Naše navezanosti

V evangeliju danes slišimo Jezusove prav nič "korektne" besede. Pravi namreč, da je treba njega imeti rajši kot vse druge in vse drugo. Star pregovor ali rek pravi, da če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu. Gre za vprašanje, ki bi si ga vsak izmed nas moral večkrat zastaviti in ponovno videti, kakšne in katere so prioritete v njegovem življenju, kam kaj spada. To je pravzaprav zelo življenjsko, a si to vprašanje o prioritetah premalokrat zastavimo, kaj šele, da bi svoje življenje postavili in načrtovali ter se tega skušali držati.
 

Ravno nekaj dni nazaj smo v družbi prijateljev o tem govorili, ko je pogovor nanesel tudi na to, koliko časa gre za recimo telesno aktivnost. Vprašanje je bilo, koliko časa slednja zasede, pa kako uspe najti čas zanjo. Na koncu sem dejal nekako takole, da dandanes pravzaprav nimamo časa za nič – ne za molitev, ne za k maši, ne za telesno aktivnost, ne za branje, imamo pa po drugi strani obilo časa za marsikaj drugega. Koliko časa bi se našlo, če bi stvari nekoliko bolj postavili na svoje mesto, pa če bi naredili še nekaj, o čemer pa govori evangelij. To sem izkusil v treh mesecih pripravi na posvetitev Božji Materi ob stoletnici Fatime, ko se je bilo treba odpovedati precejšnjemu delu "elektronskih" navad. Ni bilo tako težko s precej manj televizije, časa na internetu... Ostajalo je veliko časa za branje in kaj drugega.

Če namreč dobro pogledamo, v resnici evangelij ne govori o tem, da ne bi smeli imeti radi ljudi, zlasti pa tistih, ki so nam najbližji, govori pa o navezanosti. Navezanost oz. navezanosti, če rečemo v množini, ker jih imamo veliko, so zelo nevarne in celo pogubne. Osnovno vprašanje pri navezanostih je tisto, kako bi se odzvali, če nekoga ali nečesa ne bi bilo? Bi lahko živel brez tega ali onega? Brez tega ali onega človeka, brez te ali one stvari? Kaj je tisto, kar nujno potrebujemo, kaj pa ne? Kam spada duhovno življenje? Evangelij nam pravi, da je slednje na prvem mestu, dandanes pa se zdi, da je vse drugo pomembneje, zato pa smo tudi na vse drugo in druge navezani, ne pa na Jezusa Kristusa in vse osebe in zadeve, ki so z njim povezane. Prijatelj je otrokom dejal, da lahko izgubijo marsikaj, pa bo vseeno, šlo, če pa izgubijo Boga, potem je vse izgubljeno.
 

Mi smo raje navezani na vse možne zemeljske reči in na marsikaterega človeka, še zlasti na svoje otroke. Zanje bi naredili vse, v smislu, da bi jim radi omogočili vse, jim vse olajšali, če je treba, pa bi jih peljali celo na luno, če se nam zdi, da bi jim to koristilo. Seveda mi tu ni potrebno povedati, kam jih pa ne bi peljali oz. kaj je zadnje, kar bi jim omogočili. Seveda jih na ta način ne vzgajamo in ne napredujejo, jim tako ne koristimo, temveč škodimo. Postajajo čedalje večji razvajenci, neotesanci, so nesamostojni in ne razmišljajo z lastno glavo. Tudi nekega reda si tako ne morejo privzgojiti. Slednji je pomemben tudi pri verski vzgoji. Toda, kako bo otrok molil, če se doma ne moli in se tega ne bo imel kje naučiti? Kako bo otrok hodil k sveti maši, če tja ne hodijo njegovi starši oz. zlasti, če tja ne gre njegov oče? Kako ne bo grdo govoril, opravljal in obrekoval, tudi Cerkve, verskih resnic, papeža, škofov in duhovnikov, če se tega ne bo naučil v domačem okolju? Kje se bo naučil požrtvovalnosti in žrtve ter osmišljanja trpljenja, bolečine in bolezni ter smrti, če ne ravno doma?
 

Lahko seveda izbiramo vse tisto in tiste, kar in kateri so minljivi, lahko pa po drugi strani na prvo mesto postavimo tisto in tistega, kar ne mine, da nam bo drugo prav tako milostno naklonjeno, kakor se je zgodilo vdovi, ki je skrbela za preroka Elizeja. »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse ostalo vam bo navrženo,« (Mt 6,33) pravi Gospod Jezus. Potrudimo se najprej za Gospoda Jezusa in njegove reči, pa bomo videli, kako se bo to neverjetno obrestovalo tudi na vseh ostalih področjih našega življenja.