic”, sčasoma pa je postal pravi guru ameriške levice, zlasti v legendarnih in revolucionarnih “Sixties”, torej v šestdesetih letih 20. stoletja. Iz takratne “protikulture” so izšli praktično vsi kasnejši voditelji Demokratske stranke in ameriške levice. Hillary tako prebere Alinskyjevo knjigo iz leta 1946, 'Reveille for Radicals', in jo avtor takoj očara, tako da pride v Chicago leta 1968 prav zato, da bi ga srečala. Alinsky ji ponudi takoj službo kot community organizer, v resnici agitpropovsko službo, ki pa jo Hillary odkloni, saj cilja precej višje. Želi se poročiti s senatorjem, kar je v skladu s tistim, kar jo vodi naprej in s čimer se strinjajo vse njene biografije - vodi jo želja po oblasti. Vseeno pa napiše diplomsko nalogo o svojem “učitelju”, ki jo leta 1969 zagovarja na Wellesley College - “There is Only the Fight” - An Analysis of the Alinsky Model.
Njuno srečevanje postane precej pogostejše in sodelovanje tesnejše. V pismu iz leta 1971 Alinskega npr. sprašuje, kdaj bo prišlo do razodetja, torej do izida nove knjige, kar se zgodi zelo kmalu: pri znani založniški hiši Random House izide še isto leto knjiga Rules for Radicals: A Practical Primer for Realistic Radicals. Zanimivih je dvanajst navodil za nove ekstremiste. 3. npr. pravi, da je treba povečati negotovost, tesnobnost in neodločnost. 5. pravilo zagovarja grožnje, 10. pa pravi, da s tem, da spodbudimo nasprotnike k uporabi nasilja, pridobimo naklonjenost množic. Najbolj zanimivo pa je v knjigi posvetilo “prvemu od vseh radikalcev..., ki se je uprl sistemu, in sicer tako učinkovito, da mu je uspelo ustanoviti najmanj svoje kraljestvo - Luciferju”. Kar vodi celotno kariero zelo ambiciozne odvetnice Hillary Clinton (r. Rodham), je tako “Alinskyjev model”.
Zanimivo pa, da med prijatelji agitatorja najdemo tudi dva pomembna katolika. Eden je Jacques Maritain (1882-1973), ki je Alinskega označil za enega od redkih res velikih mož stoletja. Njuno prijateljstvo se je začelo leta 1940 in je trajalo kar 32 let. Drugi pa je čikaški škof Bernard James Sheil (1888-1969), ki je bil velik nasprotnik protikomunističnega boja v ZDA, katerega je zlasti podpiral katoliški senator Joseph P. McCarthy (1908-1957). Leta 1972 je Alinsky v intervjuju, njegovem zadnjem nasploh, za Playboy dejal: “Recimo, da če bi že bilo neko življenje po smrti..., potem bi sam brez oklevanja izbral, da grem v pekel... Pekel bi zame bil nebesa”. Ni čudno, da ga je tudi vplivna feministka okultističnega satanizma Diane Vera, ki zadevo širi zlasti s pomočjo interneta, označila za “pravi model obnašanja za levičarske sataniste”. Čeprav je Alinsky umrl le leto po intervjuju, je njegova beseda obrodila sad, saj se je po njem zgledoval, takrat še neznana osebnost iz Chicaga, Barack Obama. Že njegov slogan Change, torej “sprememba”, je tudi leit-motiv knjige Rules for Radicals. Da bi se s predsedovanjem Clintonove nadaljeval Alinskyjev miselni model, se zdi torej nadvse smiselno trditi.
Objavljeno v tedniku Novi glas
Ni komentarjev:
Objavite komentar