nedelja, 09. julij 2017

Utrujenost in obteženost

V današnjem hitrem tempu, v katerega je človek vpet, zelo pogosto od ljudi slišimo, da so utrujeni, preobremenjeni in podobno v tej smeri. To, da pride v življenju do neke utrujenosti in velikih obremenitev, je nekaj normalnega že praktično od začetkov sveta. Tisto, kar ni normalno, je vrsta preobremenjenosti in utrujenosti, ki jo danes poznamo, pa je drugačna od tiste pretekle. Tista logika, ki jo imamo, in jo še predobro poznamo, je razpetost praktično med samo domom in službo, ko smo pa doma, vemo, kje se preživi zelo velik del tega časa, če izvzamemo posteljo. Američani zato ne zastonj pravijo v zadnjih časih, da je kavč nova oblika kajenja, v smislu škodljivosti in odvisnosti. Tam se pridružijo potem vse možne elektronske naprave, ki še dodatno pripomorejo k temu, da smo le še bolj "utrujeni in obteženi", kar življenje tako ali tako prinaša s sabo.

Tako pridemo do tega, da ni vprašanje, ali bomo utrujeni in obteženi, kot pravi evangelij, temveč, kaj bomo s tem naredili. S tem se je treba nekako spopasti, a je predpogoj najprej ta, da postanemo "mali", da smo torej ponižni in krotki, podobni tistemu, kar je Gospod Jezus v svojem bistvu. Lahko se odločimo, da bomo za središče sveta naredili le sebe, lahko pa stvari zastavimo tudi drugače. Načeloma tisto niti ne bi bilo tako narobe, če bi oblikovali svoje življenje tako, da smo pomembni tudi sami, a težava je, da se potem usmerimo le v svoje velike, ogromne težave in probleme, v vse tisto, kar gre v življenju narobe, pa nič drugega ne vidimo. Na takšen način res ostanemo na koncu osamljeni v vsem tem, tudi zato, ker mislimo, da bomo sami vse rešili. Pa ne gre. 

Središče sveta in vseh časov je eno samo - Jezus Kristus, ampak mi na to središče pozabimo, kakor pozabimo na vse drugo, kar je pomembno v življenju, pa se na to ne bi smelo pozabiti. Človek je vendarle enota telesa, duše in duha, vse tri naše razsežnosti pa potrebujejo vsaka svojo hrano. Jo danes dobijo? Včeraj mi je, ko sem intervjuval svojega sošolca, osebnega trenerja, večkrat ponovil tisto vprašanje, ki se sicer nanaša bolj na telo, a je hkrati povezano tudi s duševno in duhovno razsežnostjo: "Ali vnesemo vase dovolj kakovostnih hranilnih snovi?" Zato vprašanje, kakšne in katere so naše prioritete, nikdar ni odveč. Če se želimo dobro počutiti, če hočemo, da bomo spočiti in nam bo lažje, je treba za to vendarle kaj narediti. Če je potem vprašanje, če vnesemo dovolj zdrave hrane vase na mestu za naše telo, je toliko bolj na mestu tudi za našo dušo in duha. 

V duhovnem smislu gotovo ne vnesemo dovolj hrane vase, ker nismo duhovnega življenja uvrstili med svoje prioritete. Zato rečem rad prijateljem, da naj se po službi za nekaj časa ustavijo v cerkvi, potem pa gredo domov. Naj gredo kdaj tudi med tednom k sveti maši, po možnosti skupaj, in tam res izročijo svoje življenje. Naj vzpostavijo skupno večerno molitev takoj po večerji, po molitvi pa naj se grejo še kako družabno igro. Kot temelj pa seveda redna nedeljska sveta maša, redna sveta spoved, redna osebna molitev vsak dan. Če ni časa, imamo tudi pobožne vzdihe, ki jih je veliko, med katerimi je tudi: "Jezus, krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu."

Ni komentarjev: