petek, 02. junij 2017

J kot JOGA (2 in 3)

Cerkveni in družbeni antislovar (36b)

Kot smo obljubili, podajamo nekaj ugovorov proti zavračanju joge s strani kristjanov. Prvi ugovor je v tem, da naj bi se jogo po krivici uvrščalo med »New age« prakse, saj gre pri njej vendarle za nekaj zelo starega – več kot 3000 let, če smo bolj podrobni, upoštevalo pa naj se ne bi niti duhovne filozofije, ki za jogo stoji. Prvi je torej ugovor starosti prakse.

Drugi ugovor je v tem, da se da jogo zelo dobro vključiti v krščansko življenje, v vsakem primeru pa
ni v nikakršnem nasprotju s krščansko prakso, saj se ne ponuja kot razodeta religija, temveč kot asketska praksa, tehnika. Kot takšna lahko prinaša korist vsakomur, pa naj bo hindujec ali kristjan. Pravzaprav, trdijo, tudi joga vodi k Bogu.

Tretji ugovor je glede pojmovanja Boga. Tu se trdi, da je Bog eden, pa naj se ga imenuje kakorkoli že. Najbrž ni Bog-Oseba, kakor mislijo kristjani, zato pa mnogi mislijo, kako so do določene mere podobne, če ne celo enake ali enakovredne, da ne rečemo iste, tiste poti, ki vodijo k njemu – za kristjane in za nekristjane. Torej naj tudi ne bi bilo tako pomembno, kakšna in katera so sredstva, ki se jih poslužujemo, da do Boga pridemo. Jogo je treba pojmovati kot neko »tehniko«, torej skupek nekih fizičnih, prehranskih, dihalnih, miselnih in še drugih praks, ki človeško bitje pripravljajo na srečanje z božanskim. To tehnično naravo so izpostavili tudi mnogi zahodni znanstveniki, kot recimo Mircea Eliade (1907-1986). Temu v korist govorijo tudi primeri redovnic, redovnikov in duhovnikov, ki prakticirajo jogo in imajo od tega koristi. Med drugimi lahko omenimo recimo Henryja Le Sauxa (1910-1973), ki je bil hkrati katoliški duhovnik in hindujski menih, ki je meditiral nad ne-razdvojenostjo (Advaita Vedanta). Ker ni religija, temveč zelo prilagodljiva tehnika, jogo lahko pojmujemo kot med-religijsko prakso iskanja psiho-fizičnega in duhovnega zdravja in zadovoljstva, ki se pravzaprav tudi popolnoma prilagaja ekumenskim prizadevanjem.

Joga naj bi seveda bila tudi nevtralna, blagodejni učinki ali težave, ki jih lahko povzroča kristjanom, vse to je odvisno le od načina prakticiranja. V jogi se ne postavlja težava božanskosti Boga, kakor tudi ne Božje razodetje. Božansko ali božje se razume kot nekaj brezobličnega, tihega, indiferentnega, v čemer se posameznik lahko najde, ker se s tem »stopi« ali se »združi«.

Vsi ti ugovori tako govorijo o tem, da naj bi joga ne bila nič posebnega in nič takšnega, da bi nas moralo kaj skrbeti, če tudi tisti, ki se izrekajo za kristjane, segajo po teh zadevah. V še enem delu bomo podali odgovore na te ugovore.
 
-----------------------------
Cerkveni in družbeni antislovar (36c)

Nekateri niso razumeli, da bodo odgovori na tiste ugovore, ki so bili dani v 2. delu pisanja o jogi, podani sedaj, namreč v 3. delu pisanja. Naj pa vseeno pisec poudari, da se strinja z učenjem Cerkve in torej ne odobrava prakticiranja joge s strani kristjanov. Sedaj poglejmo, zakaj.

Kot pravi zadnjič omenjeni cerkveni dokument, so v jogi elementi, ki so nezdružljivi s krščanskim pogledom. Cilj joge je npr., izničenje zavesti, zavedanja, vesti, cilj krščanske molitve pa je srečanje človeške osebe z Bogom-osebo. Tu ne bomo na dolgo razglabljali, ker nam prostor preveč tega ne dopušča, vsekakor pa joga pravzaprav ne more biti dopolnitev dobre krščanske prakse, kakor da bi jemali neka prehranska dopolnila. Joga naj bi pomagala k združitvi (beseda joga pomeni prav to, kot smo dejali) posameznikove zavesti s tisto univerzalnega Bitja, ki je dih, ki drži in vzdržuje kozmos in resničnost. Po učenju joge, je mogoče doseči razsvetljenje, ko smo enkrat dojeli, da sta Atman, individualni Jaz, in Brahman, Bitje brez oblike, začetka in konca, eno in isto. To naj bi torej pomenilo, da Bog ni drugo od nas, ampak je naša ista substanca. V tej viziji tako Bog ni presežen, trancendenten, kar pa neizbežno vodi do neke oblike panteizma ali monizma, kar pa je nezdružljivo s krščanstvom in razodetjem Boga, ki je postal človek in govori vsaki duši.

Morda je najboljše branje v tej smeri delo p. Josepha-Marie Verlindeja, Prepovedana izkušnja (Slomškova založba 2008). Ta pater je nekdaj prakticiral jogo, sedaj pa raziskuje ta fenomen, kakor tudi številna nova verovanja (O tem je napisal recimo knjigo »100 vprašanj o novih verovanjih«, Slomškova založba 2011). Pravi, da je osnovna razlika med jogo in krščanstvom v tem, da prva išče združitev z nekim neosebnim božanstvom, v katerem se popolnoma raztopi in ugasne (enstaza oz. samadhi), medtem ko se v krščanstvu išče združitev z Bogom-osebo, ki spoštuje posameznost oz. individualnost (ekstaza).

Askeza v krščanstvu ni obvezna, je priporočena, saj je vera sama po sebi, združena z zakramentalno prakso (torej s trudom za zvestobo v svojem stanu in redna spoved ter sveta maša z obhajilom) dovolj. Pustimo duhovnika Le Sauxa, ki se je imel obenem za kristjana in hindujca, saj je praktično postal samo hindujec. Le Saux je zelo sporna osebnost in ga zagotovo ne moremo dajati za zgled. Verlinde je vsekakor boljši zgled.

Glede joge še pravi prav slednji, da pravzaprav krščanska joga ne obstaja in tudi ne more obstajati, saj pravzaprav hinduizem niti ne pozna molitve, ki bi bila vsaj podobna krščanski. Imamo le hindujsko jogo, ki jo prakticirajo ljudje, ki verujejo v Kristusa in evangelij, pa mislijo, da jim bo joga pomagala k boljšemu fizičnemu, psihičnemu in celo duhovnemu počutju. Vendar je tveganje zmešnjave zelo veliko, saj tisti naravni mir, ki se ga doseže s počasnim ugašanjem zavesti pri jogi, nima kaj dosti skupnega, če sploh kaj, s tistim nadnaravnim mirom, ki ga daje Duh vstalega Kristusa. Tudi joga ne pripravi človeka, da bi mir sprejel, temveč kvečjemu obratno. To je torej tista zmota sodobnega človeka, ki misli oz. si domišlja, kako si bo dobrine, ki so v osnovi nadnaravne, uspel zagotoviti kar sam od sebe, ne pa narediti z molitvenim in zakramentalnim življenjem prostora Bogu, da bi mu lahko te dobrine naklonil, človek pa bi jih potem sprejel.

Objavljeno v tedniku Noviglas

Ni komentarjev: