Ž kot ŽUPNIJA (3)

Cerkveni in družbeni antislovar (25c)

S tem zapisom zaokrožamo naše razmišljanje o župniji, istočasno pa tudi sklepamo prvi krog rubrike po malo več kot enem letu. Nadaljujemo z Andreo Brugnolijem iz Verone, ki se po eni strani prav tako zgleduje pri dobrih praksah, tudi protestantskih skupnosti, skuša pa v praksi obdržati določeno kontinuiteto, spomin in istovetnost ter izročilo, vse značilno za katoliško Cerkev in župnijo kot njeno ozemeljsko osnovno enoto, ker je sicer njena osnovna enota, isto kot za družbo družina. 

Vsekakor je njegovo mnenje, s katerim se, poučeni iz prakse, močno strinjamo, da je treba ohraniti,

zlasti v bogoslužju, moč simbolne govorice. Vzhodni krščanski bratje nam upravičeno očitajo prevelik racionalizem, ki lahko nazadnje vodi v utilitarizem, zlasti na liturgičnem področju, a ne samo tam. Simbol namreč ne predstavlja le neko resničnost, ampak je njen nosilec, je sredstvo oz. pot do neke globlje resničnosti. Lahko imamo seveda samo in zgolj tisto, kar je neobhodno potrebno za veljavno obhajanje zakramentov, a s tem prej zgubljamo, kot pridobivamo. Čeprav se bo zdelo banalno, recimo, poudarjanje števila oltarnih sveč, da bi povedali, ali gre za obvezni god, praznik ali slovesen praznik (dve sveči, štiri sveče, šest sveč), pa je to za udeležence takojšnje vizualno sporočilo. Če se ne gremo pauperizma v liturgičnih oblačilih, ampak imamo lepa in dostojna ter kakovostna, kakor naj velja tudi za vse ostalo, kar zadeva bogoslužje, od svetega posodja naprej pa do zadnje reči, ki jo uporabljamo v cerkvi, se bo še kako poznalo na dolgi rok. 

Nihče ne pravi, da je treba biti čez mero razsipni, a niti skopi, ker gre vendarle za Božjo čast in skupno dobro župljanov. Lahko seveda imamo namesto dostojnih plaščev “šumeče trenirke” iz poliestra za nekaj evrov, lahko mašujemo s posodjem, ki že vsaj dve desetletji kliče po novi pozlati, pa je ne dočaka, lahko to in lahko ono, a kaj na ta način sporočamo? Kot vidim, si namreč vsi kupujemo vsakdanja oblačila iz umetnih mas, mar ne? Za Gospoda se velja potruditi v vseh ozirih, tudi v teh, ki se zdijo banalni. V isti smeri gre prikrajanje mašnih besedil in neuporaba določenih oblačil, obredov, simbolov, pripomočkov. Zakaj ne bi, recimo, uporabljali, kot pravi Brugnoli in tudi dela, veluma v liturgičnih barvah na kelihu, ki ga potem snamemo pri prinašanju darov? Saj to vendar pomeni, kako so Jezusa slekli, preden so ga pribili na križ. Še mnogo je podobnega, pa smo se vsega precej v naglici, ihti in še čem znebili, podrli, razrezali, skurili, pa v koncilskih odlokih ali kasnejših dokumentih ne piše, da je bilo treba tako storiti, marsikdo pa pridno nadaljuje v tej smeri, ki bi jo na neki način lahko celo označili kot ikonoklastično. Katoliška mentaliteta nikdar ni bila mentaliteta preloma. 

Podobno se je treba potruditi za župnijske prostore, in sicer tiste, v katerih se zadržujejo župljani, ne pa toliko za tiste, kjer bivamo duhovniki. Na prvem mestu cerkev, potem pa tudi ostali župnijski prostori. Minimalizem, pauperizem in podobno naj velja zlasti za duhovnikove bivalne prostore. Ti naj bodo vabljivi in gostoljubni, topli, obenem pa naj sporočajo tisto, kar želimo uresničiti in povedati, kar je naša vizija. Le-ta je tudi osrednjega pomena, kar pa že pomeni, da je veliko pomembneje delati z ljudmi kot pa z zidovi. Graditi je treba Gospodove učence pred stavbami. Pri uresničevanju si postavljajmo kratkoročne cilje in delajmo po etapah. Za eno leto si, recimo, izberimo samo nekaj stvari, ki pa naj bodo realne in uresničljive. Seveda naj se naši sodelavci, ki se jih trudimo pridobivati čim več, z vizijo in cilji strinjajo, obenem pa naj bodo pripravljeni v tej smeri delati, če ne si z njimi nimamo kaj pomagati. Tako velja delati v smeri oblikovanja ekipe in se truditi čim več delati skupaj, pa seveda subsidiarno - o tem zadnjem smo že tudi pisali. Pri aktivnostih se je treba vselej vprašati, kaj je potrebno za oblikovanje učencev in kaj ne. Tudi tu pa velja, da ne bomo vsega spremenili kar na lepem, zato ne smemo biti buldožerski. Brugnoli pravi tudi, da je treba napraviti naše versko poučevanje bolj katekizemsko, saj ljudje ne poznajo več vsebin vere. Metodologija cerkvenih očetov je še vedno nadvse primerna. Končujemo s tem, ker bomo o bogoslužju še gotovo imeli priložnost kaj reči.

objavljeno v tedniku Novi glas

Ž kot ŽUPNIJA (2)

Cerkveni in družbeni antislovar (25b)

V drugem delu se najprej ozrimo na nekaj napotkov, ki se nam zdijo v knjigi 'Prenovitev' na mestu. Najprej je tam zelo dobra analiza stanja župnije, kakor tudi začetek spoznavanja samega mesta, kjer je župnija. To je vedno potrebno, kakor tudi kritična presoja dela v župniji. Dobro je tudi ugotavljanje, kako imamo danes “trgovinsko religijo”, kako gre za tržno logiko tudi na verskem področju. Postali smo, vsi, “zahtevni potrošniki”, vera pa ima v življenju ljudi, zelo mogoče, da tudi v našem, precej obrobno mesto, kaj šele, da bi imela odločilno mesto. Dobro je tudi ugotavljanje lastnega klerikalizma in kako to nikamor ne pelje. Pod ta pojem se da spraviti marsikaj, mi smo ga podrobno opredelili, zato tu ne bomo šli v podrobnosti. Dobro je tudi prizadevanje za iskanje ljudi, misijonarska naravnanost, vendar pa vse to ne sme biti neuravnovešeno, v smislu, da bomo vse prilagodili tem ljudem. Marsikdaj se v knjigi zdi, da gre prav za to. Vsak izgubljeni mora namreč tudi sam napraviti odločitev, saj se je treba tudi za sveto odločiti, sveto pa je različno od posvetnega. Imamo pač katoliško drugačnost, slej ko prej se je treba opredeliti. 

Vsekakor je nadvse dobrodošlo in edino pametno, da smo zahtevni do “cerkvenih ljudi” in odprti do

“izgubljenih”, toda... Vedno je neki “toda”, kot pravijo Italijani. Evangelij nas uči, da se ni spremenil Gospod, ki je šel iskat izgubljeno. Se je ponižal, postal je služabnik, vendar pa je vselej zahteval od grešnika, da se spremeni, da se spreobrne in sledi njemu. Strinjamo se seveda, da je treba postati Gospodovi učenci, a spet ne na račun izgubljanja istovetnosti in spomina. Naj torej povemo, da na tem mestu ne pravimo, da knjige ne gre brati, je pa treba to storiti zelo kritično, morda pa prebrati še kaj drugega. Morda kaj, kar je nastalo v Evropi in blizu nas. 

Sam sem zato prebral knjigo veronskega župnika Andree Brugnolija 'Parrocchie da incubo', kar bi, recimo, poslovenili kot 'Župnije groze'. Seveda sem tudi tu bral kritično, a tu je duhovnik, ki živi in dela v okolju, ki je precej podobno našemu. Tudi on seveda govori iz lastnih izkušenj, sicer pa gre za pomembnega italijanskega pastoralista, ki ga ceni tudi Sveti sedež, kjer je svetovalec. Ukvarja se z oznanjevalno dejavnostjo zelo aktivno, saj je tudi glavni voditelj “Tečaja Alfa” v Italiji, ustanovil je gibanje “Sentinelle del mattino” (Jutranji stražarji)... V nasprotju z avtorji knjige Prenovitev je on za to, da so naše cerkve zelo lepe in urejene, da ima značilna katoliška sakralna umetnost svoje odlično mesto v njih, da pa je treba poskrbeti tudi za zunanjo urejenost, kakor tudi za notranjo, prav tako pa za jasno vidno katoliško istovetnost. 

Tudi on se strinja, kako pomembno je, da je zunaj lepa tabla, da je dovolj parkirišča za vse, in podobno, a ne ostaja le pri tem. Močno poudarja vidnost Najsvetejšega v notranjosti župnijske cerkve kakor tudi središčno mesto. Prav tako pa tudi to, da bi ljudje videli svojega duhovnika moliti v cerkvi, po možnosti na kolenih. Poudarja, kako je treba z zgledom učiti, kako pokleknemo, se lepo pokrižamo... To ne nagovarja le otroke, temveč tudi oddaljene. Obregne se tudi ob druge zadeve, ki so bile prehitro odstranjene ali uničene, naj se vrnejo na svoje mesto, kot, recimo, 'balaustra' ali obhajilna miza in podobne reči, a se tu ne bomo preveč ustavljali, sploh ne zato, ker bodo sicer mnogi dejali, da se spet ustavljamo ob nepomembnih rečeh za pastoralo, čeprav temu v resnici ni tako. V neki zelo znani baziliki so popolnoma preuredili, po ne le mojem mnenju neokusno, prezbiterij, za to porabili precej denarja, ker je vse v marmorju, preostala stavba pa je v precej klavrnem stanju, pa je očitno ni treba restavrirati. Kaj bolj pritegne človeka in je potemtakem bolj pastoralno? Še vedno smo mnenja, očitno pa tudi Brugnoli, da prelom, torej izguba spomina in istovetnosti, ni nekaj dobrega za naše župnije. Zdi se, da je res nekaj na tem, ali gre, po besedah papeža Benedikta XVI., za hermenevtiko preloma ali kontinuitete, ne le v zvezi z zadnjim vesoljnim cerkvenim zborom.

Objavljeno v tedniku Novi glas