sobota, 04. junij 2011

Razvoj metalskega stila oblačenja

Kako na cesti prepoznamo metalca


Značilni elementi metalske mode so usnjene jakne, ozke kavbojke, motoristični škornji, telovniki iz jeansa z raznimi našitki in značkami, verige in razni usnjeni modni dodatki s kovinskimi bodicami.

Današnjo prepoznavno obliko je ta stil oblačenja dobil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Oprijete kavbojke v črni ali modri barvi so nosili že starejši rokerji. Metalci so, kot potomci le-teh, to kulturo samo nadaljevali, svojim kavbojkam pa so, kljub negodovanju staršev, ki so jim kavbojke kupili, dodali nekaj raztrganin in odrgnin. Namesto kavbojk, so v osemdesetih metalci, kot tudi predstavniki drugih subkultur v tem času, nosili tudi oprijete hlače iz raztegljivega materiala, predvsem v črni barvi. Dandanes teh zadnjih skoraj ne vidimo več, veliko metalcev pa danes nosi hlače v vojaškem slogu, z veliko žepi in kamuflažnimi motivi.

Ko govorimo o metalskem stilu oblačenja, so glavni pionirji bili člani britanske zasedbe Judas Priest, predvsem njihov pevec Rob Halford, ki so na svojih nastopih že ob koncu sedemdesetih let nosili usnjene obleke z raznimi okovanimi okraski. Na oder so se pogosto pripeljali kar na motorjih. Velik del njihovih oblačil je namreč izviral ravno iz sveta motociklizma. Usnjene jakne, ki jih še danes nosijo metalci niso daleč, od tiste, ki jo je James Dean nosil, ko je na velikem platnu jahal svojega jeklenega konjička.

Drugi, malo bolj kontroverzni del, pa je prišel iz t.i. 'usnjene subkulture', ki je predvsem značilna za homoseksualce in sadomazohistične seksualne tendence. Halford je, kot je šele v nekem intervjuju v poznih devetdesetih letih povedal, okovane usnjene zapestnice, pasove, verige in podobne modne dodatke nosil ravno zaradi svoje spolne usmerjenosti. Ostali pa, ki usnjene subkulture niso poznali, so v teh dodatkih videli poudarek agresivnosti novega stila glasbe, ki se je razvijal. Takrat so metalci v velikem številu začeli zahajati v trgovine s seksualnimi pripomočki, da bi se lahko oblačili v tem novem slogu.

Namesto usnjene jakne v toplejših obdobjih nosijo tudi telovnike iz jeansa z raznimi našitki in značkami z logotipi skupin ter okovanimi okraski. Vsekakor pa tako pod usnjeno jakno kot pod telovnik spada črna majica s tiskanim motivom kakšne heavy metal zasedbe.

Zgoraj omenjeno je značilno predvsem za Evropo, čez lužo pa so nastajali drugačni slogi te zvrsti in z njimi tudi rahlo drugačen, ali kdaj tudi popolnoma drugačen, stil oblačenja. Medtem ko so britanski metalci, pod vplivom t.i. 'novega vala britanskega heavy metala', nosili predvsem motoristične in vojaške škornje, so privrženci v Ameriki nastalega 'thrash metala' raje imeli visoke športne copate. Značilna predstavnika te zvrsti sta zasedbi Metallica in Anthrax.

Razvoj je prihajal z vseh vetrov in vsaka skupina in vsak nov slog je dodal nekaj svojega. Člani skupine Motörhead so na primer vpeljali pasove z naboji. Iz skandinavskih dežel so prišli motivi iz njihove mitologije, zlasti značilno Thorjevo kladivo.

Najbolj priljubljen pa je v Ameriki postal 'glam metal' (imenovan tudi 'hair metal'), ki je kot že samo ime pove temeljil ravno na glamurju. Predstavniki te zvrsti, so se oblačili v oblačila, ki so bila prej značilna za ženske, nosili so škornje z visokimi petami, uporabljali so šminko in druga ličila ter veliko nakita.

Podobno je tudi na Japonskem, kjer pod vplivom gibanja 'visual kei' glasbeniki izgledajo, kot bi bili kakšni junaki iz sveta japonske animacije. Vendar pa to gibanje na Japonskem ne zajema le metalske glasbe.

Kakor ostala moda, se seveda tudi oblačila metalske subkulture skozi čas spreminjajo. Marsikateri metalec dandanes kombinira stare elemente in sodobno modo. Tako lahko vidimo nekoga, ki od metalskega ne nosi nič drugega kot le usnjeno zapestnico ali majico z motivom metalskega benda. Vsekakor pa osnovni sestavini, usnje in jeans, ki so ju že v osemdesetih opevali člani britanske zasedbe Saxon v svoji pesmi 'Denim and leather', še vedno ostajata značilni znak te subkulture.

Jure Vončina

Objavljeno v 4. številki priloge 'Bodi človek' (Novi glas)

Ni komentarjev: